Ker vem, da ima eponca danes še veliko dela, potem pa bo šla na nekajdnevni, več kot zasluženi dopust,
bom zapisala nekaj utrinkov, ki sem jih danes doživela skupaj z njo na terenu.
No, bilo nas je več, ampak o tem bo kaj zapisala ona.
Dokler na lastne oči ne vidiš, da družina s štirimi otroki v bajti (drugače je pač ne morem imenovati) nima niti
stola za mizo, da je okenski okvir brez šipe, ker se je ta že zdavnaj razbila, da v edini sobi ni posteljnega okvirja,
ampak so žimnice in kovtri na tleh, ne moreš razumeti, zakaj se jim ne zdi nič narobe, da tudi pes nima svoje koče
in da je pripet na ketno, ker pač uhaja na cesto.
Ampak svoje živali imajo res radi, enako kot otroke in zanje so pripravljeni storiti vse, seveda, ko jim epona z neumorno
potrpežljivostjo in obveznim nasmehom na ustih, že štiri leta dopoveduje in jih uči, da si zaslužijo več.
In če vidiš slike stanja prej, se ti zdi, da je pes, ki leži na umazanem kovtru v sobi, največji kralj, sploh, ko ti pokažejo
šive včeraj sterilizirane psičke, za katero so trepetali, če bo šlo pri posegu kaj narobe. Enako pa vsakič trepeta tudi
epona, ker ve, da bi ob poginu samo ene psičke na operacijski mizi, šlo njeno štiriletno delo takoj v nič.
Vsi ti ljudje so epone iskreno veseli vsakič, ko nenapovedano pride v naselje. Zaupajo ji in ona zaupa njim, celo tako
zelo, da pusti v odklenjenem avtu torbo s prenosnikom in denarnico. In vse to jo počaka, ko se ponovno vsede v avto.
Na oglasni deski v naselju je prilepljeno vabilo v sobotno pasjo šolo in epona tudi vsakega "učenca", ki ga sreča spomni,
ampak vsi sobote komaj čakajo. Ne izpusti nobene hiše, ne da bi jim vsaj pomahala in jih vprašala kako so in kako je njihov
štirinožni hišni ljubljenček. Stara, na srcu operirana gospa pove, da ima psički raje kot svoje otroke, ker jo bolj ubogata
,
obe pa sta tudi sterilizirani.
Poglavar ne najde besed s katerimi bi epono prehvalil, njegov glas pa seveda nekaj šteje in se širi tudi v druga romska
naselja. Na vrvi se tudi sušijo športni dresi njihovega nogometnega kluba, imajo pa tudi majhen romski muzej na katerega
so sila ponosni.
In naslednji eponin cilj je prepričati vsakega lastnika, da bo tudi poskrbel za čipiranje in cepljenje svojega psa. Za vsako
bajto je pripravila lično malo škatlico, kamor so/bodo otroci nalepili sliko svoje psičke, na drugi strani pa napisali. Za našo Kajo,
ker jo imamo radi in želimo, da bi za vedno ostala z nami. Zbiramo za njeno čipiranje in cepljenje. Ta škatlica dobi
na vrhu še odprtinico, v katero bodo metali denar, ko se ga bo nabralo dovolj, pa bo epona zopet poskrbela, da bo
pes tudi uradno njihov, vsekakor pa tudi cepljen.
Seveda pa so tudi hiše, kjer ji v čistem kozarcu vedno ponudijo njeno Pepsi, kjer so psi vsak dan na sprehodu in kjer
jo samo še dražijo kako bodo svojo pasjo lubico dali bratrancu v drugo romsko naselje. In potem se krohotajo, ko
vidijo kako epona spreminja barve in spet povejo, da tega psa ne dajo od hiše za noben denar.
Ja, takšna je realnost v romskih naseljih nad katerimi bdi epona z redkimi pomočniki. Ampak ona je presrečna in tudi
zaskrbljena ker ve, koliko let in dela jo še čaka, da bo vseh 38 naselij podobnih temu v katerem smo se danes mudili.
Naša pretirano skromna epona, res premika gore
in verjamem, da je to danes spoznal še kdo drug, ki je bil z nami