Uspavanje - kdaj?

[alexy]

Ja.

[Jana]

Uh, Lynn, vcasih pa najvec lahko naredis za psa prav tako, da mu omogocis dostojanstven odhod. Sem bila sama v taki situaciji in vem, da sem naredila prav. Oz., naredila bi bolje, ce bi to storila ze kaksen dan ali dva prej.

Ne govorim o odlocanju za evtanazijo kar tako, ko se pac psa navelicas, ali ga ne zelis zdraviti, temvec o evtanaziji v trenutku, ko pes ne more vec in mu nas egoizem "obdrzati ga ob sebi se naprej" povzroca trpljenje. Ne odhajajo nasi psi vedno "v spanju", temvec je zelo pogosto tocka, ko moramo mi "prebrati" v pasjih oceh, da je cas za slovo in takrat je treba dati osebne zelje na stran in se odlociti v dobro psa, ceprav se to bere in dozivlja zelo grobo. Ob odhodu je treba imeti dovolj moci in stati psu ob strani tudi med slovesom.

Ni pa lahko, seveda ne, vendar oznaciti vse, ki smo se kadarkoli sprasevali o tem, kdaj je pravi cas za slovo, za ljudi, ki nam psi ne pomenijo veliko, je malo prehuda. Zame so neodgovorni tisti, ki za vsako ceno (tudi pasjega trpljenja) drzi psa zivega samo zato, ker ga zeli ob sebi.

[Lynn]

No, jaz moram povedati, da ko je naš Boni zbolel in je bilo zelo zelo slabo z njim, mi je celo lastna babica rekla, ali se splača Bonija zdravit!?!    Bila sem ful šokirana, da lahko nekdo v moji lastni družini misli, češ škoda stran metat denar za psa, za katerega nihče ne ve, koliko časa ob še živel. No, in sedaj je Bonči čist normalen, samo mora jemati tablete in to je to.
Jaz ko je bil Boni par dni ful slab, sem tri dni jokala, ker sem se bala, da bo kar umrl in mi je še kardiologinja rekla, da se preveč sekiram, samo meni pes ni samo ena žival, ki pač dokler je zdrava živi, pol pa k zboli, pa jo dajmo evtanazirat..

Se pa strinjam, da če pes zelo trpi in mu ni več pomoči, da se ga odreši trpljenja, dokler pa je še kaj upanja, pa se jaz za psa borim, kakor bi se borila zase če bi npr. zbolela za rakom.

Moonbeam, sem pa prebrala tvojo zgodbo o Rokiju in moram povedat da sem imela jaz čist podobnega kužka kot je tvoj (ravno tako mešanec med škotskim in nemškim ovčarjem) in tudi mene so vedno dražili v osnovni šoli (norčevali so se tudi iz mojega mešančka, ki pa je bil ful prijazen kuža, tako kot tvoj Roki), tako da sem se tudi jaz malo zaprla pred svetom in imam morda zato še raje pse.

[Lanabela]

Zakaj za vraga pa bi moral pes zelo trpeti, preden bi se ga usmilila?

[Lynn]

Lanabela, jaz imam tudi doma samojeda, mislim pa, da sem vas enkrat srečala na razstavi.
Na srečo je moj samojedek  zdrav, vesel in živahen kuža, tako da, ne skrbite, da bo moral trpeti preden se ga bom usmilila. Moram reči, da sem kar malo prizadeta  , da kdo o meni misli tako slabo, ker vsi ki me poznajo, vedo, da za svoje pse skrbim tako dobro in ljubeče kot da so moji otroci..

[Lynn]

Pozdravljena Moonbeam,

se strinjam s tabo, imam dva psa in naš osemletni kavalir je imel pred časom hude težave s srcem, a na srečo smo ga še pravočasno začeli zdraviti, sedaj dobiva tablete za srce in zelo srečna sem, da se mu je stanje tako hitro popravilo. Razlog, zakaj sem napisala svoje mnjenje o evtanaziji pa je ta, da mi je kar nekaj ljudi, ko je bilo z kavalirčkom zelo slabo in je precej shujšal, rekli, češ ali se splača psa zdraviti. Zato sem pač napisala, da ne moreš psa dat evtanazirat takoj ko zboli, ker se predvsem srčne težave da zelo uspešno zdraviti in kuža lahko s tabletami živi še dve do tri leta (tako mi je rekla njegova kardiologinja). Seveda pa, če veterinar pove, da kužku ni pomoči, ga nihče, ki ima svojega psa rad ne bo pustil trpeti.

Sem pa prebrala zgodbo o tvojem Rokiju in moram reči, da me je ganila do solz. Tudi jaz sem imela svojega mešančka zelo rada, tako da sem povsem razumela tvojo bolečino in izgubo, ki si jo čutila ob njegovi smrti. Jaz samo upam, da bodo mojemu Boniju zdravila še naprej tako dobro pomagala in bo še dolgo z mano...

Lepo te pozdravljamo, Sara & Boni & Sacha

[Jana]

Veterinar (tudi Matko) ne pove vedno direkt, kaj je za narediti. Meni je samo rekel, da tumorja, ki ga je imel Maks, ne operira noben veterinar v Evropi in da bo vse praznike (bilo je pred 31.10. in 1.11.) na voljo ponoci in podnevi, ko ga bom rabila. In je res bil. 31.10.2003 ob 22.30, ko smo spoznali, da poti naprej ni vec. Spoznali smo sami, oz. nam je to "povedal" Maks. Matko je samo opravil "konec" z vsem razumevanjem do nas in nase odlocitve.

In to je to, kar hocem povedati. Lahko bi ga nosili lulat se en teden, en mesec ... Lahko bi ga vozili po injekcije ... Lahko bi se jokali ob njem ... Lahko bi cakali na ... Zdaj vem, da se je poslavljal ze dva dni prej. Pa smo cakali na cudez, ker ga nismo mogli/znali/hoteli pustiti stran. To je narobe in nic drugega. Seveda pa je narobe vsekakor tudi to, da psa ne zdravis, ko zdravljenje potrebuje, vendar do neke mere in ne cez tisto, kar se prenese in kar mu se omogoca psa vredno zivljenje. Kadar je upanje na izboljsanje.

[Ursssa]

Joj, groza me je, ko berem vaše zapise. Našega psa so brez moje vednosti dali uspavati enkrat poleti, ko sem bila jaz na morju. Niti poslovila se nisva. Tega mami nikoli ne bom odpustila.