mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
četrtek, 21.11.2024 : 22:04:31

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  o psih  |  zdravje  |  Tema: Uspavanje - kdaj?
Strani: 1 ... 13 14 15 16 17 [18] 19 20   Dol
Natisni
Avtor Tema: Uspavanje - kdaj?  (Prebrano 88971 krat)
0 članov in 12 gostov pregleduje to temo.
kocka
živim tukaj
***
Sporočil: 7.518


« Odgovor #255 : petek, 22.07.2011 : 15:13:01 »

Jaz sem se vedno spraševala, kaj naredijo, če pustiš truplo na veterini, ko smo mi pustili Naceta tam brez podatka, kaj se bo s truplom zgodilo... In si predstavljala vse mogoče grozne stvari. Sad Sad
Naslednjič bom definitivno izbrala nekaj, pri čemer bom vedela, kje je truplo dejansko končalo, ne glede na to, ali bo šlo za pokop ali krematorij.
Logiran
moksa
rad prihajam sem
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.901


« Odgovor #256 : petek, 22.07.2011 : 15:21:03 »

Pri nas so vsi psi ostali na veterini. Zame so vsa bitja, s katerimi si delim življenje (ljudje, živali, včasih še kako drevo Tongue) veliko več kot živi organizmi in mi je zato v veliki meri vseeno za npr grobove ali žare. Vem, da če bi psico nekje pokopala, pa najsi bi to bil vrt ali gozd ali njena najljubša trata, bi to samo stopnjevalo bolečino vsakič, ko bi ga uzrla. So druge, čisto neotipljive stvari, ki zame štejejo veliko več Kiss
Ampak vsak naj se odloči sam, tu se res ne da svetovati prav nič.
Logiran
Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.418


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« Odgovor #257 : petek, 22.07.2011 : 15:36:27 »

Delim mnenje z mokso, saj imam morda od nje še nekoliko bolj samosvoj pogled na smrt in spominjanje na umrle.
Mi vse živali prepustimo veterini.

Sem mnenja, da naj se ob smrti ljubljenčka vsak sam odloči glede na svoje splošno prepričanje o zadevi. Nekaj, kar meni niti malo ni pomembno, nekomu drugemu mnogo pomeni in obratno. Svetovanje najbrž res ni na mestu.
Logiran

moonbeam
živim tukaj
***
Spol: Ženska
Sporočil: 7.289


« Odgovor #258 : petek, 22.07.2011 : 16:15:34 »

Verjetno je res odvisno od posameznika. Meni kraj, kjer lezi Roki, ne predstavlja bolecine, prej vse tiste poti, ki sva jih prehodila, zato ne brskam rada po spominih. Ceprav vem, da ga ni vec, mi tista njegova smreka in travnik kjer lezi, dajo neko zagotovilo, da mi ga nihce ne more vzeti, da tocno vem, kje je, kot sem vedela 13.let. Ceprav ga vec ni, vem da on je tam in vedno bo. Mogoce se bo to zdelo komu smesno, ampak jaz se ne morem sprijazniti, da ga ni in zato imam obcutek, da se se nisva v celoti poslovila, ker ga lahko obiscem. Meni je to v tolazbo, spet drugemu bi bilo to breme.

Teja, zal mi je, da si pred to odlocitvijo.
Logiran
moonbeam
živim tukaj
***
Spol: Ženska
Sporočil: 7.289


« Odgovor #259 : petek, 22.07.2011 : 16:23:15 »

Obcasno se srecam koga, ki me vprasa, kje je Roki? Pa moram prav pazit, ker je prva stvar, ki mi pride na misel ta, da recem ja na M. je. Potem se pa spomnem, da za svet ga vec ni, zame pa se vedno je tam gor.   
 Kiss
Logiran
Speedy
tukaj sem doma
**
Spol: Ženska
Sporočil: 2.334


« Odgovor #260 : petek, 22.07.2011 : 18:44:49 »

Odloči se tako, kot sama misliš, da je prav. Joj, si kar ne upam vprašati za koga gre.
Logiran
Itlam
rad prihajam sem
*
Sporočil: 1.168


WWW
« Odgovor #261 : petek, 22.07.2011 : 19:38:20 »

Ja, odloči se, kot ti narekuje srce. Razum pri tem nima ravno kaj dosti.
Če se ti zdi, da se boš ob žari, ki bi jo po možnosti imela celo doma ali ob grobu počutila samo žalostno in bi te spomini boleli, je boljše, da ni nečesa, kar bi ti jih priklicalo v ospredje. Potem je boljše, da psa pustiš na veterini.

Če pa se ti zdi, da nek majhen spomin, del duše svojega psa mora biti s teboj, pa bi se jaz odločila za upepelitev ali pa grob na posebnem mestu.

Drži se, Kiss
Logiran
king-roy
rad prihajam sem
*
Sporočil: 1.907


« Odgovor #262 : petek, 22.07.2011 : 20:38:26 »

Jaz sem zadnje tri muce, ki sem jih peljala k vetu na dobesedno "odrešitev", prinesla domov.
To so bile muce, ki so bile vajene izključno nas in nisem hotela, da bi se jih neki tujci dotikali (pa čeprav gre za "lupino" ). Mene nihče ne bo prepričal, da je ok, da ti žival vržejo v skrinjo in potem kot smeti naložijo in odpeljejo bogsigavedikam.

