Leteča Pici, gospa Milenca in njuna speča trnuljčica E.T.

[fižolova župca]

Kenguru je, ja , čistokrvni. Tole bi lahko uporabila, kadar me kdo za pasmo vpraša, hehe. Poslušnost tolk, da se ne bo nikdar od navdušenja zakadila malo levo in desno, malo pozabila in malo potegnila a-a. Pa ne da se mi ne da delat, ampak se mi pa sliši akoraj misija nemogoče. Bomo mi rajši na trdnih tleh ostali. Ali pa izbirali ta lepše potke v hribih, saj nekaj se da tudi tako. Kdaj mora pa tudi doma počakat, a ne, če ne pa ne bo nobene koristi od tega, da zdaj to zna .

Branka, itak da je pridna, to Smet sam neki komplicira (ne, dejansko je glede odpoklica pridna, sploh ker je to res ena od stvari, ki jih pa skoz, praktično na vsakem sprehodu ponavljava - bolj gre za vsak primer, če jo kaj prestraši, takrat bi mogoče res znala kam zbezljat. In pa lovski nagon - to pa itak, zato je gozd in podobno tko občutljiva tema).

Zdajle je bila pa vsa zgrožena na poznem večernem sprehodu - prideva ven in se izkaže, da močno pada sneg , je že lepo pobelilo, pa še megla je in noč... idealni pogoji za noret, nič poslušat in vklopit nos v deveto brzino. In zapovrh je na njenem!! travniku za hišo našla dve srni. Nesramni kot sta bili, sta jo samo čukasto gledali - pomoje sta ji rekli kaj v smislu 'Kaj pa ti delaš tle? Tale travnik je ponoči najin!'. No, fleksi se je stegnil na kakšnih 7 metrčkov, nos se je vklopil, neka otrdela tresavica jo je napadla - pa je le prišla do mene na klic (ta drugi sicer in muuuka je bila da je kaj).
Se je pa prav videlo, da bi samo s prstkom trznila pa bi šla ona predrznicam lepo nazorno razložit pomen besedne zveze 'čez drn in strn' .

[fižolova župca]

Hehe, luna7, poznam jaz take starčke, eni so take sorte po naravi, ene pa lastniki baje strapamo, da so pol ''večno mladi'' .
Tule na fotki ima moja Jora 12 let, njena zadnja jesen... ravno sem ji še uspela predstavit mojo ta malčko... Leta se ji res niso nikjer poznala (je bila pa že v leglu najbolj raziskovalna in samostojna, zato se ni za čudit).
Imam pa jaz teorijo, da si veseli psi podaljšajo življenje, tako kot pozitivni ljudje. Vsaj moja je bila z nami najdlje v svojem leglu. Za E.T. si zato isto želim, da bo taka tudi pri 13, 14 al pa 15, skratka do zadnjega dneva pa tud če bo treba na ta račun še takrat na zablodele srne in takele reči pazit, ni problema .

[luna7]

Joj, pa kako je Jora ponosna! 
Ja, sej ne veš, al je prvo tvoja naučenost, navajenost al je res kaj na tem, da komuniciramo z dušo prejšnjega psa...
Super ste  . Naša ima zdaj take valove, ko je dobre in ko je slabe volje. Se mi zdi, da je imela kar krizo, ko je ugotovila, da ne sliši in ne vidi več tako kot je bila navajena. Zdaj se je počutje izboljšalo in spet veselo lajamo (zdaj bolj naglas, ker se sama sebe ne sliši...), ampak le, ko smo veseli in ni več pazikuča. Pa veseljakinja je še vedno... V peti štuk pa gremo precej počasneje. Na kakšen hrib pa še vedno brez težav zlezemo, samo, da je dovolj široka pot, da se počuti(mo) varno.

Super ste, res! Meni kar za zgled... 

[Itlam]

Eh ET je boga, ker se preveč naje in nalaufa, pol mora pa še za tebe pozirat 
Pač bogost v užitku... Al nekak tak 

Jora pa je res ponosna na teh slkicah 

[No Jinx]

Eh ET je boga, ker se preveč naje in nalaufa, pol mora pa še za tebe pozirat 
Pač bogost v užitku... Al nekak tak 

Jora pa je res ponosna na teh slkicah 

Tako nekako, ja. 

[branka]

Ponosna je pa bila, ja. Tole malo bolj dvignjeno glavo včasih prav pogrešam.
Pa ne mislim na dominanco, ampak na eno tako trdnost, sigurnost vase v smislu 'vse je ok'.
Tako naj bi po mojem zgledal pes, ki se mu vse od rojstva ni nikoli zgodilo prav nič hudega.

ET večkrat dvignem glavo in jo božam tko, da mora gor gledat, sploh kadar gleda izpod čela s tistim njenim pogledom 'jst boga booooga, duša mi je ranjena' - recimo kadar se ji metla šeta pred nosom, ali pa tudi kar tko. Rada bi večkrat vidla tudi pri njej tisti pogled - 'jaz sem kul pes', namesto da dostikrat iz gole navade gleda ko kaka boooga punčka (pa pomoje zdaj nima več kakega hudega razloga za tugo zganjat, tko da bogosti tudi podpiram ne preveč).

Ponosna in zelo lepa psička  Ponosna tudi zato, ker si ji prinesla dojenčico pokazat. Se ji prav vidi, kako vaju je bila vesela. Jora, daj malo našega Bobija  za ritko vščipni  , pa mal se pejta lovit, dirjat, igrat se, sedaj, ko sta spet mlada in zdrava. 

To pa tudi jaz opažam pri Piki, da ima velikokrat "žalosten" pogled, pa tudi potuli se rada. Čim povzdigneš glas, pa čeprav sploh ne nad njo. Ali pa ko roko dvigneš, se kar dol na tla uleže. Se mi pa zdi, da ji gre čedalje boljše, in tudi ona že postaja ponosna.   

AnaJ, če ni skrivnost, a bi napisala to svojo izkušnjo o utelešenju prejšnjega psa v sedanjega ? 

[branka]

AnaJ, seveda me zanima. Če in ko boš imela čas in voljo, pa res prosim za en ZS.  Ko bi ti vedela, kako mene te zadeve zanimajo...