Khm...
Bilo je pred letom dni…
… ko sem šla po gobe…
Ne, nimam nevemkoliko življenj
Bil je le čudovit dan za gobarjenje in obujanje spominov iz otroštva, ko sem zadnjič našla kakšno gobico. Sledila sem intuiciji, sedla v avto, prižgala svoj najljubši CD in uživala v vožnji. Končno sem ga zagledala – gozd, ki je bil drugačen od drugih – zame poseben. Lomastenje po neurejenem terenu, izogibanje vejem, plezanje čez štore, polomljeno drevje, po hribčkih in dolinah se je obrestoval. Rezultat je bila taka bera god, da sem komaj nosila košaro
Nujno je bilo potrebno organizirati gobovo pojedino, na katero sta prišla tudi Tanja in Robi. Ne spomnim niti vseh hodov, niti okusov. Preživeli smo vsi
Ta večer se mi je odprl nov pogled na svet, na življenje, na neizpolnjene želje. Pa ne zaradi gob.
Že med večerjo mi Tanja pove,da se je njuni mački pridružil nov kosmatinec.
»Res, imata še eno mucko?«
»Neeeee, kužka!!!«
»Psa v stanovanju?!? Čivano?«
»Niti ne, je nekoliko večji, cca. 25 kg bo imel.«
»V stanovanju??!!??«
» Ja, itak, zakaj pa ne?«Drugo polovico večera sem tako preživela pred računalnikom.
Tresočih rok in široko razprtih oči sem požirala slike, po glavi pa so mi, polni pričakovanj o uresničitvi ene mojih največjih želja, 100 na uro letele neverjetne misli. Na eni strani spletna stran
http://www.zavetisce-horjul.net/iscejo.php in na drugi pomisleki, dvomi in nekje v daljavi tih odmev Tanjinih besed… Tanja, ki mi je argumentirano razlagala zakaj pes v stanovanju nikakor ni enako kot pes v zaporu.
Sama sem namreč zrasla v hiši z velikim vrtom na obrobju mesta. Lahko bi celo rekla na podeželju. Otroštvo mi je izpopolnjeval pes, ki je živel zunaj na vrtu. Kot otrok sem se torej naučila, da je pes primeren zgolj in samo v hiši z ograjenim vrtom, kjer se lahko prosto, in bolj ali manj neomejeno giblje, lula, kaka, igra in počne pač to, kar psi počnejo. Pes, sploh pa velik, ni za notri, nikakor pa ni za v
STANOVANJE. Kaj šele za v stanovanje v centru mesta, kamor sem se odselila. Moja želja, imeti dva velika oz. večja psa, je na osnovi naučenega, ostala nekje v podzavesti in čakala na trenutek, da bom »velika in bogata«, in bom imela svojo hiško z velikim vrtom. V resnici pa je čakala na jesensko bero gob in Tanjo
Kuža, ki mi ga je Tanja prvega pokazala kot potencialnega zame, me je prevzel. In vsak naslednji prav tako. To je bila le tista nežna »brca«, da sem ponovno začela prebirati pasje forume in knjige, gledati oddaje o vzgoji psov, se pogovarjati o temi PES V MOJEM ŽIVLJENJU in PES V STANOVANJU z vsemi, ki so mi prekrižali pot.
Starši so bili absolutno proti. Za psa nočejo niti slišati, kaj šele ga videti ali celo sprejeti kot del mojega življenja. Partner načeloma ni imel nič proti, v kolikor bo pes moja odgovornost. Vendar mi vsak dan znova našel nov potencialen problem, ki bi lahko nastal s prihodom psa. Pes namreč je
ODGOVORNOST in potencialno pomeni določene TEŽAVE. Na primer: kje bo pes med dopustom; kdo bo zgodaj zjutraj vstajal za prvi sprehod (vključno z vikendi, mračnimi, deževnimi in mrzlimi dnevi!!!); kdo ga bo pozno zvečer peljal še zadnjič na WC; kaj bomo naredili, če se bo pes med odsotnostjo drl in metal iz kože, ker bo sam; kako ga bomo odvadili uničevanja pohištva, copat; kako bomo handlali slabe izkušnje iz preteklega življenja psa; kam ga bomo vozili k veterinarju; kdo bo kril vse stroške; kaj bomo naredili, če bo pes pokazal agresijo do tujcev ali drugih živali; kako bomo psa postopoma navadili na novo okolje, da bo prehod zanj čim manj stresen, dlake in ostala umazanija v stanovanju; in še in še. Na izpostavljene težave sem gledala kot na IZZIVE in se aktivno lotila iskanja rešitev. Še posebej, ker je novi potencialni član, ki mi ga je »izbrala« Tanja, HIPERAKTIVEN pubertetnik!
