Missy, Horjulska jazbečarka in njena vajenka Lili

[SunnyDay]

Hahahahhaha, mamaF, to sceno si pa živo predstavljam Revež, kako bi naj vedel!

Jaz imam očitno več sreče kot pameti, kar se bolh tiče, saj se z njimi na svojih psih še nisem srečala, vsaj od kar sama skrbim za psovje, tj. kakih 20 let. Spomnim se jih iz otroštva, to ja ... Drugače mi pa nekako ni jasno, da dandanes folk ob vseh preparatih, ki so na voljo, še kar vzdržuje to golazen na svojih psih.  So bili pa praviloma bolhasti ciganski začasniški pasji mladiči, ki jim pri 7-ih, 8-ih tednih nisi mogel kar vehementno stisnit za vrat česarkoli ; vsaj za dva se spomnim, da se jim ampule nisem upala dat, tako da sta bila izdatno deležna samo Biokilla in MrSD-jevega neizmerno potrpežljivega obiranja vsake bolhice posebej dolgo v noč. In res jih bilo malo . Ampak nikoli nobena ni preskočila nikamor, ne na ostale 3 odrasle pse ne po stanovanju, kljub temu, da se nisem lotila paničnega pucanja. Predvidevam, da zato, ker smo jih očitno uspeli takoj zatreti na cuckih. Pa seveda z nekaj sreče.

[kocka]

Hahaha mamaF, za poscat od smeha 
Ja, sem že videla ježa polnega vseh možnih stvari, prav gomazelo je po njem. Fotr ga je kar s Pantakanom posul pred leti, ker drugega ni bilo pri roki, upam, da jež zato ni krute smrti storil kje v grmovju 
No, danes nadaljujem odisejado pucanja, včeraj sem Micke pogledala in ne kaže, da je še kaj gor, ampak pri vsej tej dlaki nikol ne veš, bom danes še gledala

[kocka]

Hehe, itak 

[Mačja]

Kocka, nč ti nisem fouš  .
Ampak morda si marsikoga spomnila, da je poškilil na koledar, kdaj je nazadnje dal antiparazitik..... 

[kocka]

Je pa hecno, kako sem že nekaj mesecev opazovala kavč in se spraševala, kaj vse se skriva pod njim . Kavč je namreč tako težak, da ga nisem nikoli sama šla premikat, ker je res gromozanski in noro težak. In stvari so se spodaj pridno nabirale, ker je bil vedno kak izgovor, da ga nismo stran vlekli.
No, včeraj, ane, ko je bilo treba zatirat bolhe, sem kavč lahko premaknila kar sama, a si morte mislit  . Sem se sicer namatrala k strela, ampak se očitno da, zdaj vem za drugič . Je pa bilo spodaj.... da ne naštevam. Od psov kocine so se pa že skor filcat začele, tolk jih je blo. Po podrobne inšpekcijskem pregledu ni bilo hvalabogu nič živega videt .
Skratka - vsaka stvar (še bolha v kožuhu ) je za nekaj dobra, ane, pa napol poln kozarc, pa to .

[kocka]

A res?

[Royalty]

Letos je bolh res ogromno, sploh zdajle v tem toplem jesenskem vremenu so prav izbruhnile, ker vsaka tretja stranka, ki stopi k nam v trgovino, pride po "nekaj" proti bolham, ki  se jih samo z ampulo ne morejo znebiti, ker so se seveda že "zaredile" v stanovanju.

Jaz moram tudi potrkat, pri vseh naših živalih, nismo imeli v osmih letih niti ene bolhe, z morebitnimi ciganskimi začasniki smo se pa spopadali tako kot je SD napisala, torej takoj ko so prišli čez vrata, če je bila kaka bolha, se jih je odstranilo takoj.

[kocka]

Ko tudi najbolj skulirani (beri: nepanični) pasji Šefli pade srce v hlače:
- v soboto po jutranjem sprehodu, ko je običajno čas za hrano, obe pridrvita v kuhinjo (hrano imam pripravljeno že v naprej, ker se seveda ne da čakat, da še natresem brikete) in jima dam vsaki svojo skledo. Lila začne jest, Mica pa odkoraka v dnevno. Jaz takole     , jo pokličem nazaj, ona nič...
Ji nesem skledo pod nos, ona gre stran.
Jaz se v mislih že pogovarjam z veterinarjem o evtanaziji zaradi hude, neozdravljive in izčrpljujoče bolezni in tolažim jokajoče otroke, ker kaj takega se v zgodovini še nismo doživeli. Ta pes mora bi res na smrt bolan....
Ji dam briket iz roke (tudi neviđen scenarij pri nas doma), ga vzame v gobec in pljune ven. Tukaj mi že herc mal nabija, Mica gre ležat na kavč, medtem ko druga drgne po skledi. Normalna situacija bi bila, da Mica rine še v Lilino skledo, dokler jo kdo ne nahruli in potegne iz sklede ven 
Pol probam še enkrat z briketom - isto, pljune ven.
Pol grem odpirat hladilnik in šumet z embalažo, Mica ne trza. Ok pol si končno priznam, da s psom nekaj ni ok in da mora bit fuuuuuul grozno.
Končno pribremza moj iz kleti in pove, da je Mica srala ko doga, vse sluzasto, smrdelo je pa tolk, da je skor bruhal. In da se je nažrla trave do vrha. Ga pošljem po probiotike, Mica jih dobi in nam pol take smrdi, da smo ostali od smradu omamljeni do večera, zvečer pa požre svojo (iz varnostnih razlogov sicer zmanjšano) porcijo, iz službe pa panično kličejo našo zlato Cats kar domov, da naj prileti hitro, ker so zaznali en precej čudaški potres, da mal pogleda kaj in kako, po tem, ko se meni odvali kamen s srca. Ker mi je padel na mezinček, so potem zabeležili seveda še nekaj popotresnih sunkov, ko sem poskakovala po bajti gor in dol z bolečo nogo.
Mica zdaj že dva dno je povsem normalno, pa tudi obnaša se čist kul