žalovanje pri psih

[Monster]

Nimam izkušenj z žalovanjem psa za psom, vem pa kako je bilo ko je umrla mama. Starejša psička (Bina) je bila čisto zmedena, še nekaj tednov po tem je čakala pri vratih, poslušala, kot da bi gledala od kje bo prišla mama.
Ni hotela na sprehod če sva bila samo midva z očetom in je čakala kdaj bo iz avta prišla še tretja oseba.
Čez nekaj tednov se je umirila in mislila sem da je pozabila vso zadevo. Potem pa je (po nekaj mesecih)  prišla na obisk očetova kolegica, ženska približno istih let in približno enake postave kot je bila mama.
Bini se je popolnoma utrgalo.
Lajala je, se vrtela v krogih, se metala na hrbet pred njenimi nogami, jo lizala, cvilila, celo majčkeno ji je ušlo, par kapljic. Mogoče je mislila da se je mama vrnila, kaj pa vem.    Čisto je bila iz sebe od veselja, čeprav te ženske ni še nikoli prej videla.

[Pepsi]

Jaz imam pa (morala bi reči na žalost) kar nekaj izkušenj s tem, ker sem vedno imela dva ali tri pse. Seveda psi žalujejo, pokažejo pa to na različne načine.
Ko je umrla moja prva psička Frča, je bilo (meni) najhuje in se mi je zdelo, da sem z njo umrla tudi jaz. Preostali dve yorkici, Julie in Juna sta se takrat tiščali ena druge ves čas. Spali sta ena čez drugo; če je šla ena pit vodo in je par sekund preveč ni bilo nazaj, je šla druga že gledat, kje hodi. Puščali sta približno polovico hrane. Čez nekaj dni se je to umirilo - meni pa sta bili v neznansko pomoč, saj sem se bila prisiljena z njima ukvarjati in mi je tako čas malo hitreje minil.  Frča še danes dobi rožico na grobek ob vsaki obletnici (vsi ostali seveda tudi).

Čez veliko let  je umrla tudi prej omenjena Juna, takrat stara častitljivih 18 let. - Sama sem se že nekako zadnji dve leti pripravljala na to, čeprav je bila zdrav, vesel kuža vse do konca. Psihična priprava pač. In ko je prišel ta žalostni dan, sploh nisem mogla jokati, saj sem vedela, da je bila vse do zadnjega dne zadovoljna in da je bil tudi njen zadnji vdih pri meni na rokah.
 
In kaj me je potem vrglo s tira?  Neverjetno žalovanje ostalih dveh psičk, ki ju sicer še vedno imam; Sherry in Pepsi.  Ne bi verjela, če ne bi videla na lastne oči. Ves čas sta jo iskali. Cvilili sta zraven njenih igrač in zraven njene košare, kjer je popoldne rada spala. Če je kaj od mojih oblek še dišalo po Juni, sta se obe naenkrat drgnili ob to in spuščali neke piskajoče zvoke. Prinašali sta mi njeno ovratnico, dokler je nisem pospravila skupaj z ostalimi stvarmi. Nobena ni hotela jesti iz Junine posode. Pa take. - To me je čisto dotolklo, in ko sem začela jokati, se nisem ustavila tri dni.

Psi žalujejo, definitivno. Resda ne tako dolgo kot ljudje, ampak zelo dobro jim je jasno, za kaj gre.

[Lanabela]

Pri naših je bilo pa vselej drugače. Ko je poginil Žučko, slepi pes, s katerim so komunicirale z dotiki in glasom, so takoj potem, ko ga ni bilo domov utihnile. Tudi med seboj se niso več "pogovarjale", prej so se pa. Ko je poginila Sassy, je bilo tako, kot da se ni zgodilo prav nič. Je pa bila Sassy prej nekaj časa hudo bolna in so se do nje takrat posebno obzirno vedle. Ko jo enkrat ni bilo nazaj, se niso prav nič vznemirjale. Zelo so bile vznemirjene in celo prestrašene, ko enkrat Daisy ni prišla domov, čeprav so jo videle, da je odšla z nami. In je bila naslednji dan, ko je prišla domov cela žurka. Ko je poginila Lana, pa sicer niso bile videti ravno žalostne, so pa bile še par tednov zelo "nataknjene" in so se narenčavale za vsako malenkost. In še posebnost - nobena noče več ležati na posebni Lanini dekci, čeprav so se takrat, ko je bila še živa zanjo zagreble takoj, ko je vstala, pa čeprav samo za toliko, da je šla lulat. Čeprav sem dekco oprala in prestavila na drugo mesto.

[AngSeter]

Tako, kot si mi ne moremo omisliti zamenjave, nov pes tudi našemu psu nič ne pomeni. Kvečjemu kot neka zaposlitev. Še enega psa vzamite, ker ga hočete vi in ne zato, ker se vam zdi, da bi bilo dobro za psa. Njo pa le čimveč zaposlite, se z njo ukvarjajte in ne spodbujat žalovanja.

Sožalje za psičko

[AngSeter]

Sicer pa, kot se boste odločili, bo prav za vas! 

[moksa]

MojaLu hvala. Včasih, ampak res samo včasih si želim, da bi vnaprej vedela, kaj je prav in kaj ne. Bo čas pokazal, to vem.

[moksa]

Včeraj so minili natanko trije tedni od Tarinega odhoda in moja Mora je ponovno stara Mora - zahtevna, gospodovalna , glavni šef
Prvi teden, pravzaprav enih deset dni, je bila tujec v lastnem telesu, meni povsem neznana Mora: umirjena, zamišljena, čakajoča psica, psica ki je začela povzemati navade pokojne sopotnice - v vsemu. Od poti, ki jo je Tara vedno ubirala do vrta za hišo (mirno, po stopnicah, medtem ko Mora vedno zdirja po travi navzdol kot da bi imela hudiča v riti), do ihtavega načina pregledovanja prostorov za ostanki mačje hrane (česar ni nikoli tako vehementno počela), do nenavadne prijaznosti do mačk. Večino dnevov je preždela na svojem ležišču ali pa na balkonu in čakala, tuhtala, čakala.
Sčasoma se je vse to samo po sebi nekako omililo, začelo se je s tem, da je mačke ponovno v red spravila , kmalu za tem je opustila "imitiranje" Tarinih navad in zdaj, ko tole pišem, se zopet dere na ne vem točno koga, meni je samo to važno, da se dere
Novega psa, tako smo se nekako družno odločili, zaenkrat še ne bo - nam bo čas povedal, kdaj. Zdaj ne bi bilo pravično do nikogar, še najmanj do njega.

Tu sta, še vedno skupaj, za vedno skupaj. Mala Tara in malo manj mala Mora.


[attachment deleted by admin]