Pozdravljena Ory !
Vesel sem, da si se tudi ti oglasila. Kot sem že napisal malce nazaj si tudi ti "kriva", da je Miša oz. Felis JRS sedaj z nami. Seveda se ti najlepše zahvaljujem, da si mi povedala za gospo Jano. Tako kot tebi, je bila tudi meni Tina zelo všeč. Predvsem zato, ker je zelo lepo odlakana, všeč mi je bila njena barva, značaj itd...Se mi zdi, da ji je Miša precej podobna. Veseli me, da ti je Miša všeč. Veš je res ena priliznjena punca, nikoli ji ni dovolj božanja, zelo rada hodi itd. Upam, da bo imela priložnost kdaj spoznati tudi "strica" Bilkota
Vesni pa namenjam tole razmišljanje....Ko sem se jaz odločal za svojega bodočega kužka, čivave niso bile med "finalisti". Po pravici povedano sploh nisem razmišljal o njih. Želel sem si namreč kužka, ki bi rad hodil na sprehode, bil živahen in igriv....O čivavah pa sem imel povsem zgrešeno mnenje, da so to kužki, ki se več ali manj samo nosijo po torbicah (tega jaz pač ne bi počel
), so majhne, krhke stvarce brez pravega značaja...skratka nekak sem jih bolj prišteval v mačji kot pa v pasji svet. Ko pa sem se začel zanimati za pasme še bolj na praktičen način (saj veš obiski vzrediteljev, lastnikov posameznih psov, internet, razstave, forum itd.) in sem spoznal nekaj čivav tudi v živo, sem se v to pasmo "zaljubil". Postalo mi je jasno, da so to čisto pravi psi, ki imajo odličen značaj, so izrazito privrženi lastniku in za povrh še zelo lepo izgledajo. Strah me je bilo, da so to ene bevskajoče, nervozne zverinice, ki na pol znorijo kadar vidijo nekaj novega...pa sem ugotovil, da je res, da so čuječi ne pa tudi bevskači brez veze. Sploh pa pravilno vzgojeni niso nervozni, kar bi jim nekateri tako radi pripisali. Mislim, da ni potrebno omenjat, da so odlični družinski psi, ki vsaj pri nas niso nikoli povzročali kakšne škode po stanovanju (saj veš...glodanje pohištva, trganje sedežne..itd.). Zagotovim ti, da imajo celo terapevtski učinek na bolnika. Moj oče je namreč precej zbolel in ko se je po operaciji vrnil domov je pač potreboval še okrevanje doma. Jaz sem prepričan, da mu je pri tem veliko pomagala naša Jolly saj se ga je vedno držala kot mali klopek, spala z njim, skupaj sta brala, gledala TV itd..Skratka ni mu dovolila, da bi mislil na bolezen.. Še to sem prej pozabil napisat, da čivave zelo rade hodijo. Naši dve gresta vsak dan vsaj za kakšno uro ali dve na sprehod in oni bi še hodili, čeprav se nam ne da več.
O.k...ufff pa sem se kar razpisal...tko pač je, če maš ta mala bitjeca rad !!!
Lep pozdrav,
Damjan