Lynn, saj ptičk je dovolj zunaj
Mi smo imeli včasih skobčevke, pa jih ne bi imela nikoli več. So mi zelo všeč, ampak se mi vedno nekako smilijo zaprte v tistih kletkah, pa čeprav jih spuščaš po stanovanju, so še vedno obsojene na "zapor". (če se motim, me lahko kdo popravi
)
V glavnem, jaz imam rada svobodne ptice vseh vrst, od srak, vran, golobov, lastovk, sploh pa siničke, ter štorklje
.
Speedy, se vidi kdo jih hrani
"moje siničke so vse debele.
In še bolj bodo
Jih tako z užitkom hranim, potem pa še (nesramna jaz
) fotografiram.
Ko jim sipam sončnična semena v ptičjo hiško, so takoj pri meni, že medtem, ko jim stresam v hiško.
Se me prav nič ne bojijo, ljubice moje
Prejšnji dan sem eni starejši gospe v trgovini pomagala najti hrano za siničke. Je rekla, da jih tako rada gleda, ko jim nasipa na okensko polico
Zelo prijetna gospa, ki me je tudi pohvalila, češ, kako je to lepo, da tudi mladi ljudje hranimo siničke, in na sploh ptice.
Se mi je pa včeraj zgodila nočna mora v živo: ko smo se pripeljali iz sprehoda (najmanj 5 km) , so se vrata na Seat Inci nesrečno (sploh ne vem kako?) odprla. Najprej je skočil ven Bučko, (ki se ni hotel ustaviti), nato pa še Pika za njim. (ponavadi vsaj ona počaka, tokrat ne...). Stekla je za njim, kolikor hitro je mogla. Kličem oba, tečem za njima, ni bilo pogojev, da ju dohitim. Grem v avto, pa za njima. Ju iščem po celi vasi, gledam naokrog, se ustavljam, in sprašujem ljudi, če so ju kje videli - nihče ju ni videl.
(sem imela že čudne pomisleke, da ju je kdo kam zaprl) Grem tri kroge, nikjer nobenega. Se vrnem nazaj domov. Ju čakam zunaj, odmetavam sneg, samo da sem se z nečim zamotila. Mi ne da duša miru, in grem spet v avto, in naokrog pogledat, če bi ju našla. Spet NIČ. Mi začne zmanjkovati bencina - diesla...še ena težava več. Grem domov po drug avto. (da je drselo, in da ni bilo dobro spluženo, najbrž ne potrebujem pisat). Vozim rally po vasi, še vedno nikjer nikogar ne opazim. Doma me prosijo, naj se neham vozit v takšnih razmerah, da se mi bo lahko kaj zgodilo. Ne obupam, OK, grem pa peš. Trikrat okoli vasi (ki pa sploh ni tako majhna), prehodila sem najmanj 6 km...še vedno nikogar nikjer. Nato pa opazim najprej Piko (se hitreje utrudi), v bistvu mi jo je nakazal pes, ki je bil v bližini (hvala Tačko
), jo pokličem k sebi, in pride do mene popolnoma "potuhnjena", je vedela, da je narobe naredila. Jo pripnem na povodec, in hitro z njo domov. Ampak Bučka še vedno ni...!
Sem razmišljala že o vsem mogočem. Pospravim Piko noter, in grem še enkrat s povodcem po celi vasi. In ga opazim, že gre proti meni, pa se spet obrne, in steče stran. Jaz ga kličem, prosim, ponujam priboljške, on še kar hodi pred mano. Že skoraj popolnoma obupana se odpravim po drugi poti, da bi ga kje "prestregla", pa se končno obrne, in gre za mano.
Ter se mi pusti privezati. Jaz sem bila tako vesela, pa vsi domači tudi, so ves čas stali na balkonu če bi ga kje opazili. Pridem domov z njim, z zdravim in celim, bili smo presrečni.
Samo da se je vse skupaj dobro končalo. Lahko bi nas stalo veliko, vrata smo pa že dali pregledati, in se zaradi zamrzjenosti niso dobro zapirale. Smo dali popraviti to.
V glavnem, sreča v nesreči. Najbolj me je strah tega, da pobegneta oba skupaj. To je moja nočna mora v živo.