Moja m'š kosmata
danes praznuje drugi (od treh
) rojstni dan v
tem mesecu
Tokrat dvojni
Pred dvema letoma (kam beži čas
) je kot enoletni hiperaktivni pubertetnik vstopil v naše življenje. Kolikor me je pred dvemi leti obhajala sveta groza nad pravilnostjo te odločitve, tako sem danes z vso mojo bitjo prepričana, da je bila to najboljša odločitev, ever
Danes smo se pogovajali kakšen je bil takrat in kakšen je danes... Prav nasmejali smo se, kako različne stvari smo si zapomnili. Vsakemu od nas je v spominu ostal kakšen drug pripetljaj ali dogodivščina. Ugotovila sem, da sem jih kar nekaj že zdavnaj pozabila in neumno mislila, da je moj
kuža tak itak že od vedno...
Najbolj priden in z manirami, da ga vikaš
Kako živčna sem bila, ko sem se vozila na hribček in med potjo premlevala kako hudo bom to odločitev obžalovala
In kako težko breme mi je padlo z ramen, ko sem zagledala nasmejan Smetkin obraz
Kako polna pričakovanja, ko sem mu nadela njegovo novo ovratnico in ga odpeljala skozi vrata.
Kako žalostna, ko ni hotel v avto.
Kako sem med potjo proti njegovemu novemu domu, s krčem v srcu, gledala v kletko v prtljažniku, in preverjela ali še diha
In kako brezmejno srečna sem bila, ko sem se
končno zavedla, da imam novega prijatelja.
Kako nesiguren je bil prve dni, ko se je spoznaval z novim okoljem, novimi ljudmi, novimi pravili. Kako nesigurna sem bila jaz, ko sem po 7. letih ponovno imela tako želenega psa. Tokrat v
stanovanju! Kako sva že prvi dan skupaj "skočila v vodo" in odpujsala na eno bolj obiskanih poti na Šmarno goro. Kako sva se pred tem prepričevala, da se bo vozil v prtljažniku avta... Ampak je obveljala njegova, saj je potreboval točno 2,1 sekunde, da se je prerinil na voznikov sedež.
Naslednji dan smo zato preuredili moj avto v psu prijaznega in varnega
Kako ga je bilo strah avtomobila. Danes pa komaj čaka, da se lahko odpelje na izlet
Kako je prvi večer (ko nam je bilo nekajkrat objasnjeno, da mirno gledanje televizije po novem ne bo več mogoče
) sam od sebe odšel v svoj box in tam spal vse do jutra.
Kako prve dni ni hotel jesti in me je gledal s srce parajočim pogledom. In kako sem takoj naslednji dan letela do t'ršice Xene na prve učne urice na katerih mi je bilo objasnjeno, da kosmatin le preizkuša meje in kako daleč lahko gre. Vzela sem prvo lekcijo iz prakse - le izsiljuje, pobalin
Kako hitro je ugotovil, da so se meje kar naenkrat prestavile in mu njihova nova lega bolj ustreza
Kako je vlekel na povodcu. Kako je zdemoliral svojo novo posteljo (ki je do današnjega dne ostala edina stvar, ki jo je preuredil
) Kako smo se učili, da se ne joka, ko ostaneš sam v stanovanju. Kako smo se navajali na druge pse, druge ljudi, domači mačkici, urbano okolje. Kako smo si zlomili prvi krempelj med norenjem za žogo in panično leteli k veterinarju. In nasmejali veterinarja in ostale prisotne, da smo prvi, ki smo zaradi tako "hude poškodbe" uleteli na dežurstvo
Kako smo se učili prve trikce. Kako smo se lomili v šolskih klopeh
Kako smo ljudem na sprehodih pojasnjevali, da ga imamo šele nekaj dni in se še spoznavamo. Kako so nas začudeno gledali, da: "Kako, a odraslega psa se vzeli?
Takega se pa ja ne da nič več naučiti
O, pa koliko smo se naučili
Res ogromno! Naredili smo celo izpit za psa spremljevalca.
In to mi, ki se pri "teh letih"
ne moremo nič več naučiti. In vesela sem, da se še vedno vsak dan znova kaj novega naučimo.
Nekaj najlepšega je, ko vidiš, da je tvoj prijatelj vesel in zadovoljen. Ko zvečer poln novih doživetij in prijetno utrujen odpujsa v svojo rezidenco, in od ugodja "prede", medtem, ko si postilja svojo posteljo. Ko pride do tebe, ki tipkaš po računalniku in ti položi glavo v naročje ali pa se zlekne k tvojim nogam. Ko ve, da imaš slab dan in potrebuješ ramo za naslonit. Ko ti za lahko noč pritisne enega slinastega lubčka na nos. Ko se v deževnem dnevu težko spraviš ven iz toplega stanovanja in kmalu ugotoviš, da je bila to ena boljših "nuj" tega dne, saj je čofotanje po lužah in ples med kapljicami prav neverjetno sproščujoč v pravi družbi
Knjigo bi lahko napisala o življenju z mojim kužkom.
Veliko me je naučil in še več dal. In to na tako zelo preprost način. Je. Ob meni. A ni hecno... Tako malo, pa vendar največ.
Radi ga imamo, sončece naše
Dolgo nam je že namigoval... Veliko željo. Njegovo in še čigavo
Da bi imel čisto svojega kosmatega prijatelja
Rojstni dan (drugi od treh v tem mesecu
) je morda res pravi, za pravo darilo.
Roxy ga je dobil...