Angleški in Ameriški koker španjel

[kirka]

Jaz koker španjelov sicer ne vzrejam, sem pa imela španjelko, ki je dočakala častitljivih 15 let, tako da ti lahko o kokerjih nekaj malega (osnovnega) povem kar jaz.

Karakter: španjelčki so resnično precej simpatične in neizmerno luštkane živalce - vsaj tako jih vidi večina ljudi; vendar pa je verjetno prav španjel pasma, pri kateri je videz, kar zadeva karakter, precej varljiv. Španjel zna biti precej svojeglav in trmast ter je (takih je kar veliko) tudi precej oster pes, ki nujno rabi veliko doslednosti tako pri socializaciji kot tudi pri šolanju, drugače se zna lastniku povzpeti nad glavo. Tak pes pa postane nevaren tako domačim kot tujim ljudem (na prvem in neslavnem mestu po ugrizih so pri veterinarjih prav španjeli). Niso sicer vsi španjeli tako naporni (na vso srečo), ampak večina zahteva od lastnika veliko dela, doslednosti in potrpežljivosti. Vse prevečkrat si ljudje omislijo španjela zato, ker je na videz tako simpatičen in nenevaren kuža - na žalost tako razmišljanje pogosto vodi v žalosten  konec, za španjela seveda, ker ga lastniki niso več sposobni 'krotiti'. (Tudi moja sestrična si je  pred leti omislila španjela, ki pa je pri starosti enega leta bil napadalen tako do lastnice kot njenega fanta - med hranjenjem sta npr. morala zapustiti kuhinjo itd. - dokler ni bilo incidentov že toliko, da je šel kuža na uspavanje, žal. Poznam tudi nekega gospoda, ki je svojemu španjelu pred česanjem obvezno moral nadeti nagobčnik; v kolikor pa se je temu psu približal tujec, je le-ta tvegal pot na urgenco po par šivov.) Nekateri španjeli tudi ne marajo majhnih otrok (taka je bila tudi moja Kala -  vsaj v njenih mladih letih smo morali paziti, da ni bila v kontaktu z otroki brez nadzora, ker namreč ni bila čisto nič tolerantna do raznih potegov za rep in cukanja za uhlje - pa ravno španjeli imajo taka fina ušesa, nadvse primerna za vlečenje, a ne).

No, nikakor te nočem prestrašiti - dobro pa je, če veš, da španjel nikakor ni samo 'kužek'. Na srečo poznam tudi precej lepo vzgojenih španjelov, ki so svojim skrbnikom v ponos.

Bolezni: - španjeli so nagnjeni k  vnetjem ušes (naša španjelka je bila verjetno izjema, ki potrjuje pravilo, saj v vsem svojem življenju niti enkrat ni imela vnetja). Zato  je potrebno ušesa redno čistiti. Ravno tako  so pogosta tudi obolenja ledvic. In seveda debelost - verjetno je to pasma, ki se najhitreje zredi, in potem nikoli več ne shujša. Edino kar pomaga je VELIKOOO gibanja.

Še o negi: redno razčesavanje je obvezno, drugače se dlaka zavozla in potem pomagajo samo še škarje. Tudi obisk pri kakem pasjem frizerju občasno nič ne škodi. Če ste v hiši nagnjeni k pretirani čistoči, potem ti španjela ne priporočam, razen seveda, če ga imaš namen kopati po vsakem sprehodu oz. bo kuža v pesjaku (kar pa ni ravno najboljša izbira, ker španjel za svojo socializacijo in dobro počutje nujno potrebuje čim več druženja z družinskimi člani).

[VZ]

Teja, psov se ne izbira po tem, kateri lažje prenese nekaj ur samote. Glede tega bosta enako trpela (ali pa tudi ne) oba. Poleg tega pa so tudi kokri enako radi v hiši kot maltežani.

Tukaj gre za dve različni pasmi, z različnima karakterjema, zato naj se tvoja kolegica najprej malo pozanima glede značilnosti obeh pasem, njihovih potreb po oskrbi, negi, šolanju itd. in šele na podlagi tega naj se odloči katera pasma ji bolj leži.

[VZ]

Dedne bolezni, ki se lahko pojavijo pri koker španjelu (enem ali drugem) so večinoma popolnoma iste kot pri večini ostalih pasem. Tudi ni možno reči, da so španjeli kot pasma kaj bolj podvrženi tem boleznim kot ostale pasme. Se pa s premišljeno vzrejo v svetu tudi te zadeve uspešno odpravljajo in danes je možno najti kar precej psov iz čistih linij. Žal moram reči, da ne bi bilo slabo, če bi se tudi pri nas posvečalo malo več pozornosti tem problemom kot se trenutno jih. Moram reči, da vem za nekaj primerov, ko so se iz "kulturnega in kinološko osveščenega" zahoda prodajali psi z imenitnim pedigrejem in titulami v države t. im. vzhodnega bloka. Pravi razlog prodaje je seveda bil zamolčan in (glede na muhavost zakonitosti dedovanja) je bil ta lahko odkrit šele v naslednji ali celo po nekaj naslednjih generacijah.

Moram pa priznati, da me je precej (prijetno) presenetilo, da je spisek teh bolezni, ki se lahko pojavlijo pri maltežanih precej krajši kot pri večini pasem. Med njimi, recimo, res ne najdeš npr. bolezni oči kot so PRA, mrene, glavkom ipd. Obstaja pa nekaj drugih (recimo hemofilija, tresavica...). Najbrž je to pripisati manjši popularnosti oz. razvpitosti kot so jo bile deležne nekatere druge pasme.

