Končno sem našla čas, da objavim naše zimske fotke
. Od včeraj naprej sem sama doma, Damjan je v bolnišnici, čaka na operacijo-odstranitev ledvičnega kamna, velikost 13 mm.
Dan poteka tako, da sem dopoldne pri njemu, grem domov na kosilo in potem popoldne nazaj za nekaj ur. Večeri pa so popolnoma naši-Bučko, Pika in jaz. Kako se jima godi sedaj
, še bolj ju razvajam, saj sta mi res v podporo, kar za nekatere ljudi ne bi mogla trditi. Pes je res človekov najboljši prijatelj in terapevt
, vidim sedaj, ko mi je težko, onadva pa sta nesebično tako rada ob meni, res tak lep občutek me spreletava ko ju gledam, kako zadovoljno spita vsak na svojem mestu. In vsi trije mislimo na Damjana. Tudi njima dvema manjka, sploh Piki, ker je njegova ljubica
. Sta malo bolj nemirna kot ponavadi, in malo kasneje zaspita-beri: malo bolj me "izkoriščata" kot ponavadi
. Ampak jima ustrežem z veseljem, res sem srečna, da sta sedaj ob meni.
Greva skupaj, eden ob drugemu
Mah ta preklemani povodec me samo moti. Branka, a me ne bi ti odvezala, plizz?
Ah, saj te poznam, saj vem, da me ne boš, sem pa vseeno vesel, samo da je sneg
Jst tud, jst tud, tako vesela, da kar po zraku letim
...in se špilam delfina, tralala...
delfinčica
Portret
Ena kar tako, zimska idila po dolenjsko
Nagradno vprašanje: Zaradi koga ali česa je Buči tukaj naredil takšne oči?
Borbaaaa
Premirje prosim, dovolj bo
Hvala.
No, OK, pa pojdiva še malo noret
Hahaha, jaz bom kar tukaj v snegu ostal
Pika na kupu napluženega snega
Še en profilček
Tako moja, tako zlata, tako nenadomestljiva