Uspavanje - kdaj?

[irena_p]

Od 16 letne muce pa se je poslovila vsa naša družina. Vsi smo jokali. Tudi veterinarka, ki jo je uspavala.

Nikoli pa ne bomo pozabili zadnjega pogleda muce. Prav vsakega posebej je pogledala v oči potem pa se zvila v klobčič. Kot bi se hotela prav od vseh posloviti.

[Yo]

Jaz mislim, da je po vsem, kar smo s svojim prijateljem doživeli in preživeli, edino, kar lahko naredimo to, da mu na koncu stojimo ob strani.
Kdaj, ti žival sama pove. Veš, ko ugasne tista iskrica v očeh, ko ni več pristnega veselja ampak le še trud pokazati veselje, da mi nismo žalostni.
Pri zadnjih dveh psih sem bila zraven, pri prejšnjih živalih enako.
Shia je ležala na mizi, podpirala sem ji glavico in jo božala po telesu... Preden sem odšla, sem odstrigla koder njenih dlak in ga pospravila...
Thor se mi je ulegel v naročje, ko sem v ambulanti sedela na tleh. Vedela sem, da mu bo na mizi neprijetno, saj nikoli ni maral višine. Stisnila sem ga k sebi in jokala v njegovo grivo... Kljub temu, da se mi je podiral svet, sem vedela, da prihaja čas, ko bo za vedno nehal trpeti, na kar je bil zaradi svoje bolezni obsojen od rojstva...
Z obema sem ostala vsaj še eno uro... Uro spominov in bolečine.
Ja, nekdo mora iti s tabo, meni se je namreč vedno dobesedno "utrgalo". Na srečo sem vedno imela ob sebi vsaj nekoga, ki je razumel, kako mi je...
Teja in ostali... hudo je, nekaj najhujšega v življenju... vem pa, da si ne bi nikoli odpustila, če ljubljeni živali ne bi stala ob strani takrat, ko me je najbolj potrebovala.

[Ory]

Našo labradorko Juno sva odpeljali na zadnjo pot skupaj z mamo. Bila je stara 12 let in popolnoma hroma. Zadnji teden jo je moral po stopnicah nositi oče, zadnji dan pa smo vsi videli, da ne gre več. Odpovedal ji je živčni sistem in niti vode ni več zadrževala. Edino, kar je na telesu še utripalo so bile žalostne oči  . Jaz sem se kar držala, dokler ni mami odšla z njo v ambulanto in sem videla kako jo boža po glavi...... v tistem trenutku mi je padla tema pred oči in trajalo je še kakšen teden, da sem prešla najhujše. Potem je trajalo še kakšen mesec ali dva, da nisem bruhnila v jok vsakič, ko sem videla kakšno dlako, ki se je še valjala po stanovanju.
Od tega je 7 let, pa se mi Juna občasno še vedno pojavlja v sanjah.

lp

[PetraS]

Nikoli mi še ni bilo treba evtanazirati mojega psa/mačka in mi je malo zvilo, ko sem prebrala današnjo izkušnjo s to zadevo . Mi lahko kdo pove kako izgleda...jaz sem si to predstavljala kot:prvo pomirjevalo, nato predozirana narkoza...torej se kuža umiri in zaspi (tu neke se mu ustavi srce)...o kakšnih zbadanjih v srce oz. pljuča še nisem slišala in me je šokiralo, pa sprašujem kaj je sedaj to ena reč in zakaj je ponekod tako in drugje drugače?....
Kateri veterinar pride na dom?

[Tara04]

Jaz sem tudi silšala da gre tako kot pravi babyjazz, lahko si pa tudi zraven. Jaz bi rada bila zraven mojih ko bo čas, iz spoštovanja, pa tudi da jih ne bo strah, ampak ne vem če bom zdražala.

[Tara04]

Si mislim kako naj bi to bilo, GROZNO! Še ko pišem in razmišljam o tem mi pridejo solze na oči. Sploh ne vem kako vam, ki ste dali to skozi uspe se sprijaznit da ga ni več. Vem da se da ampak meni se zdi kot da mi ne bo zneslo.

[babyjazz]

Boš. Tud jaz sem in me v bližnji prihodnosti še ena taka turtura. V bistvu je vse bolj grozno za lastnika (sploh tisto čakanje na veta. Vmes te kar ima ,da bi pognal skozi okno. Brez heca).

eto pa smo zgleda tam.