Uspavanje - kdaj?

[Mateja_h]

Napaka v predzadnjem stavku: namesto veterinarski bolnici je bilo mišljeno veterinarski zbornici

[Yo]

Jaz te nisem prav nič narobe razumela. Vtikaš se v stvari ki te ne brigajo. Sosedje psico zdravijo, če dobiva kemoterapijo je pod veterinarskim nadzorom. To, ali se tebi zdi prav da jo zdravijo ali ne, ni pomembno. Ko pride v tako situacijo se mora odločiti vsak sam. Že tako je dovolj težko, ni treba da jih potem še sosedje vlačijo po forumih.

Podpis. Najmanj, kar lastniki takih psov rabimo, je sranje - še dodatno poleg vsega. Danes sem 2x slišala, kako me ni sram, da tako GRDEGA psa vodim naokoli. Ne, me ni. Je pod veterinarskim nadzorom, boli je nič ne, operirana ne bo zaradi prevelikega tveganja, če komu ni povšeči, naj gleda stran. Je moj pes, je moja odločitev in bo moja bolečina, ko bo čas za to. Dajte se začet brigat za svoje zadeve.

[delavec@amis.net]

Ko gre za vprašanje uspavanje da ali ne bi jaz vedno poiskala več strokovnih mnenj. Predvsem zaradi slabih izkušenj enega od njih, ki mi je hotel mačko pred 4 leti dvakrat uspavat.Samo na podlagi tipanja trebuška je namreč trdil, da ima hudo želodčno ( ali črevesno bolezen, ne spomnim se točno), zaradi katere naj bi še nekaj dni umirala v hudih mukah. Še isti večer pa so pomagali splošni antibiotiki in po tednu dni je bila popolnoma zdrava, kar je še danes. Pa skoraj me je prepričal  .

[jst]

Mislim, da ste me narobe razumeli. Nisem rekla, da bi morali dati psico uspavati, ker je zbolela za rakom. Menim samo, da bi glede na njeno starost (ki je za to pasmo lepa starost) prizanesti z mukotrpnim zdravljenjem, ki vprašanje, če bo uspešno in omogogočiti čim lepši preostanek njenega življenja z lajšanjem morebitnih bolečin, ki bi se kasneje pojavile.

Nisem te narobe razumela. Te pa lahko vprašam, ali si prepričana, da bi, če bi pri 80 letih zbolela za rakom, odklonila kemoterapijo, če bi to bila edina možnost za podaljšanje življenja, in bi si želela umreti?

[fižolova župca]

Drži, Moonbeam. Splača se potrudit, se ne ustrašit tujih muk, pomagat, dat čas in včasih tudi malo brezglavo vztrajat, ko upanje že umira. Vendar pa jaz mislim, da pes kljub vsemu trpljenje dojema nekoliko drugače.

Žival ima na voljo ta trenutek - in to veliko bolj kot mi, ki iz njega kar naprej bežimo v preteklost ali prihodnost in se mu sploh ne znamo posvetiti. Žal pa se ji zato tisto, kar ni 'ta trenutek' t.j. prihodnost in pa stvari, ki so samo še v možnosti, pogojno uresničljive, izmikajo. Živali, ki umira, tako manjka upanje in občutek za prihodnost,, ki bi ji osmišljal njene muke. Ima nagon, ki ji govori, da se za preživetje splača borit, a ko ji nagon reče 'dovolj', ne vidi več razloga, zakaj bi se bilo vredno borit. Kljub temu, da z medicinskega vidika morda obstajajo čisto dobre možnosti ozdravitve. Tu je tudi glavna razlika med občutenjem trpljenja človeka in živali (zato dejmo rajši ne primerjat).

Tu smo pa na vrsti mi - naš razum mora nadomestiti to, česar žival nima, namesto nje smo dolžni pogledat v prihodnost in se vprašat, ali samo podaljšujemo bolečino, ali dejansko obstaja možnost za še kaj kvalitetnih trenutkov. Tu je treba biti pošten, pomagati dokler le gre, potem pa tudi znati pustiti svojo bolečino ob strani.
Saj vem, tole je teorija, ko pa pride, smo pa vsi takole ...

[moonbeam]

Vsekakor nisem primerjala. Zelela sem poudariti samo to, da boli in nas in zivali. Ja, zival marsikaj ne ve in ne pozna prihodnosti, zato jo pa mi in so v celoti odvisni od nas in nasih, mogoce vcasih sebicnih odlocitev. Seveda pes dojema trpljenje drugace kot mi. A je zato potem smiselno psa evtanazirat, samo zato, ker ne vidi naprej? Ne. Ni pa treba jokcat kako trpi med zdravljenjem, ker so sposobni marsikaj pretrpeti in preziveti. Seveda te boli in bi rad, da se cimprej pozdravi. Zato pa je potrebno opazovati psa in diagnozo, ki mu je bila postavljena in se potem odlocati. Seveda ni lahko. Ni pa za obupat, ker trpijo bolj kot mi in ker ne razmisljajo o prihodnosti tako kot mi.

[Jana]

PS. Kako lahko dodam sliko v profil?

- Pravila na mojpesForumu
- Slike - vprašanja in odgovori

[Mateja_h]

Je pa seveda vprašanje smotrnosti - zakaj bi vlagal v starega psa toliko denarja, ko ga bo pa tako ali tako kmalu pobralo. Veliko lažje je reči, da se za 11(15, 17..) letnega psa ne da več nič narediti in ga po kratkem postopku pospraviti v skrinjo. Za prihranjeni denar pa si lahko komot omisliš novega.

Pri psu nisem nikoli šparala. Veterinar mu je podpisal ''smrtno obsodbo'' na podlagi njegove starosti ne da bi ga sploh pregledal, češ da tak ne more nič naredit. To me je prizadelo. Vem, da sem naredila vse, da je imel lepo in kvalitetno življenje. Ker se je njegovo zdravstveno stanje naenkrat drastično poslabšalo in je trpel, se je bilo treba poslovit in ne zato, da bi privarčevala nekaj evrov za morebitno zdravljenje. Po letu in pol še nimam drugega psa. Vem pa, da bom nekoč spet imela psa.