Nemški bokser - čvek

[lucy234]

sožalje,......

[Jana]

bodesce, sozalje ob izgubi prijatelja

Moje izkusnje? Hm ..., kup nakljucij, ki so pripeljala k hisi nekaj povsem drugega, kot smo nameravali. Po Maksovem odhodu sem iskala samca. Zdravega, po evropskih psarnah. Medtem je iskala nov doma pet in pol mesecna bokserka, ki se je je lastnica navelicala. In smo jo vzeli, revo ubogo . Z njo smo dali veliko skozi, saj smo dobili bolno (zal nam lastnica ni nicesar povedala o tem, smo morali sami ugotavljati od zacetka, kaj je narobe in kako zdraviti kronicno vnetje crevesja). Ker ni smela vec kot leto pojesti prav nicesar s tal, sem vso energijo vlozila v "gradnjo pozornosti name" in naredila kup napak, jo pripeljala cez bolezen in vzgojila v poslusno psico, pa vendar s kupom lastnosti in navad, ki si jih nisem zelela in jih nisem pricakovala. Priznam, velikokrat jo na tihem primerjam z Maksom in ugotavljam - razlicna kot noc in dan in priznam - raje bi Maksa nazaj , pa vendar tudi Lune ne dam .

Ze pred odlocitvijo se sprijazni, da dveh karakterno enakih bokserjev ni. Vsak je poseben in vsak je popoln unikat, zato moras vsakega vzeti takega, kot je in ne pricakovati takega, kot si ga imel pred njim.

[lorry]

Sožalje Bodesce. 

Tudi sama sem že izgubila bokserko in bilo mi je tako hudo, da sem si rekla "psa nikoli več". Ampak čez čas sem spoznala, da mi je moja Lise tako veliko dala, da je bila vredna tudi žalost ob njeni izgubi. Najprej sem razmišljala o drugi pasmi, ravno zaradi tega, da ne bi novega boksija primerjala z Lizo. Ampak bolj kot sem razmišljala in se odločala...vedno sem pristala spet na bokserju. In ko sem kakšnega zagledala, sem si rekla, da brez te pasme ne morem.
In tako je leto dni po izgubi Lize, prišla v naš dom bokserka Diva. Čeprav je rumena kot je bila Lise in enako brez belin po gobčku, med njo in Lizo ne delam primerjave. Tega sem se najprej zelo bala ampak zame je Liza bil Liza, tako kot je Diva Diva. Lize mi nihče ne bo nadomestil ampak Divo imam isto rada in prinaša mi isto veselja kot ga je Lise.
Tako da le pogumno... Čeprav so si bokserji podobni, imajo vsak svoj karakter. 

[bodesce]

Joj, kako lepo, toliko odgovorov.. hvala, to mi res veliko pomeni..

Ja, nekaj je na teh kužkih, na teh bokserčkih, nekaj kar se ne da čisto točno opisati..

Še enkrat hvala vsem..

P.

[gina1]

Mi je žal, da si se morala posloviti od svojega prijatelja.
Izkušenj ob izgubi še nimam ( in priznam da me je tega najbolj strah ) , sem pa prepričana da ko bo do tega prišlo , bom najverjetneje poiskala novo frajlo.
Se je pa kolegica pred tremi leti , ko je prav tako moral oditi njen bokser, ubadala s podobnimi občutki ... ali vzeti novega mladiča povsem druge pasme ali spet bokserja. In seveda je prevladal bokser.
Po enem tednu praznine je šla "gledat " leglo bokserjev. Na voljo sta ostala še dva mladiča , samček na las podoben Maj-u, njenemu prejšnjemu  ( progast, veliko belin )  in punca , čisto nasprotje temu, namreč bela. In ker je vedela, da če bi vzela samčka, ki bi mu bil poleg vsega še res izjemno podoben, da bi nehote primerjala z njim , se je odločila za belo "marjetko" ( ime ji je namreč Daisy ) . 
In danes pravi da ji ni žal. Je super karakter in vse. Itak pa vemo, da je vsak pes zgodba zase.

Verjetno se vsak odloči po svoje, nekomu so bolj na kožo pisani samci, drugi spet imajo rajši punce,  odvisno od človeka, predhodnih izkušenj, znanja, njegovih namenov s psom ( nekateri hočejo s psom delati, drugi spet vzrejati ...) ali pa tako kot pri Jani in še nekaterih, novega člana v hišo pripelje en kup naključij ....   
Kakorkoli .... ali bo bokser ( kar je najbolj verjetno ), ali kakšna druga pasma, pes ali psica .... meni se zdi bolj pomembno to, da se vzame mladiča iz preverjene vzreje, zdravih in pregledanih staršev.

[samo]

Seme vsklije, zraste, zacveti in ovene. To je življenski krog, ki se sklene in temu se ne da izognit.
Narava je narejena pač  tako, da se z vsakim novim rojstvom prične neizogibna smrt.

Imam psičko Divo, ki je 31.5. dopolnila 11 let. V nedeljo na vse zgodaj zjutraj mislil, da odhaja. Doživela je svoj prvi epileptični napad v življenju bil je tako močan, da je šla od nje voda in blato vmes pa je doživljala krče ki so nato počasi pojenjali, izgledalo je povsem podobno kot ob smrti človeka kar sem že nekajkrat doživel.  Ko se je zadeva končala sem se najprej prepričal, če še živi, dihanje je bilo tako plitko, da ga je bilo komaj zaznati iz tal sem jo pobral in položil na njen prostor, med tem, ko sem čistil za njo je počasi prišla k sebi.
Zadnje dni je kot prerojena, polna energije igriva kot že dolgo ne, kaže neizmerno voljo, do življenja, ki se ji pa kljub temu mislim, da počasi izteka. Želim si, da bi bila še nekaj časa z nami a hkrati  želim, da se nebi pretirano mučila v jeseni svojega življenja. Ko bo napočil čas slovesa in vem, da bo, takrat  ne bo lahko vendar se  tolažim s tem, da je ima lepo in polno življenje dokler je z nami. Bolje, da gre, ko napoči njen čas  kot pa, da se muči in trpi zavoljo moje sebičnosti.

Prišel bo dan, ko Dive ne bo več z nami a  ostali bodo lepi spomini nanjo in na čas, ki ga nam je in bo še naklonila.

Čas celi rane, sam osebno mislim z novim psom še toliko hitreje. Ko Dive ne bo več ostane še Astra in njen podmladek.

[samo]

Lorry naj se pozlatijo tvoje besede.