Najlepša hvala vsem, to mi res veliko pomeni
vendar boste morali še malo misliti na Bučka, najbolj pa v ponedeljek od 11 ure zjutraj naprej
. Res verjamem v pošiljanje pozitivne energije.
Sedaj pa nekaj naših fotk
(sicer en zmazek od fotke, ampak se lepo vidi, da ga povita tačka niti najmanj ne moti
)
Vedno, ko se polula, tako s tačkami razmakne površino
Naša "žlehtna" lepotička
Spet en zmazek od fotke, ampak sem jo morala objavit, ker je res kot en medvedek
(njega nič ne skrbi za tačko
)
Miška lepa
Vsaj eden, ki zna pozirati v naši familiji, pa še ona bolj slabo
Zelo zanimiva rast smreke
Prišli smo do vrha. Spodaj se vidi moja rojstna "vas" Prečna
Ena gasliska
(sem obsvetljena kot angel
)
Sva pozorna opazovalca, sploh jaz, Pika
No pa pojdimo domov
Sem res vesela, da Bučko tako dobro prenaša vse to previjanje tačke, jemanje tablet, in vse, kar sodi zraven. Po drugi strani, mi pa kar solze stopijo v oči, ko pomislim, kaj ga čaka, pa že vnaprej vem, da bo on vse skupaj prenesel, kot da ni nič. In ravno to, to da ne bo nikoli pokazal, da ga nekaj moti, da ga boli, da pač nekaj ni v redu z njim, ravno to mi sili solze v oči, in ja, moram biti trdna zanj ter mu ne smem pokazati, da me skrbi zanj. Ko je veterinar omenil, da je to tumor, mi je beseda "tumor" ostala v glavi vse do sedaj. Čeprav vem kaj je tumor, da je to pač neka nekontrolirana rast tkiva (nikakor ni nujno, da je maligen tumor), mi še vedno ta beseda ne gre iz glave. In kot da me je hotel nekako "pripraviti" na vse skupaj (vsaj jaz sem tako razumela, in mi je res na lep način povedal), da je Bučko star 11 let, da pes živi toliko in toliko let, da je tumor brez potrebe dajati na pregled, četudi bi bil maligen, bi bila samo polna nekaj informacij,... Eh, zopet zapadam v črne misli, pa nehote. Pa še to je rekel, da je malo nerodno, da je tumor na tački, ker je takoj nato kost...