Uspavanje - kdaj?

[Lynn]

Odvisno od bolezni psa, naš kuža ima slabo srce, zdaj dobiva zdravila in deluje povsem normalno, mi je pa kardiologinja povedala, da v njegovem primeru se ga bo ohranjalo na zdravilih dokler bo šlo, potem pa bo pač zaspal, ko srce ne bo več zmoglo. Zaenkrat mislim na najbolje in upam, da bo z mano čim dlje. Sem pa brala da nekateri psi z srčnimi težavami živijo tudi še štiri leta, potem, ko jim je bila postavljena ta diagnoza.

Yo, kakšno bolezen pa je imel tvoj kuža?

[Lynn]

Na žalost se ne spoznam preveč na bolezni, in ne vem kaj pomeni IBD?

[Lanabela]

Lynn - na razstavi zelo težko da sva se srečali, ker že par let nisem bila na nobeni.
Sicer pa je odločitev o evtanaziji stvar lastnika in nikogar drugega. zelo nefer je nekoga obsojati, ker svojega bolnega psa ne da usmrtiti, čeprav je neozdravljivo bolan - dokler zanj skrbi kot se spodobi in mu lajša težave vsaj toliko, da je stanje znosno. Prav tako pa se je nefer spuščati v nekoga, ki da enako bolnega psa usmrtiti še preden ta povsem opeša in preden je potrebno poseči po analgetikih recimo.
Sama sem se od neozdravljivo bolnih psov poslovila kar zgodaj. Preden so začeli hirati. Živali namreč ne kažejo bolečino enako kot ljudje. Večinoma bolečino prikrivajo - kar je v naravi stvar preživetja. Psi se pogosto še prav posebej potrudijo, da dobro zgledajo, kadar je prisoten lastnik. Ko so sami pa sopejo in jamrajo.
Če mi je za kaj žal, mi je kvečjemu žal za psico, ki sem jo peljala dan prepozno.
Drugače je s psi, ki so sicer zdravi, a so stari. Pri teh pa čakam zelo dolgo, čeprav jih je treba recimo podpirati, da gredo ven, pa se polulajo ponoči in se spakujejo pri hrani, pa hujšajo in so slepi, pa gluhi pa grdi za pogledat, da se ljudje zgražajo - dokler imajo voljo do življenja.
Doslej pa še noben moj pes ni pogonil sam od sebe. Čeprav nekateri bi, če bi jih pustila še par dni hirati.

[Lynn]

Lanabela, morda sem vas zamenjala za koga drugega (če vas že več let ni bilo na razstavi).
Nikakor pa nisem hotela nikogar obsojati, jaz pač vem, da si močno želim in upam, da bo moj kuža še živel in morda zdaj to tudi ni prava tema (in sem naredila napako, da sem jo šla brat in pisat svoje mnenje), ker se pač vsak oklepa upanja, da bo kuža, kadar zboli čim dlje z njim...

[Lanabela]

Lynn, povsem te razumem. Vendar pa je bil način, na katerega si pisala napačen. Napisala si pa tole, da se spomnimo:

vprašanje, ki sem ga prebrala na prvi strani se mi zdi, da ga lahko postavi samo nekdo, ki mu pes ne pomeni prav veliko..

Tistim, ki si postavljajo taka vprašanja ponavadi psi veliko pomenijo. Tisti, ki jim je vseeno, pse pustijo, da hirajo in jih njihove težave ne ganejo prav dosti.

Mislim, da bi bilo bolje, če bi manj mislila na to kaj bo, ko bo, če bo,  s tvojim kužkom šlo na slabše. Pomiri se in poskusi z njim uživati vsak trenutek, ki vama je na voljo. ni važno koliko mesecev ali let vama je še namenjeno biti skupaj. Važno je, kako bosta preživela ta čas.

[kaja]

Drugače je s psi, ki so sicer zdravi, a so stari. Pri teh pa čakam zelo dolgo, čeprav jih je treba recimo podpirati, da gredo ven, pa se polulajo ponoči in se spakujejo pri hrani, pa hujšajo in so slepi, pa gluhi pa grdi za pogledat, da se ljudje zgražajo - dokler imajo voljo do življenja.

Eno taksno imam doma, v petek je dopolnila 16 let in priznam, da sem ze nekajkrat pomislila na evtanazijo. Ne, da bi dejansko razmisljala ali naj jo peljem ali ne, temvec  kdaj bo tisti cas. Pa ocitno se ni, ker psica ne trpi kljub temu, da tezko hodi, tezko vstaja in veliko spi.   Gre pa navzdol, to je jasno.
Lynn, ne obremenjuj se prevec z njegovo boleznijo. Jaz sem se tudi in po besedah veterinarja bi mogla bit psica ze od januarja 2007 na oni strani. Pa ni. Ker ima sreco, ker so mogoce celo malo falili diagnozo (pa nic zato, hvalabogu   ), ker zanjo maksimalno skrbim.... Zdaj sem ji celo ukinila ena zdravila (pa ne odobravam, da bi kdo to pocel brez veterinarjevega nadzora) in psica je definitivno bolje. Tko, da cudezi se dogajajo in brezveze se prevec sekirat zaradi stvari, ki jih ne mores spremenit. Lahko pa kuzku olajsas zivljenje. Tudi s tem, da si ti dobre volje, da ne cuti tvoje potrtosti.

[Lynn]

Kaja, hvala za tvoj optimističen odgovor. Tudi sama upam na najbolje in zaenkrat je še zelo živahen , ne kaže kakšnih znakov da bi trpel, začel je tudi veliko jesti (še bolj kot preden je zbolel), ga pa seveda ne obremenjujem preveč, hodimo na krajše sprehode, in pazim da ni na vročini. Obe z mami ful paziva nanj, vidi se, da ima ful voljo do življenja, še zmeraj rad laja na vrtu in meni se sploh ne zdi, da bi bil zdej ko je bolan kaj drugačen. Kašlja pa tudi zelo poredko, kardiologinja mu je zmanjšala dozo zdravil ker mu gre na bolje, ima pa 15.6 še en pregled in bom videla kako je zdaj z njim. Upam na najbolje!