Ja, če na težave gledaš kot na izzive, se hitreje najdejo tudi učinkovite rešitve. Če seveda poslušaš, dopuščaš možnost različnih mnenj, argumentiraš stvari in pustiš drugim, da argumentirajo svoje, se posvetuješ s strokovnjaki…In upoštevaš dejstvo, da bo novi pasji prijatelj s teboj 15 let. In, da bo šel nov pasji prijatelj le na enako dobro ali boljše kot je sedaj.
Minil je tudi najdaljši mesec v mojem življenju. Poln neprespanih noči. Neprestano razmišljanje o tem kaj je pametno, razumsko, možno in kaj nesmiselno, prenagljeno, neizvedljivo. Mesec prežet s čustvi ter željami na eni strani in razumom na drugi. Mesec dni pred računalnikom, knjigami, pogovori po telefonu in ob kavah. Mesec dni v katerem sem dvakrat v živo videla »svojega« psa; vsako noč pa se mi je prikazoval v sanjah in uganjal norčije v glavi skozi dan. Mesec dni, ko sem že dobila potrditev Polone, da se bomo ujeli in ga lahko odpeljem domov na kavč. Mesec dni, ko sem bila bitko sama s seboj: Ali sem kos ODGOVORNOSTI?
20.11.2008 je bil D day. Nisem spala. S-P-L-O-H! V službi sem razpisala dopust in požela salve smeha. »Ker grem po psa, moram imeti teden frej?! Zakaj že? Saj je samo pes! Itak bo srečen, ko ga boš rešila iz zavetišča.«
Preden sem zaprla vrata stanovanja, sem še zadnjič preverila ali je REEES vse pripravljeno za prihod novega družinskega člana. Postelja je. Poletna rezidenca tudi. Posode za hrano in vodo imamo, igrač za izvažat. Hrana je. Priboljški tudi. Krtače, povodci, ovratnice, obesek s kontaktnimi podatki,… S cmokom v grlu sem se spomnila zadnjega pogovora s starši, ko sem jih obvestila, da sem se odločila in grem po psa. Naj si ne nakopljem take obveznosti, odgovornosti, so rekli. Naj si ne zakompliciram življenja… Da mi bo žal…
Pot v Horjul še nikoli ni bila tako dolga in hribček še nikoli prej tako visok. Nikoli ne bom pozabila Poloninega nasmeška, ko sem stopila pred vrata.
Pregnal mi je še tisto malo dvoma, ki se ga nisem uspela znebiti. Takoj sem vedela, da je bila odločitev prava!
Danes, ko je minilo leto dni skupnega bivanja z mojim ljubim kosmatincem v STANOVANJU!, lahko z gotovostjo potrdim, da je bila odločitev definitivno PRAVA.
Niti v najboljših sanjah si ne bi upala predstavljati takega scenarija. Še starši niso dolgo zdržali, odtajal jih je skoraj za »tren oka«.
Ne vem kako, ne vem od kje… vsekakor je v Poloni neka čudovita čarovnica, ki je v moje življenje pričarala zame popolnega psa. Neustavljivega, hiperaktivnega žogarja, ki se v teh dneh uspešno pripravlja za B-BH izpit – izpit za psa spremljevalca!
Kakor koli obrnem… res je...
Roxy je v vseh pogledih đek od đekov!Neustrašen žogarPrijatelj z vsemi...Ljubitelj narave...Včasih klovn...Včasih šišmiš...Včasih največji pozer... Vedno pa zadovoljen ...in pripravljen na akcijo Sonček moj
ki poskrbi, da je vsak dan pester, nepozaben, navihan
Ki uspe še v najbolj turobnem dnevu, na moj obraz zvabiti nasmešek in odgnati slabo voljo