Moj Roki...hvala, ker si me rešil iz tega sveta :-*

[Lucija_p]

Je, še vedno je v tvojem srčku, in ko zapreš oči lahko zopet vidiš njegovo pojavo. Vedno bo ob tebi, prav nikoli ne boš sama. Tukaj je, samo iščeš ga na napačnih mestih. Želim ti, da bolečina čimprej izgine...saj vem da je težko, ampak tudi Roki ne bi želel da si žalostna.
Spominjaj se vseh lepih trenutkov z njim, vseh smešnih in žalostnih, resnih in norčavih. Nekoč se ti bo ob teh spominih na obraz narisal nasmešek in v srce naselila toplina.

Drži se, moonbeam...Roki je zdaj srečen!

[moonbeam]

Smetka ni ga. Mene tako boli. Ne vem kaj bom naredila, da tole izgine. Sovražim to bolečino. Hočem, da izgine. Prosim naj izgine  Ko bi me vsaj kdo po glavi udaril.

[pokica]

Zelo žalostna novica.

Roki je bil in bo v srcih vseh, ki so ga poznali pa četudi samo iz postov na forumu, ostal nekaj prav posebnega.

Iskreno sožalje vsem njegovim domačim.

[moonbeam]

Danes je spet en žalosten dan. Za dobro jutro jočem.  Za Rokija, Komo, Faniko, odvzetega, Kirbija,... preveč jih je - zadnje dni, zadnji čas, na splošno - toliko jih je.

Jih bo Roki pazil    Tako rad je imel živali, pse, muce. Ljudi ni maral preveč. Pa saj jaz tudi ne. Osnovna šola je bila samo jaz in Roki. Nikogar nisem želela ob sebi. Ko sem prišla domov, sva pobegnila v svoj svet. Na jase visoko v gozdu, ki sva jih našla na najinih potepanjih. Prehodila sva kilometre in kilometre vsak dan. Toliko jih je bilo. In drug dan spet. Nikogar nisem marala. Ljudje naredijo samo škodo. Zakaj so oni še tukaj in tebe več ni? Kaj si ti naredil narobe?   

[linchaich]

Letos je vsepreveckrat bilo potrebno izreci iskreno sozalje - kako zalostno leto.

Moonbeam ... iskreno sozalje od vseh nas. Drzite se!!!

Ursa

[pudelj]

Irina, iskrene sožalje. Sem že po tvojih zadnjih sporočilih slutila.....

Dala si mu najlepše pasje življenje, skrbela zanj in ko je bil čas...si se pravilno odločila, da ne bi trpel.

Roki, sedaj boš lahko skakal kolikor boš hotel ,ker ne bo težav z nogicami, lahko boš letal po hribih, se kopal v morju...

Sandra

[majas]

S kom bom danes kuhala?    Noèem kuhat, sploh ne bom jedla.

ja z Mišo pa z Boštjanom jest je pa treba, čeprav ne paše. ker če se ne je, je svet še bolj grozen na pogled.

mogoče ti tole lahko kakorkoli pomaga - kako sem prebolevala svojo izgubo:
občutki so itak grozni - taki, kot jih opisuješ. čez noč se sesuje svet... na super mini koščke. ni apetita, ni volje, samo solze. gre ven žalost - vre iz vseh lukenj. potem pa pride moment, ko se je treba sestavit. ne gre hitro, gre pa po koščkih. pomagajo fotografije, lepi spomini, vonj ovratnice, spomin na moker smrček... pomagajo tisti, ki so z nami. naši kužki ostanejo z nami - z Lu se še vedno pogovarjam, sploh ko ga fantje serjejo. ji rečem: lej jih norce, kako bi jih ti s svojim zobom v red spravila. pogovarjaj se z ljudmi o svoji izgubi - če deliš pomaga. meni pa je najbolj od vsega pomagalo, ko je k nam prišel Skoki - praznina je izginila. nihče ne more nadomestiti izgubljenega družinskega člana in Lu še vedno grozno pogrešam. gre pa življenje naprej in treba se ga je veselit in ga deliti s tistimi, ki jih imamo radi. Drži se!