Ker je prostor problem, se bom jaz za moje pse verjetno odločila za kremiranje, v nobenem primeru jih pa ne bom pustila pri vetu.

Logiran
vellamo
novinec
*
Sporočil: 22


WWW
« Odgovor #263 : petek, 22.07.2011 : 21:34:51 »

Moj je po krivdi veterinarjev umrl na njihovi veterinarski postaji in trupla niso hoteli dati domov... Na voljo so torej dali še kremiranje v Avstriji, kar pa bi po njegovih besedah dolgo trajalo in veliko stalo. Takrat se nekaj časa nisem pretirano obremenjevala s tem, kje je njegovo telo pristalo pa tudi v vrečki mi ga v bistvu itak ne bi bilo ravno fajn dobiti, če bi se odločili, da ga dajo...
No, to je bilo februarja in pred kakšnimi tremi meseci sem se začela kar precej sekirati zaradi tega. Predvsem zaradi nekaj stvari, ki sem jih prebrala na internetu o truplih živali, ki ostanejo pri veterinarju... Med temi informacijami je bila tudi ta, da gredo trupla v industrijsko predelavo in da potem iz njih naredijo kostno moko. Ne vem koliko je to resnično, srčno upam, da to ne drži in da je pravilna stvar, ki sem jo slišala, ta, da trupla (ko se jih nabere več) skupinsko zažgejo. Ne zdi se mi prav, da bi moj kuža, ki me je na žalost sicer spremljal samo malo manj kot dve leti, nazadnje končal kot kostna moka - kljub temu, da je res ostalo še samo njegovo telo..
Že zdaj se zaradi tega sprašujem, kaj naj storim ob smrti novega pasjega prijatelja... Saj upepelitev mi je še najbolj všeč, če ga že ne dajo za pokop nekje doma, vendar ne vem kaj naj potem z vsemi temi žarami? Do konca mojega življenja bi se jih nabralo že kar nekaj, to bi bilo potem precej morbidno. Če je le možno, se mi pokop za hišo zdi še najboljša odločitev, vendar mi tudi pri tem ni vse najbolj všeč. Smiley Ko se enkrat preseliš, izgubiš dostop do tega mesta in svojega psa na nek način prepustiš ljudem, ki tja pridejo za tabo.
Ker tako kompliciram, verjetno še dolgo ne bom našla odločitve, ki bi bila zame najboljša.
Logiran
Pepsi
midi
***
Spol: Ženska
Sporočil: 6.033



« Odgovor #264 : sobota, 23.07.2011 : 10:56:59 »

Sem mnenja, da naj se ob smrti ljubljenčka vsak sam odloči glede na svoje splošno prepričanje o zadevi. Nekaj, kar meni niti malo ni pomembno, nekomu drugemu mnogo pomeni in obratno. Svetovanje najbrž res ni na mestu.

V celoti se strinjam z Jano. Bolečino ob izgubi doživljamo vsak po svoje in tako je tudi edino pravilno. Nekega splošnega vzorca tu ne more in ne sme biti.

Jaz imam vse svoje bivše psičke pokopane pri mami na vrtu. Res je, da so bile vse yorkice in zato ustrezno majhne. Nekako se boljše počutim zaradi tega, ker vem, da so tam - hudo pa ni bilo nič bolj in nič manj, kadar sem se morala posloviti. 
Če bi imela velikega psa, se zavedam, da tega ne bi mogla narediti. Kako bi se pa spopadla s tem, pa težko rečem, ker se mi še ni bilo treba.  Že za mamine, ki so bile vse večje psičke, mi je bilo hudo, ko sem jih morala pustiti na veterini - pa nisem jaz živela z njimi.


Pravega nasveta torej ni - odločitev je zelo osebna. Vedno pa je treba poslušati svoje srce in ne dovoliti, da ti kdo drug soli pamet.  Sam pri sebi mora človek razčistiti, kaj je najboljše. Kar se pa tiče  tistega "kdaj", moraš pa poleg sebe poslušati tudi svojega psa (ali pa pač katerokoli drugo žival). Saj se da. Je res zelo težko, ampak se da.
Logiran

A home without a dog is just a house.
(Anonymous)
Lanabela
živim tukaj
***
Sporočil: 4.474


« Odgovor #265 : sobota, 23.07.2011 : 11:37:56 »

Jaz imam vse pokopane na vrtu, mama jih je raje pustila na veterini. Za upepelitev se mi pa po pravici povedano zdi škoda denarja, ga raje porabim za žive.
Logiran
rava
živim tukaj
***
Sporočil: 3.641


WWW
« Odgovor #266 : sobota, 23.07.2011 : 12:14:43 »

tukaj je težko biti pameten, zadeva je zelo osebna.
bom svojo štorijo napisala, morda bo kdaj za koga koristno.

