Naj še z vami delim zgodbico o tem, kako je za Pegico dobro le najboljše in se zanjo kdaj tudi žrtvujem
(opomba za bralce: če ste nežne duše, ne brat dalje)
Začelo se je takole, da je moja spoštovana mati hotela pametovati čez pasje brikete, in da bi si prihranila nekajminutno predavanje, polno nepreverjenih "splošno znanih faktov o psih", sem ji jaz nepremišljeno povedala, da Pegici kuhamo.
(lekcija št. ena: če se še tako trudiš, študiraš, VEDNO te bo mama našla v prepovedanem položaju). Evo, že čez nekaj dni mi je sporočila, da je tata pri kolegu mesarju v Italiji za Pegico vzel
enomalo piščančjih vratov. Čarobna beseda: bili so POCENI!
Logistika prevoza
dragocene papice za našo princesko je zgledala tako, da je drugi tatov kolega, šofer, usput s par tonami mesa prevzel še tisto
enomalo priščančjih vratov. Gospod je imel še za razvozit robo po raznih koncih Slovenije, jaz pa valda v eni tistih gužv v službi, ko ti usklajevanje mesarskih dilov RES ne paše.
In po dooolgem dnevu v službi, polnem bolnikov, pacientov in bedakov, ki so se odločili, da mi bodo razložili, kako naj pravilno razmišljam, živim, delam in sploh sem, me je čakalo še usklajevanje z gospodom šoferjem za prevzem tiste pici-mici poslastice za Pegico.
Se z gospodom zmeniva pri Šparu v Dravljah (kako naj jaz vem, da je v Dravljah Šparov VEČ, a
) in se v drugem poskusu tudi najdeva. Gospod, še bolj zmatran kot jaz, si je moral mislit svoje o blondinki s
kužkom... pridem k njegovemu transportu, gospod odpre vrata od hladilnika in kaj zagledam.... GAJBO!!!! pokrito in zavito v polivinil. Gospod ni dovolil, da bi sama nesla v avto, ker da je res težko
(sigurno pretirava, pa sej nisem tako švohcena, no)
Se usedem v avto in zajame me vonj po... hm.. po ... po... ja, jebiga, po frišni kuri
Pokukam kar med speljavanjem pod polivinil. In ugledam nekaj PERJA in kurje kože
In se odpeljem, zraven razmišljam, kam bom dala tako gajbo robe. Moji trije zamrzovalni predali niso nikoli prazni, od kar Pegici kuhamo, sploh. In nočem preveč razmišljat o oranžnem perju. In kurji koži... Bo že (lekcija št. dva: zanikanje dejstev samih nikakor ne bo spremenilo. Kurjih vratov tudi ne).
Pa se spomnem na kolega Roxyja, da on tut papa kurje vratove. Zavrtim telefon. Halo halo, mama Roxy, ste doma? Jaaaa! Vzamete malo kurjih vratov? Super!
Pri Roxyjevih na parkingu odgrnem polivinil, izgubim za trenutek sapo, ko zagledam
enomalo piščančjih vratov... kaj si je mama Roxy takrat mislila, si zelo dobro predstavljam. Ker je prijazna, ni rekla nič. Vzela je eno skledo vratov (hvala ti še danes), jaz pa sem odrinila dalje.
Doma začnem vlečt gajbo z
enomalo piščančjih vratov iz avta, pridem do ograje in Pega v sekundi dvigne usesa, se postavi v neko meni nepoznano pozo in začne krožiti okoli mene (in gajbe) kot kak morski pes. Ne bom se spuščala v podrobnosti o slini, ki se ji je cedila iz gobčka
Misko pogleda
dragoceno papico. Pogleda mene. In me mirno vpraša, če sem prepričana, da zadeve ne bom odpeljala v zabojnik za biološke odpadke.
Ampak jaz, heroj mesarskih korenin, gorenjka po duši, če že ne po prednikih, nisem, res nisem mogla vreči stran
enomalo piščančjih vratov (glas tehtnice: 15 kil
)
In si nadenem tarumene visoke, debele vileda rokavice za wc pucat, naštimam kozice, sklede, vrečke za zmrzovalnik, in se lotim izziva, imenovanega Spucaj vratove preden bruhaš
Po kaki uri spopadanja z
enomalo piščančjih vratov v še skoraj primarni obliki, na kar sem skušala ne misliti tako, da sem v glavi intenzivno študirala o preteklih dopustih, o tem, kaj vse bi počela, če bi zadela na lotu, o cunjah, ki jih moram še speglat, itd... sem nekako prišla do zadnjih kosov v gajbi. Ne bom se spuščala v podrobnosti o kurjih obrazih, ki so me steklo gledali iz kupa...
(lekcija št. tri: ne bodi škrt in si prišparaj kako mučenje, tudi če zaradi tega med biološke odpadke konča kaj še užitnega. tvoje psihično zdravje je vredno več).
Povedat moram še, da je moje delo ves čas budno nadzorovala naša princeska osebno. Sedela je največ meter stran in sledila vsakemu gibu moje roke - v gajbo in v kanto, v gajbo in v kanto... Zraven ji je iz gobčka teklo, teklo in teklo.
Celo stanovanje je smrdelo po... khm, spet, frišni kuri. Sama sebi sem smrdela takisto. Pega bi verjetno povedala,da sem dišala kot še nikoli
Je pa treba priznati, da so vratovi res prvovrstni in da je vsak vrat velik približno za dva iz najboljšega soseda. Pega pravi, da so sploh in oh dobri in da ji itak dam premalo za jest in da bi komot v skledo vrgla še kak vrat (ali pet njih).
Takole, menda če stvar poveš na glas, te neha preganjati
Pa da vidimo, če bom v spanju še vidla kure, ki mi žugajo.