Glede prepovedanih značajskih lastnosti španjelov je podobno kot pri ostalih pasmah - ne smejo biti agresivni. Španjel je lovski pes in temu primeren naj bi tudi bil njegov karakter. Moram tudi povedati, da se karakter ameriških precej razlikuje od angleških, kar je verjetno posledica tega, da je šla vzreja bolj v smer družinskega in razstavnega psa kot v lovca. Kljub vsemu pa ne eden ne drug ne smeta biti agresivna. Žal pa se agresija pojavlja tudi pri teh dveh pasmah, vendar v nič večjem obsegu kot se lahko pojavi tudi pri maltežanu ali katerikoli drugi pasmi in pretirano agresivne pse je potrebno iz vzreje izločati. Je pa tudi res, da so vedenjski odkloni zelo velikokrat posledica neprijetnih izkušenj, ki jih je lahko pes pridobil v svojem življenju. Za nekatere včasih gospodar tudi zelo težko izve ali pa se jih niti ne zaveda.

Nekateri španjeli tudi ne marajo majhnih otrok (taka je bila tudi moja Kala -  vsaj v njenih mladih letih smo morali paziti, da ni bila v kontaktu z otroki brez nadzora, ker namreč ni bila čisto nič tolerantna do raznih potegov za rep in cukanja za uhlje - pa ravno španjeli imajo taka fina ušesa, nadvse primerna za vlečenje, a ne).

To ni za nobenega psa preveč prijetno in je od psa do psa odvisno kako bo reagiral. Če je bolj podredljiv, se bo umaknil, eventuelno zacvilil, če je bolj dominanten pa lahko zarenči, pokaže zobe in s tem da vedeti, da želi mir (da bi ugriznil, ne sme normalnemu psu pasti niti na pamet). Seveda je za majhnega otroka lahko to stresno, se pa da s primerno vzgojo psa in tudi otroka temu izogniti.

Moram tudi povedati, da imamo podoben problem tudi mi z najstarejšim (Otisom). V primeru, če otrok teče direktno proti njemu, sa počuti ogroženega, drugače se jim najraje umakne. Če pa otrok ni vsiljiv, ni nobenega problema. Razlog pa je sledeč: živimo v pritličnem stanovanju in zaradi tega je možen dostop do terasnih vrat iz ulice. Ko je bil sam doma in je bil še mlajši, so ga otroci hodili k vratom dražit. Seveda, ko smo to ugotovili, je bilo že malo prepozno, kljub temu, da smo to možnost potem preprečili.

Tudi glede nege lahko rečem, da angleški koker morda samo zgleda bolj enostaven od maltežana. Je pa njegova dlaka tudi precej nagnjena k vozljanju, še posebej po ušesih in redno česanje, krtačenje in tudi kopanje je precej nujno. Ravno tako pa tudi občasni obiski pri frizerju oz. trimanje, in britje.

[Alizee]

Pozdravljeni!

Vzela sem si cas in lepo prebrala vse kar sem nasla o koker spanjelih na mojpes.net, vendar me kot morebitno bodoco lastnico malega cofka zanima kako pogosta je kolcna displazija pri tej pasmi? Gre za tako pogosto zadevo, da bi bilo dobro, da od vzreditelja zahtevam slikanje kolkov, ali to ni potrebno? Poleg tega me zanima tudi, ce se kokerspanjelom zgodi, da se jim povesi spodnja veka?

Ne morem se odlociti kje naj kupim psa. Nagibam se k nakupu samicke brez kupiranega repa. Pogovarjala sem se z nekom, ki ima trenutno leglo koker španjelov in pravi, da bo cena okrog 270 evrov. Je to realna cena za mladiča z rodovnikom? Sicer se mi po eni strani zdi brezveze kupovati mladicko z rodovnikom, ker nimam namena hoditi na razstave. Se splaca kupiti psa brez rodovnika ali s tem tvegam kaksne dedne vedenjske motnje ali druge zdravstvene tezave?

Saša

[Alizee]

VZ: hvala za odgovor! Samo neki me še zanima...da npr. najdem vzreditelja, ki psa ne bi hotel dati na teste zaradi oči...kolk butast bo izpadl, da ga prosim, da naj to naredi na moje stroške?  

Zala: trenutno najbolj pogosta pasma v Sloveniji z displazijo (kolkov in komolcev) je bernski planšarski pes. Seveda je bolezen doživela tak "razcvet" ravno zaradi tega, ker je trenutno pasma izredno "in" in se psi "delajo po tekočem traku", ne meneč se za dedne in kakršnekoli druge bolezni. Drugače pa se mi zdi, da so podvržene predvsem večje in težje pasme...nisem pa sigurna...

[Alizee]

Ja, sem razumela to za starše   Pr tem leglu bi blo testiranje ful lahko, ker sta starša oba od enega lastnika (nek mamin stric iz Nemčije), sam je človek mal tko ... čudak no... pa se nikol ne ve... mogoče jih ne bi hotel dat testirat... sicer pa vedno bolj razmišljam, da ne bi vzela psa od njega, sej vsi vemo: Žlahta, raztrgana plahta.  

[VZ]

Hitro dojemajo kaj od njih hočeš. So pa lovski psi (šarivci) in nos jim dela neprestano tako, da jih kdaj pa kdaj premoti kakšen vonj med vajo. Se pa da to s pravilnim pristopom odpravit. Poleg tega so tudi nabiti z energijo in precej vzdržljivi.