Leteča Pici, gospa Milenca in njuna speča trnuljčica E.T.

[mamaF]

... in ti si bila ziher fuuuul jezna na Tvojega  

Super kičasto Bravo, E.T.!

[kocka]

Jaja, pa kako si vztrajala pri tej kurilnici 

[luna7]

  Pes je že pokvarjen....in to zelo.... konec je s kurilnico....

[fižolova župca]

Jaja, mi smo ful hudi, če se preveč razvaja, sploh kadar to počnejo taki, ki hočjo pol čez 5 minut red in mir .
(V resici se pa čist raznežim, ko vidim mojga, ki še leto nazaj ni imel nobene relacije do psov, kako mečka našo črnuhlo).

Imam superduper novičko - danes zjutraj sva spravili skup (prvi) pravi pravcat sprehodič brez vlečenja. Sem kar čakala, kdaj se bo začelo, pa nič ...
Dokazov sicer nimam, tako da ne vem, če nama bo sploh kdo verjel... ker v šoli ali na kakem srečanju na 4 oči tegale pač še dolgo ne bova mogli simulirat. Je letenje, poskakovanje in bezljanje bolj fajn... Ampak - na domačem terenu, kjer je vse malo manj zanimivo in dokaj predvidljivo, je danes zjutraj čisto zares en cel mini sprehodek hodila tako lepo, da je celo zaznala moje upočasnitve ob poskusih manjših potegov in me, ko mi je zastal korak, skoraj vsakič p-o-g-l-e-d-a-l-a!
Kolk so sladki takeli mali uspehi !

[No Jinx]

Bravo za tale uspeh!  Verjamem, da imaš kar nasmeh na ustnicah ob misli nanj. E.T. pridna si! 

[Xena]

Bravo, bravo, ponosna na obe!

K

[Fifi1]

No, to pa je lep dosežek.  Bravo! To je tudi moja najvecja zelja...

[mamaF]

FŽ, ti povem, kako jaz "maltretiram" mojega črnuha v trudu za sprehod brez vlečenja Skoraj vsak večer greva še na en krajši sprehod po vasi, kjer seveda strogo ni zaželjeno vlečenje levo in desno do smeti ob cesti in podobno. Pa hodiva lepo po temi dobrih 100 metrov po samotni, temni poti do pokopališča (woooohoooohooooo duhoooooviiiii). Imam občutek, da je takrat Roko bolj negotov in se me itak pridno drži, jaz pa njegovo lepo hojo "zraven" (to je naša šolska hoja na popuščenem povodcu, ki pa ne pomeni tistega "poleg", kjer mora biti pes kot klop prilepljen ob tvojo levo nogo) izdatno hvalim in nagrajujem. Dostikrat menjava tempo hoje, večkrat se obrnem na pol poti in grem nazaj na začetek, pa spet naprej, pa spet nazaj, tako kakih deset minut. Meni se zdi, da sva ta "zraven" v temi in tišini že kar fajn osvojila oba. Celo zadnji dan šole nama je uspelo priti lepo umirjeno od ceste do vadbišča, kjer so čakali že drugi psi (sicer sem z njim "vozila slalom", da nisva šla direktno naravnost proti njegovim prijateljem), kar je bila sicer zmeraj misija nemogoče, brez vlečenja in cukanja nikakor ni šlo
No, vadiva tudi podnevi, seveda, na vsakem sprehodu najdem ene par minut za to, pa ga moram kar pohvaliti Pač pol ure "svobode" na flexiju, potem pa par minutk blizu ob meni, tudi na gmajni in v gozdu.
Ampak, počasi, počasi nama ratuje, da ga zvabim na "zraven" tudi mimo vedno večih motenj, recimo plastične vrečke, ki se vabljivo ziba ob cesti ali kupa konjskih fig ali otrok na drugi strani ceste, le pri srečevanju z drugimi psi je še vedno preveč veselja in vznemirjenja. Ma, glede na to, da smo še mladi, bomo tudi take stvari počasi obvladali