Angleški in Ameriški koker španjel

[Patricija]

Koakeor jazs vem, je to tutdi odvisno, kje ga kupiš. Pri katerem vzreditelju. Ker jsaz imam angleškega koker španjela, pa nima tako dolge dlake, pa malio je svetlo rjave barve. Tako, da če bi rada imela koker španjela, se pozanimiaj pri vzrediteljih, kakok izgledajo. Pri tistem, kjeru sem ga jazs kupila, so bili vsi taki, bolj majhni pa niso imeli dolge dlake.

[Pin]

Karakter: španjelčki so resnično precej simpatične in neizmerno luštkane živalce - vsaj tako jih vidi večina ljudi; vendar pa je verjetno prav španjel pasma, pri kateri je videz, kar zadeva karakter, precej varljiv. Španjel zna biti precej svojeglav in trmast ter je (takih je kar veliko) tudi precej oster pes, ki nujno rabi veliko doslednosti tako pri socializaciji kot tudi pri šolanju, drugače se zna lastniku povzpeti nad glavo. Tak pes pa postane nevaren tako domačim kot tujim ljudem (na prvem in neslavnem mestu po ugrizih so pri veterinarjih prav španjeli). Niso sicer vsi španjeli tako naporni (na vso srečo), ampak večina zahteva od lastnika veliko dela, doslednosti in potrpežljivosti. Vse prevečkrat si ljudje omislijo španjela zato, ker je na videz tako simpatičen in nenevaren kuža - na žalost tako razmišljanje pogosto vodi v žalosten konec, za španjela seveda, ker ga lastniki niso več sposobni 'krotiti'. (Tudi moja sestrična si je pred leti omislila španjela, ki pa je pri starosti enega leta bil napadalen tako do lastnice kot njenega fanta - med hranjenjem sta npr. morala zapustiti kuhinjo itd. - dokler ni bilo incidentov že toliko, da je šel kuža na uspavanje, žal. Poznam tudi nekega gospoda, ki je svojemu španjelu pred česanjem obvezno moral nadeti nagobčnik; v kolikor pa se je temu psu približal tujec, je le-ta tvegal pot na urgenco po par šivov.) Nekateri španjeli tudi ne marajo majhnih otrok (taka je bila tudi moja Kala - vsaj v njenih mladih letih smo morali paziti, da ni bila v kontaktu z otroki brez nadzora, ker namreč ni bila čisto nič tolerantna do raznih potegov za rep in cukanja za uhlje - pa ravno španjeli imajo taka fina ušesa, nadvse primerna za vlečenje, a ne).

No, nikakor te nočem prestrašiti - dobro pa je, če veš, da španjel nikakor ni samo 'kužek'. Na srečo poznam tudi precej lepo vzgojenih španjelov, ki so svojim skrbnikom v ponos.

Živjo.

Tudi sama imam izkušnjo glede te pasme-precej grenko, vendar se spomnim tudi veliko lepih trenutkov. Imela sem ga skoraj devet let. Fizično je bil vedno zdrav, lep čokat kuža-res je bil lepotec, vendar pa je bil težkega značaja. Bil je praktično on gospodar v naši hiši. Čeprav smo ga od majhnega šolali in nam je že tam povzročal veliko problemov . Veliko smo se ukvarjali z njim, brez prisile-ker pri tej pasmi z siljenjem ne prideš nikamor, pa seveda je bil tudi razvajen. Vedno ko smo koga vprašali za nasvet glede vzgoje, vsak je imel svojo teorijo, ki se je načeloma vedno obnesla pri ostalih kužkih. Pri našem se velikokrat ni. Je renčal, v družini smo imeli vsako leto vsaj dva malo hujša ugriza. Vendar smo kar vztrajali devet let. Zato ker je znal biti prisrčen 100 na uro in ko te je pogledal s tistimi učki in se malo pockrljal, smo bili vsi stopljeni. Pri nas je bila tudi težava v tem, da smo živeli v bloku in nad nami je živel kuža, ki je bil večji in močnejši od našega s katerim se že od majnega nista razumela in se ga je naš kuža bal, ker ga je kot mladiča 2x napadel ko je njegova lastnica pobožala našega. V odrasli dobi ga je pa napadel še 1x iz sovražnosti, ker ta pes žal ni bil nikoli na vrvici. In sedaj si predstavljite vsakič, ko je še kdo iz njihove familije mimo-tudi brez psa, je naš čisto histerično ponorel-lajal kot utrgan in to tudi večkrat na dan-in takrat je bil gluh in slep za vse. Na hodniku se pa sploh nismo smeli srečati. To je bila res cela norišnica.Sosedi so se pritoževali itd. Ampak nam se je smilil, ker se ga je pač revež bal. To je bila ena večjih težav, vendar so bile tudi druge- pa ne bom vsega naštevala.Res smo imeli smolo. Dolgo smo se doma krivili, da je takšen tudi zaradi nas, da ga ne znamo pravilno vzgajat. Hodili smo od veterinarja do pasjega psihologa, kaj lahko še naredimo, vendar je bilo žal vse že prepozno. Tako da smo se zelo s težkim srcem in z veliko joka odločili za drastičen korak. Z njim sem bila do konca. Od tega je sedaj skoraj eno leto in ga še vedno pogrešam, hkrati se pa počutim zelo svobodno. Zanimivo je to, da njegovega najhujšega sovražnika je dva tedna po smrti našega kužka zadela kap in mu ni bilo pomoči. Usoda ali pač?

Ne me narobe razumet koker španjeli so krasni psi, samo pač jaz sem imela smolo. Dolgo sem rabila, da sem se sprijaznila, da nismo bili vsega krivi mi, ker je bil zelo zaželjen kuža, pač pa je nekaj svojega naredil tudi njegov karakter.

Danes živim tudi s psom in mačkom in se odlično razumemo

Če ima kdo še kakšno vprašanje glede te pasme naj kar upraša-nega, hranjenje itd. V teh letih sem to pasmo precej naštudirala in danes bi marsikaj drugače naredila.

Lep pozdrav

[alenka]

Pozdravljeni!
Zelo me zanima, iz katere vzreje so bili vaši težavni koker španjeli,  saj problemi, ki jih navajate, za to pasmo nikakor niso značilni (glej povzetek standarda v rubriki pasme). Ponovno poudarjam - angleški koker španjel ni in ne sme biti agresiven. To je vesel, mil in prijazen pes, kar je v standardu zelo jasno povedano. Na vzrejnih pregledih so agresivni kokri izločeni iz nadaljnje vzreje, saj je taka lastnost izrazito nezaželena.
Sama imam doma 3 kokre in mačka, moj 4-letni vnuk prihaja zelo pogosto na obisk in še nikoli nismo imeli nobene težave z agresivnostjo. Vseh mojih devet mladičev je tudi v novih družinah izredno prijaznih in noben lastnik z njimi nima kakšnih posebnih  težav. Prav tako  sem na razstavah spoznavala samo zelo mile koker španjele, tako iz obeh slovenskih psarn kot iz tujine.
Zelo mi je žal, da ste imeli tako slabe izkušnje s to pasmo, vendar lahko iz svojih izkušenj trdim, da agresivnost, napadalnost, maščevalnost in podobno, vsekakor niso značajske lastnosti angleškega koker španjela.
Alenka (psarna Tamalanna)

[Pin]

Pozdravljeni.

Ni bil iz rodovniškega legla. Mama ni imela rodovnika, oče ga je pa imel. Verjetno je to velik razlog. Ampak čeprav sem tukaj deljenega mnenja a je bolje imeti rodovniškega psa ali ne. Fajn je imeti rodovniškega predvsem iz zdravstvenih razlogov, kar se tiče pa karakterja pa ne vem. Pri nas v naselju sta tudi dve psički koker španjelki, ki nista rodovniški in sta čudoviti psički-nobenih problemov. Računajte, da naš kuža je imel strah in smolo že od majhnega. Skupaj s svojim sovražnikom sta živela celo življenje skupaj. Vsak dan je moral iti ta hudobni pes mimo našega stanovanja oz. vrat. Takrat je pozabil na vse, kar smo ga vztrajno učili. Z njim smo se vsi veliko trudili, ker smo veliki ljubitelji živali.  Hudo nam je, ker nam ni uspelo. Ker je bil drugače krasen kuža. Trpet z njim pa tudi ne moreš vse njegovo življenje. Preveč je bilo utrajujoče. Predvsem psihično.

