Imate izkušnje ali potrebujete nasvet?

[mamaF]

Že to da ne smeš komunicirati in motivirati z gibi, ko nas pa psi tako odlično opazujejo in berejo, mi v klasiki ni všeč.

Zato se sprašuj, kaj ti je končni cilj, kakšno življenje si želiš po bbhju?
Že tko so tako kratek čas z nami, nekateri že odhajajo tako mladi čez mavrico kaj bi v tem življenju z njim počela? Če doma in sicer vse štima ali je celo popolno, kot je pri vas brati zakaj bi se sekirala če dela "samo" pol ure?
..
Majek recimo je zame popoln. Ima svoje napake, ampak tam kjer zame najbolj šteje, je popoln. Zlat in neproblematičen, pameten, navihan in navezan. Pa sva šla v malo šolo, v A tečaj, BBh in C izpit. Ko sva prihajala na vadbišče je bil vedno hyper zagnan, dobre volje, z iskricami v očeh "kaj bova zdej, kaj naj naredim, kaj bova delala"... Čim je slišal povelje "Poleg!" še celo po "nemško" izrečeno, je povesil glavo, capljaj z mano in iskal prvo priliko da prekine delo in se sprosti pritiska nanj.
...
Svoje pse imam tako rada, da se nasmejim, ko naredijo napako še posebej ko naredijo nekaj tako narobe, da se prav vidi da so nekaj razmišljali s svojo glavo, ampak pač malo drugače Namreč imam rada, če razmišljajo s svojo glavo, da ponujajo sodelovanje, ker bi rada da sodulejmo kot team. Včasih se od njih učim, včasih oni od mene.
...
Zato ti polagam na srce, da se ne sekiraj T

Skogkatt Zdajle zaradi teh tvojih besed dejansko jokam. Tako dobro si ubesedila vse, kar čutim tudi jaz in kar se mi dogaja  oz. se je dogajalo.

Še to:
Seveda bi vsak rad imel poslušnega in ubogljivega psa.
Ampak jaz bi rada, da ima izbiro in da ko ima na izbiro nekaj z mano početi ali na primer veverico preganjati, da izbere mene. Brez omejitve, torej ko je prost sredi travnika neprivezan. Zagleda nekaj, kar mu je najnaj in oh in sploh... se zapodi, ampak se po nekaj korakih odloči, da "eh, grem raj nazaj, je bolj fajn" to pa ni lepšega spljoh

No, jaz sem šla nazaj v šolo samo zato, da zdajle delava točno tole, povsem neobremenjeno

Včeraj sem No Jinx po telefonu pravila, kako je bilo na najini prvi "novi" uri po pavzi. Po tistem najinem individualnem prvem delu, smo za pomoč malošolcem vseeno naredili eno skupno kratko vajo, par komand, prostor pa odmik, pa sedi itd. Nakar naj bi šli zraven/poleg vzporedno čez širino poligona. Pa zavpijemo eni "poleg", tamali "zraven", začnemo korakat ... in moj Roko se po štirih korakih odlima od mene in obstoji s pogledom uprtim tla tam na travi ... Jaz si nisem mogla pomagat in sem se začela tako od srca smejati, da so mi kar solze tekle. Tako fajn se mi je zdelo, da je sam pokazal, kaj njemu pomeni ta ukaz in kako se počuti. Ni mi bilo več grozno in travmatično in oh in sploh, kako sem slab vodnik in kako nimam pojma, in kako bi moralo biti in te stvari. Tako fajn se mi je zdelo, da je Roko to naredil v posmeh vsemu najinemu mukotrpnemu brezplodnemu tiščanju glave v zid preteklo leto
In inštruktor me je vprašal: "Ja, kaj, a si pozablila na psa?" Jaz pa sem si prvič v nemški šoli upala reči čisto neobremenjeno in še vedno v smehu: "ne, pokazala sva vam, česa se ne grem več!"

[Lanabela]

Oh pa saj z lepim šolskim poleg ni popolnoma nič narobe, izredno dobra vaja je, v kateri psa (in sebe) učiš natančnosti in popolne pozornosti, samo pretiravati ne gre. 10 minut take pozornosti za psa, ki ima že nekaj podlage je popolnoma dovolj (kadar vmes  posebej lepe položaje in obrate radodarno nagrajuješ lahko kakšna minuta več), potem se pa dela kaj takega, kar je za psa manj naporno ali ima raje. Če ga drilaš v nedogled, pa tudi pri narejenem psu pozornost popusti, nujno začne delat napake, ki se jih v nemški šoli seveda korigira, in potem se psu vse skupaj zagravža.

[Lanabela]

zelo dobro napisano.
Sicer je pa zelo preprosto: namesto korigiranja slabega nagrajuj najboljše.

[airedale10]

Sem se prav malo zamislila sedaj ko to berem, da bom že od začetka pozorna da naredim v šoli sama dovolj odmorov.

