Dan
Zjutraj je kazalo na strašno švohoto. Tudi z repom ni migala, kaj šele da bi z njim po vratih razbijala, kot to običajno počne zjutraj. Pod brado je bilo še kar vse krvavo, vlekla se je kot čigumi, ki se ti sredi poletja prilepi na podplat. Jaz vsa zasekirana kličem vetko in se zmenim, da pridem po antibiotike. Sem šla zase k zdravniku (se načakala), potem sem letela še do vetke. Že med potjo me kliče misko in pravi, da je Pegica napizdila poštarja.
Pri vetu me založijo z antibiotiki za en teden, jodom, tavelikimi ribjimi priboljški
in enim kupom informacij.
Pridem domov in kaj zagledam: poskakujoče č/b tele za ograjo, ki miga z ritjo in skoraj podre ograjo, ker misko ni dovolj hiter pri odklepanju vrat.
To isto tele, ki je zjutraj bledikavo mencalo po bajti, prileti do mene, me skoraj podre, ves čas divje maha z repom, prevoha cel avto, mi skoraj iztrga vrečko z ribjimi priboljški iz roke in preden jaz prikrevsam do terase ima ona že narejene tri kroge po parkingu.
Mhm, bolje je.
Vode se je nalokala še za včeraj, spala očitno je. Rana zgleda zame oh-in-sploh grozno, ampak ni več krvavo in jaz sem dramatik
. Medroli so zgleda prijeli in tudi kremica je naredila svoje lokalno. Ampak kak "žur", ej, pa to ne moreš verjet.
Moja lubica je poskrbela, da se nisem imela časa smilit sama sebi