[tina.g]

Evo še moje izkušnje.

Tudi sama sem do nedavnega imela koker španjelko in to skoraj 15 let. Z njo sem se intezivno ukvarjala od samega začetka in nekih večjih problemov nisem imela.
Otrok se je bala, ker na začetku ni imela stikov z njimi ( je znala tudi zarenčat ali pa se zapodit za kakšnim bolj živahnim), vendar pa se je kasneje povsem navadila nanje in jih zelo vzljubila. Zato po moje nikoli ni prepozno za "resocializacijo". Mnogo stvari zamočimo na začetku in se moramo kasneje ubaadati z njimi z veliko več truda.

Po mojih izkušnjah ( in predvsem ob pravilni vzgoji) so španjeli zelo živahni, aktivni in ljubeči družinski čalani. Žal poznam veliko nevrotičnih španjelov, kar pa je v teh primerih posledica napačne vzgoje. Vendar pa tu španjeli niso nobene izjeme.

So tudi zelo učljivi, ponavadi se da s hrano odlično motivirati, ker so pravi požeruhi. Moja je tudi oboževala vodo, ko je zavohala potok, je ni bilo mogoče ustaviti.

[alenka]

Čeprav je bilo to na moj pes netu že kar nekajkrat napisano, pa si ne morem kaj,  da ne bi še sama dodala svojih misli o vzrediteljstvu.
Osnovna razlika med vzrediteljem in šteparjem je ta, da vzreditelj želi nekaj narediti za pasmo, ki jo vzreja. V Sloveniji je rodovniških kokrov pravzaprav zelo malo, zato si vzreditelj najprej poišče osnovno psico za vzrejo nekje v tujini, kjer je izbira mnogo večja. Pred parjenjem vzreditelj opravi genske teste za dedne bolezni, letni pregled oči pri dr. Čopovi zaradi mrene, slika kolke ter nato opravi vzrejni pregled. Temeljito preštudira njen rodovnik in poišče kompatibilnega plemenjaka, praviloma v tujini, spet zato, ker je pri nas genetsko zdravih, pregledanih plemenjakov zelo malo. Pred parjenjem dobi psička ponovno tabletke proti glistam.
Med psičkino brejostjo vzreditelj skrbi za njeno kvalitetno in zdravo prehrano ter ima stalen stik z izbranim veterinarjem. Ko napoči njen čas, mu še na kraj pameti ne pade, da bi jo stlačil v hlev ali garažo temveč uredi sobico v hiši, kjer nekdo iz družine noč in dan bdi nad pasjo mamo in njenimi mladički. Vstaja ponoči, da pomaga k seskom najmanjšim živalcam, menjava plenice, da so ljubčki vedno na suhem, vsako jutro jih skrbno stehta, da vidi kako napredujejo. Ko začenjajo jesti sami, poskrbi za najboljšo hrano - od surovega mesa do kvalitetnih briketov in niti pomisli ne, da bi dobivali ostanke od človeške mize. Zelo skrbno hrani mamo, da ostane močna in zdrava.
Ko se mladički začnejo igrati, jim uredi igralnico in nabavi igrače, potrebne za razvoj njihove inteligence. Zelo zgodaj začne s socializacijo in učenjem preprostih ukazov. Vsak dan jim pregleda zobke in jih počeše, da bodo kasneje mirnejši pri pasjem frizerju in pri veterinarju. Mladički so navajeni na dotike, poznajo hrup gospodinjskih aparatov in drugega dogajanja v okolju in niso niti malo plašni. Ob lepem vremenu se igrajo zunaj na varnem travniku in spoznavajo svoje širše okolje. Opravijo svojo prvo vožnjo v avtomobilu in kasneje nimajo težav z bruhanjem. Ker so vedno suhi in negovani, se zelo zgodaj navadijo na čistočo. Nikoli niso sami - če morajo vzreditelji kam oditi, poiščejo varstvo zanje.
