Moj Bučko in naša Pika...pa še mucka se skrivata nekje...

[vesoljka]

Emmm... mene je grozno strah višine in gor it še niti ni tak problem, ker ti kaj drugega, kot gledat gor, niti ne preostane. Najhuje je potem pri sestopu, ko gledaš dol, ker drugače ne gre (al kako?!). Dvakrat sem obstala na eni polici in kar precej časa nisem zmogla ne naprej, ne nazaj. Kar sesedla sem se. Sem že mislila, da strah pred višino uspešno sproti premagujem, pa mi je v trenutku "odsekal noge" in sem se resno zbala za lastno varnost, ker se nimaš pod nadzorom, ko te enkrat zvije. Dobro zavarovan ali ne, se mi zdi, da to velja za take, ki preverjeno uspešno premagujejo strah pred višino. Jaz bom definitivno morala premagati še marsikatero polico, preden bom bila sposobna sestopati po klinih in v končni fazi priti na Triglav.  

Mojega očeta je bilo zelo strah višine (pri bratu ni šel nikoli na balkon v 16. nadstropju, na Eiffilov stolp je sicer šel, ampak Pariza ni občudoval ob ograji. Po drugi strani sem videla njegove fotke v različnih stenah, Triglav je bila malica zanj. Takrat mi je na kratko odgovoril, da "ne smeš gledat dol". No.. pri meni je obratno - meni se ob ograjah visokih nadstropij ne zvrti, police me pa ubijejo.

[SunnyDay]

Emmm... mene je grozno strah višine in gor it še niti ni tak problem, ker ti kaj drugega, kot gledat gor, niti ne preostane. Najhuje je potem pri sestopu, ko gledaš dol, ker drugače ne gre (al kako?!).

Tudi za dol gledaš v bistvu enako v steno oz. tja nekam v čevlje in možne prostorčke/kline za nogo položit (na takih odsekih, kot je ta na fotki - ferrata). Vsekakor pa nisi s hrbtom obrnjen v steno, ker tole bi blo pa za umret. In se mi je tudi že večkrat zgodilo, da sem dobila telečje noge npr. na kakem razglednem stolpu. Po lojtri gor se tudi težko spravim, ker imam občutek, da bom omahnila v znak ali da bo lojtro spodneslo. Ampak gore so čisto nekaj drugega.

Ko sva sestopala s Triglava proti Planiki, sva se v slučajno pridružila skupini Kanadčanov, ki so imeli vodiča, v polni opremi s samovarovalnimi kompleti so se pridno pripenjali na zajlo. Pa nekje na pol poti en tip ves začuden vpraša: "Kako lahko vidva tule tako sproščeno klepetata, kot da smo na sprehodu v mestu." Ampak meni se res ni zdelo nič posebnega, medtem ko sem za gor s Tržaške koče na dveh odsekih kar cvikala in tam si res ne bi želela sestopat.

Jaz res ne razumem, kaj je narobe z lepimi dolgimi psprehodi ob rekah, ki tečejo po ravninah in ob morju, pa s sprehajanjem po ravninskih gozdovih in skakanjem po ravninskih travnikih ... 

Čisto nič (če ni res sama ravnina), samo niso tako pestri .

[Žužka]

  A to je zate "malo poplezat" ?    - Že sliko težko gledam, kaj šele da si sebe tam predstavljam.

Kot sem rekla - niti pod hipnozo!    Vsak tele 'ma svoj vesele - in tole pač ne spada na moj seznam stvari, ki jih moram nujno opraviti, preden se stegnem. 

Vi pa kar uživajte! Saj reportaže tukajšnjih avanturistov pa zelo rada berem, to pa priznam. 

Podajva si roko sestra.  Bova midve dol v bifeju čakali.

[Pepsi]

Žužka, deal!   


- No poglejte, kakšna konstruktivna debata se je razvila....Branka, da ti ne smetimo tukaj, najboljše da odpreš novo temo "100 mojpesnetovk na 3glav", pa nadaljujemo tam. 

[pudelj]

Starejsi psi so prav posebni.pri kaji sem vsak dan dozivela kaj novega.predvsem pa se ti ne smejo smiliti.pozdravcek vsem.

[branka]

Ja, res so nekaj posebnega  , še posebej ko nekaj zašumi za jest, in takrat tako slišijo, kot da so en mesec stari 

[Cats]

A daj no