Leteča Pici, gospa Milenca in njuna speča trnuljčica E.T.

Smetka in Jinx, sploh si nisem upala odpret foruma... ET hodi z menoj kamorkoli grem. Dobesedno sledi mi. Zdaj smo doma, v Belgiji, pred nekaj dnevi sem si prvič drznila v naš park oz bolje arboretum, na kilometre potk ob vodi, račkah, po vlažnih gozdovih, povsod, kjer je šla ne da bi enkrat imela problem z oddaljevanjem, vedno me je spremljala s pogledom, vedno jo je skrbelo zame. Tudi kadar je vohala in iskala in si mislil, da je čisto drugje. Samo gesta s prstom in je bila pri meni. Toliko veselja, kot ga je imela ona, ne prinese vsak pes. Živela je na 'double speed' kot je rekel sosed, ko smo mu povedali... Manjka mi te hitrosti, manjka poskokov, odveč imam eno oko, ki je vedno gledalo kaj počne, odveč eno roko, ki je morala bit frej zanjo, medtem ko je druga hendlala tri otroke... Ne vem kje bom dobila psa, ki bo tako noro poln življenja, ki bo živel na tako strašansko veseljaški način, ki bo tako strahotno navezan name, ki jih bo ušpičil toliko in take zabavne, da samo gledaš in brusil moj smisel za humor, obenem pa mi dajal gotovost, da res kapitalne neumosti pa mi od njega ni treba nikoli in nikdar pričakovat... ob katerem bom lahko tako gotova in mirna glede mojih mulčkov. Bila jih je vesela, z njimi zanesljiva, potrpežljiva, dobesedno eden od njih... Gledam pse, ki jih srečujem, tudi lovske in jih lastniki imenujejo energični, a to ni nič v primerjavi s tem, kar se je znalo bliskati iz nje. Zdaj vidim, da me je dobesedno polnila s svojo energijo.

Posteljico sem prinesla s seboj in jo položila na mesto, ki BI ji bilo odrejeno v hiši, kamor smo se na horuk morali preseliti v zadnjih dveh tednih. Vse imamo še razstavljeno in zmešano. Res nas spremlja smola to poletje... Ta mali misli, da smo jo pustili v 'stari hiši' (vse skupaj s selitvijo vred ga je močno zmešalo) in mi ves čas teži, da hoče nazaj k njej, v staro hišo. Ta srednja je včeraj predlagala, da bi rajši neko sorodnico poslali v nebesa, pa da nam ET pošljejo nazaj... Včasih bi se tudi jaz strinjala... Pogreša jo moj, kao čisto nepasji mož, ki jo je imel rad, čeprav na drug način kot jaz. ves čas poudarja, da ne bo imel drugega psa, ker hoče nazaj točno njo.

Pogrešamo jo za znoret. Skoraj mesec je že, kar smo odšli na morje in nas je malo pred mejo ustavil klic moje mame. Šla je ven, ulegla se je v senco za jablano in zaspala. Te dni bi praznovala šest let... Nihče ne ve zakaj, morda srce, veterinar je posumil na možnost odprtja notranjega tumorja (nek sarkom), kar psa vzame v nekaj minutah brez prejšnjih znakov. Vse kar sem opazila je rahla mirnost zadnjih par dni in nekoliko bolj močan vonj kot ga je imela. Vrnili smo se, otroci so jo posuli z vsemi rožicami, ki jih je premogel vrt, prišli so še bratrančki. Dve uri so imeli pogreb. Jaz pa še dobro tulit nisem mogla, ker so že tako tulili oni...

Že večkrat sem se v mislih lotila spravit skupaj nekaj za v kotiček 'naše zvezdice', a je v tem trenutku še vse tako nepredstavljivo, težko najdem besede za vse to, kar manjka zdaj ko je ni. Včasih pomislim, da bi ji spekla največji jabolčni štrudel, ki ga je imela tako rada, pustila bi ji ležat na postelji in še in še, če bi se le vrnila. Bila je najboljše iz pasje vrste, kar sem si lahko želela. In evo, ni je več, moje E.T.-ike Cry