Vzreditelj pravočasno poskrbi za tetoviranje, cepljenje in odda vse primerne dokumente na KZS, tako da so rodovniki lahko pravočasno pripravljeni. Ob cepljenju jih veterinar skrbno pregleda, seveda pa so vsi tudi večkrat razglisteni. Jasno je, da nikakor nimajo ne bolh ne drugega mrčesa, ker živijo v čistem in urejenem okolju. Na obisk pride tudi vodja vzreje, da vidi, če je vse kot mora biti.
Ko se začenjajo oglašati bodoči lastniki malih kepic, so povabljeni, da pridejo na obisk kadar le imajo čas. Vikendi tako potekajo ob obiskih in sklenejo se nova, doživljenska prijateljstva. Če vzreditelj meni, da nekdo ni primeren za psa, mu ga ne proda, saj mu je zaslužek na zadnjem mestu. Vzreditelj ve o svoji pasmi toliko, da lahko novim lastnikom ponudi številne nasvete, o hrani, vzgoji, karakterju ipd. Svoje mladičke pozna po imenih, pozna njihove značilne lastnosti, pri nakupu zna povezati bodočega lastnika z za njega najprimernejšim mladičkom. Ob odhodu od doma v 9 tednu njihove starosti novi lastniki dobijo poleg vseh potrebnih dokumentov tudi ovratnico, vrvico, igračko, paket hrane, natisnjene nasvete za nego in vzgojo. Vzreditelj je tudi kasneje na voljo za vsa vprašanja. Priredi tematska srečanja za nove lastnike in tudi sam opravi obiske kužkov, da vidi kako so se znašli v novem okolju. Mladiča in tudi odraslega psa je vedno pripravljen vzeti nazaj, če se novim lastnikom kaj pripeti.
Če želijo novi lastniki razstavljati, jim vzreditelj nudi vso potrebno pomoč, prav tako pri prvem striženju malih kosmatinčkov.
Jasno je tudi, da se bo novi lastnik, če bo želel s svojo psičko vzrejati, najprej obrnil po nasvet k vzreditelju in tako se bo lahko naprej razvijal rod lepih, zdravih koker španjelov.
O šteparjih pa samo to: dovolj je že, da pogledamo fotografije njihovih mladičkov na spletu - kje so bili vzrejeni (hlev, slama...); slabo nastavljena in prekratka ušesa, predolgi trupi, zelo slabotne tačke za španjela (pomanjkljiva prehrana!) in še bi lahko naštevala.
Če torej nekdo želi kupiti angleškega koker španjela, bo poiskal vzreditelja - vsako leto ima kdo od nas kvalitetno leglo. Če ima nekdo rad angleške koker španjele, jim bo naredil največjo uslugo, če bo ignoriral ilegalno in šteparsko prodajo nekvalitetnih mešančkov. Zame namreč nekdo, ki spari svojo psico s prvim španjelu podobnim psom, ki pride mimo, ne vzreja drugega kot mešance, ljudi pa "farba", da so to španjeli.
Alenka (Tamalanna)

[andreja.perpar]

Kot vidim imate zelo veliko izkušenj z vzgojo kokrov. Zato me zanima: imam psičko, staro 3 mesece. Je zelo učljiva, saj zna pokazati že marsikaj. Povelje, na katero je pa ne morem in nemorem naviditi pa je "sem". Ne pride k meni na poziv oz. pride samo takrat, ko ji paše. Vedno jo skušam zvabidi s posladkom, vendar ne vžge vedno. Kaj naj naredim? Rabila bi res en dober nasvet, saj mi uhaja na cesto, ki je blizu doma in je zelo prometna, uhaja k sosedovemu psu, ki je zelo nepredvidljiv glede napadov ... Hvala

[Alya 13]

Psa naučiš "sem" z dolgim povodcem,velikim kosom njenega naj. priboljška in veliko vztrajnosti ter brez popuščanja.
Verjetno veš kako to zgleda:Ko bo nekja maalo dalje od tebe počakaj da vidi priboljšek(naj bo velik da ga vidi) in ko pride k tebi jo pohvali:"priiidna sem" Ni potrebno reči pridna sem.Lahko jo kličeš kar po imenu.
Če kdo pozna kakšno boljšo metodo naj me popravi.

Lp Alja