Torej ni problem, da bi preveč drilal gor pa dol po poligonu, ampak se mu čisto premalo dogaja. Verjetno se počuti kot otrok iz druge triade med prvošolci, ki se učijo prvih črk. Wink

Točno tako mi Dino deluje. Doma je seveda sedi ena čisto normalna vaja, ki se jo veliko uporablja in jo logično, dobro zna. Potem pa prvič v šoli smo se učili sedi - počasi s priboljškom in nagrada. Pa poleg - zvabiti psa v osnovni položaj in priboljšek. Ampak on je seveda to znal doma že na prvo besedo. Pa poleg, samo en korak, doma pa mi je bil sposoben lepo jih kar nekaj. Da ne govorimo o čakanju - spet en korak, čim sem jaz naredila kaj več sem bila takoj obtožena naj pretiravam in naj ne pričakujem prehitrih rezultatov. Tako da sem se prav čudno počutila ko smo se tam počasi učili vaje, ki jih Dino dobro zna, njemu pa je bilo še bolj čudno, kaj jaz zdaj to vabim kar naenkrat. Ampak prvo uro je bil res čisto takšen, kot vi tu opisujete vaše (zgledalo je, kot da se v šoli prvič ukvarjam z njim) in sem se prav ustrašila, da se bo zgodilo kaj takšnega. Ampak še dobro je zdaj vedno bolje kar se tega tiče!

Se vam pa zdi narobe, da drugače delava doma kot v šoli? Vaje vadim vsak dan (seveda še z mnogo trikci zraven). Delamo pa v šoli tako, da bolj vabimo, brez klikerja, a s čim manj fizične sile. Doma pa uporabljam kliker in delam po tem sistemu (torej čim manj vabljenja). Saj se nima pes kaj dosti zmešati s tem, če je samo sistem malo drugačen? Ker vidim da mu tako veliko bolj odgovarja kot da le sledi roki - ubistvu ji niti noče slediti, ker tega že dolgo ne uporabljam več (če je potrebno raje s tarčo) in začne ko ga vabim kazati trikce ali pa me gleda v oči (misli, da je to tista vaja ko mora gledati mene in držim hrano pred njim ).

Se pa tudi on hitro naveliča ponavljanja enih in istih vaj, ampak vmes narediva kak trikec pa je takoj boljši. Inštruktor pa seveda nima nič proti, kvečjemu je zadovoljen, da jih toliko zna. Mi je pa super, ker sva v skupini običajno le 2 vodnici s psi (ali pa 3), vse podobne starosti, tako da se nam lahko res posveti, ker nevem kako bi bilo, če bi nas bilo veliko.

[Zemlja]

Bi malo obrisala prah s teme, ker se mi zdi za moja vprašanja ravno prava.  Sem nova na forumu in nasploh v pasjem svetu, posledično se pogosto sprašujem stvari, ki so najbrž marsikomu tako jasne kot meni niso.

Imam 9 mesecev starega mešančka s terierjem in se v situacijah s psi vedno podreja - tekom male šole in nadaljnjega šolanja sem mislila, da se bo stanje izboljšalo, pa se mi zdi da se ni, vsaj podreja se vedno bolj očitno.
Na splošno je zelo nesamozavesten in bojazljiv (tudi do ljudi), srečevanje z ljudmi smo že malo izboljšali, s psi žal še ne tako zelo. Zanima me, kako naj srečuje druge pse? Mu pustim, da se povohajo (če sam želi), mu pustim da se igra z njimi, je sploh pametno spodbujati druženje s psi, če moj ves čas izraža skrajno podrejenost? Če ne, kako se bo pa potem naučil?

Če ima kdo kak predlog glede dobre literature na temo samozavesti psa bom zelo hvaležna. Bom googlala tudi na lastno pest, ampak da ne primem v roke slučajno najbolj neuporabne knjige. 

Drug problem je pa izsiljevanje. Primer: zjutraj zatačas da jaz pojem zajtrk in se uredim za sprehod - on že teži, prav tako ko prideva z aktivnega sprehoda v hišo, on takoj stoji pred vrati in cvili (se stopnjuje v lajanje) za ven.

Ali sem jaz nesramna, ker hočem da je pes z mano (in da ni sam zunaj v pesjaku) ali me izsiljuje? No, to defenitivno me ampak ne vem kaj naj storim. Ker ukaz za tišino razume, namreč vse ostale družinske člane (kljub temu da z njim delam le jaz) na ta ukaz uboga, le mene ne. Ali naj ignoriram? Morda ukažem na prostor in vztrajam? Ker mi je bilo rečeno, da bi bilo boljše da ga ustavim, že ko začne delat kroge po dnevni (to se stopnjuje v cviljenje in potem v lajež).

Psa ne želim zatreti, samo nadaljnjega izsiljevanja pa tudi ne bi prenašala. Res ne znam najti meje med tem, skrbi me da bi zabluzila tako kot sem očitno nekje pri socializaciji.