Medijski molk leteče Pici v zadnjem mesecu nima kakšnega posebnega razloga.
Konec junija je (kot veste) prijazno pozdravila svojo Horjulsko mamo in ji širokosrčno dovolila prevažanje čez pol kontinenta, ob čemer bi mi ostali verjetno doživeli kakih 26840393745 živčnih zlomov. Najprej se ji je povsem flegma pustila voziti z avtomobilom, nato z letalom, pa spet z avtom. Doma ji je potem neumorno delala družbo (kot da je reva nima že itak dovolj) in se pretvarjala, da je najbolj ubogljiva mucka na svetu. Vse to najbrž le zato, da potem mi izpademo čukci, ki ne vemo, kako se da v red eno 'navadno' mačko, anede Pici?!
Ko smo isto pot opravili še mi, smo jo jadrno prišli iskat.
Ni nam izdala, ali nas je zelo pogrešala (hvaležnost pa taka!). Po poti domov se je slinila, vendar čisto malo - čas pri hudi mami, pri kateri ni 'trtemrte', je očitno naredil svoje. Doma je potrebovala le kakih pet minutk da se je razgledala, potem pa je spet postala - naša dobra stara mravljica Pici.
In kaj počenja odkar je spet Slovenka?
Sedi na okenski polici, steguje poredne tačke čez priprto okno in premišljuje, kako bo enkrat gotovo prišla najprej na travnik, ki obkroža hišo, potem jo bo mahnila čez gozdiček, morda pa bo skočila še gor v hrib, pogledat, kje snemajo tisto Kmetijo, nad katero se njeni tako zgražajo.
Do takrat pa iz samega dolgčasa napada Milenco iz zasede, ob bolj mirnih trenutkih pa iz najvišjih pozicij budno nadzira dogajanje v hiši (najdi jo, kdor jo more):
Čuva kartonasto hiško, ki si jo je prisvojila in ji je nihče ne upa odvzeti - sploh glede na to, kako srčno jo brani (tudi z napadi iz zasede skozi stransko okno, če je treba):
Redno komunicira z našim imaginarnim psom in študira, ali smo samo prismuknjeni ali nam manjka še kaj, da na fleksi ne pripnemo česa bolj normalnega:
In dela družbo naši tamali, za katero sploh ne vem, kaj bi brez Pici:
Če bi znala govoriti, bi verjetno povedala, da se ima kar fajn, le ob nekaterih izrednih trenutkih si zaželi vrnitve v Horjul. Recimo takrat, ko jo hudobna FŽ drgne z zoprnim šamponom in ji zraven prigovarja, kako lepa in dišeča bo. Ona pa ve le to, da izgleda kot ena malo čudna mokra podganca in da se tudi počuti tako... Ali pa takrat, ko jo njeni peljejo na redno cepljenje, ona pa potihem sanja, kako romantično bi bilo spet biti tam gor na hribu, kjer trenutno baje nimajo denarja za obupno zoprne strice veterinarje...
Povedala bi vam tudi, da se vztrajno uči odpirati kljuke, a njenih 3,8kg nikakor noče biti dovolj, da bi se zoprnice odprle.
Verjetno bi rekla še kaj, dokler pse ne nauči, pa si njeni lahko v miru oddahnejo in si mislijo svoje (kar v tem primeru pomeni: 'Še tega se nam manjka, da bi še govorila - saj je ne bi bilo za ustavit!')
Jana. Vse pravice pridržane.
