sanco1a, bil je operiran zaradi tumorja na tački, na isti, kot je že bil dvakrat. Namesto ene bule na tački, je vet našel še dve, se pravi da mu jih je naenkrat odstranil tri. Tepem se po glavi, in nikoli več ne bom naredila enake napake, in sicer, da bom čakala da raste v upanju da bo prenehala, ker nobena ne preneha. Sem (sva) kar fajn zafrknila to, da je nisva šla odstranit prej, ko je bila še manjša.
Hvala ti za svoje napisane izkušnje s Sančom
Ker sem se ustrašila zaradi njegovega zelo slabega počutja, in mnenja, da ima povišano temperaturo in še kaj drugega, nisem čakala, ampak sva šla z Damjanom kar nazaj, da se prepričava, da je vsaj kolikor toliko v redu z njim. Da si ne bi v bodoče kaj očitala... Ko sva se pripeljala do veta, sem predlagala da mu temperaturo zmeri kar v avtomobilu, saj Buči res težko hodi, ker ima celo tačko povito skupaj s šapo. Prijazna veterinarka mu je zmerila temperaturo, in imela jo je 39.1, kar je še nekje v meri normale. In neverjetno se je hitro pobral, se usedel, si nadel tisti svoj nasmešek in se v kratkem času dobesedno spremenil na bolje
, kot da bi hotel reči:"Hej, saj sem boljši, ne puščaj me tukaj." Kot bi se potrudil pokazati, da je OK, naj ga odpeljemo domov, ali pa je samo ta vetrinarka tako dobro vplivala nanj. Malo je manjkalo, da bi skočil ven iz avta
. Ful je pokazal voljo.
In tako smo se odpeljali nazaj domov. Sede, in ne leže v avtu
Sproti smo šli še po digitalni toplomer, da mu bova sama zmerila temperaturo, če se bo nama zdelo da jo ima.
Je pa pri nas tako, da vsi skrbimo zanj
, in to še preveč, na kar sem kar malo jezna, ker vsi hodijo okoli njega (tast in tašča
), in mu govorijo, kako je bogi, bogi, bogi, in takoj solze v očeh, in takoj ima Buči občutek, da je nekaj narobe, čeprav sploh ni tako narobe, kar zna po moje tudi dobro izkoristiti, in se še bolj naredi ubogega. Jih kar opozarjam na to, da ni tako ZELO obogi, kot ga smatrata onadva predvsem. Jaz mislim, da bo že jutri zelo drugačen, zelo boljši, in da je to normalno, da je po operaciji, ki je bila izvedena šele včeraj ob 15 uri takšen kot je. Damjan začne takoj jokat, jaz se mi zdi, da se še najbolj držim. Čeprav pa ko je potrebno biti realen, je Damjan takoj z mano.
Ja, se je treba sprijazniti, da ni več med najmlajšimi, čeprav ga nimamo še za starega. Niti najmanj, čeprav bo februarja 2014 dopolnil 13 (srečnih) let. Nov pomočnik veterinarja me je po operaciji vprašal koliko je star, in sem mu povedala. Bil je začuden, pričakoval je da je star 7-8 let. Je rekel, da ima za svoja leta neverjeto dobre in lepe zobe in funkcije, srce in ostale organe. Sem rekla da smo mi stalno v pogonu, enako kot dosedaj, Buči je v kondiciji in se še ne spreminja. Še vedno so sprehodi enako dolgi in enako stalni.
Sem prepričana da bo jutri zjuraj veliko boljši, in da bo kmalu vse po starem. Mora biti in tako tudi BO!
Hvala vsem za skrb, in vsem, ki držite pesti in tačke zanj.