Živjo,
se še spomnite Kirbija, našega malega 3 tedenska mulca, zapuščenčka, ki smo ga našli samega v grmovju?
Naš mali piškotek, ki je takrat lačen tako srce parajoče mjavkal v grmovju in se potem ob vsakem dojenju z vsemi štirimi oklepal dude, je medtem zrasel v krasnega, velikega nagajivega piškota.
Z novimi lastniki je imel res srečo. Divja po Aninem velikem stanovanju s teraso, grize njeno mamo v noge, da je včasih že kar malo jezna in spi na hrbtu včasih skupaj z njenim očetom in včasih z njenim fantom.
Takole nekako:
Tačke ima venomer umazane, saj pred njim ni varna nobena lončnica.
Pravijo, da je en velik divjak, vendar ga imajo neskončno radi. Bil je cepljen, v kratkem dobi drugi šus in pa tudi termin za svoja jajčka pri zdravniku. Ubogi srček
.
Poje toliko, kot da bi bila vsaka porcija zadnja - 5 vrečk na dan je zanj šala mala .
Klara pravi, da mu je to ostalo, ker je bil tako lačen celo noč, preden smo ga posvojili.
Eden njegovih najljubših spalnih prostorčkov je bide
čeprav se, kadar je utrujen, zlekne povsod:
S Klaro nama je neskončno všeč, da smo z novimi lastniki, Ano in Petrom postali dobri prijatelji in da imava pri njih najinega drugega srčka.
Ko nama skoči v naročje ali pri najinih nogah omaga, se čisto razneživa.
No in ni več Kirbi ampak mu je sedaj za vedno ime Bine.
Na dan, ko sva ga prinesla Ani in je bil še Kirbi, je bil še tako velik:
Sedaj pa je zrasel v velikega, zadovoljnega muca. In tega sva oba s Klaro tako vesela, da sem moral napisati in z vami deliti to poročilo.
Moj piškotek
LP,
Andrej