mojemu mucku, ki sem ga imela pred dolgimi leti, so odpovedale ledvice in v enem tednu je umrl.
ko so izvidi na katere smo čakali nekaj dni pokazali, da mu ledvice ne delajo niti v enem odstotku, sem ga peljala na evtanazijo.
objela sem ga, dobil je injekcijo in umrl.
v tistem trenutku do trupla nisem imela nobenega odnosa več, vseeno mi je bilo, pa tudi če bi se iz njega naredila kostna moka, kot nekdo piše zgoraj.
pustila sem ga na veterini.  
tudi drugače čustvujem na ta način, da mi trupla ne zbujajo kakih posebnih občutkov, dojemam jih bolj kot predmete, pri katerih je zgodba over&out, čustveno se odzivam samo na življenje, trpljenje itd. - živih ljudi in živali.  

obdobje žalovanja za mojim muckom je kar trajalo in trajalo in trajalo, bolečina ob izgubi mojega kosmatega sopotnika tudi po dolgih mesecih ni bila nič manjša, sanjala sem ga vsako noč, s kotičkom očesa sem "videla" mačjo senco itd. skratka zelo hudo je bilo.

ker je bilo stanje tako, da bi "normalno" obdobje žalovanja že zdavnaj moralo miniti, sem porufala enega znanca, ki je bil psihoterapevt in ga prosila, če se lahko zmeniva za chat, ker tako naprej ni moglo iti.

povedal mi je, da sem s tem, ko nisem naredila pogreba, naredila grd kiks.
zadeva je baje čisto arhetipska, simbolika obreda je baje izredno močna, pogrebni obredi so razviti v prav vseh kulturah.
pojasnilo bo amatersko, ker nisem od foha.
čisto praktično je menda psihološki keč v tem, da se v obredu (ne glede na to, da smo ljudje te ceremonije v nekaterih primerih pripeljali do res bizarnih razsežnosti) dejansko nekako osvobodiš vezi in dokončno posloviš.
mene pa takrat moj mucek nikakor "ni spustil", od njega se nisem poslovila in menda sem imela zato take probleme.

na podlagi te izkušnje zelo priporočam pogreb.
Logiran
jst
odvisnež
*****
Sporočil: 630


« Odgovor #267 : sobota, 23.07.2011 : 22:33:45 »

povedal mi je, da sem s tem, ko nisem naredila pogreba, naredila grd kiks.
 

Kaj pa jaz vem ... Po svoje je to res, vendar da bi to držalo, da bi bil pogreb res "slovo", bi moral biti veliko kasneje. Ker nekaj dni po smrti ljubljenega bitja si preveč v šoku, da bi se zavedal, kaj se sploh dogaja. Tako da ... pogreb ali ne, čisto vseeno, vsaj zame osebno.
Smo pa tudi tu ljudje različni.
Logiran
enaNika
rad pišem
****
Sporočil: 312


« Odgovor #268 : nedelja, 24.07.2011 : 00:26:50 »

Ja, vsak se na svoj način spopada z izgubo.

Meni je najteže se odločiti, kdaj. Nikoli ne bom prepričana, ali sem prav zadela tisti trenutek, ko bi bilo "bomo še malo poskusili" samo nesmiselna muka, ali pa celo nevarnost, da pes umre v bolečinah in mogoče celo takrat, ko ni nikogar zraven. Ko se odločim, se temeljito pogovorimo, kaj in zakaj. Živali razumejo veliko več, kot smo pripravljeni verjeti. Poslovimo se. Povem, da se vidimo vsak mesec ob polni luni (ja, baje grejo pasje duše na luno in ob polni luni gledajo dol in oni podaj jih pozdravljajo z lajanjem in zavijanjem).

Truplo pustim tam. Zunanja oblika je otip dlake, je vonj in je barva glasu. Vse to lahko ohraniš samo v spominu, fizično pa ne. Pasjim dušam pa vedno pomaham in jih pozdravim, ko je polna luna.
Logiran
Lynn
živim tukaj
***
Spol: Ženska
Sporočil: 7.504


« Odgovor #269 : nedelja, 24.07.2011 : 02:10:37 »

ima kdo izkušnje s slovenskim krematorijem?
kaj bi se vi odločili
- pokop
- krematorij
- psa pustili na veterini
??

hvala za odgvore

Joj, a tako hudo je Teja, da moraš že o tem razmišljati? Cry Cry

No, jaz bom povedala svoje mnenje, da jaz nikoli nebi svojega psa pustila na veterini, to se mi zdi res najslabša odločitev, jaz recimo bi ga pokopala, ker ga želim imeti nekje kjer se ga bom lahko spominjala in hodila na njegov grob, tako da jaz ko bo čas ga bom pokopala na nekem lepem kraju, kjer je bil srečen, kjer sva hodila skupaj, in kamor ga bom lahko šla obiskat.

Teja, drži se! Kiss Kiss Cry
Logiran
Strani: 1 ... 13 14 15 16 17 [18] 19 20   Gor
Natisni
mojpes.net  |  o psih  |  zdravje  |  Tema: Uspavanje - kdaj?
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines