Vidim, da se je že veliko bivših horjulčkov ojunačilo in odločilo napisati svojo zgodbo, zato se pridružujem tudi jaz - Pia. Res je, da že imam svojo temo kjer je veliko slik in zgodbic ampak tole tu bo
moja zgodba, so mi pa postavili ultimat, napisati moram vse, tudi to kak hudiček znam biti.
Vse se je začelo novembra 2006, takrat sem se nekako znašla v Horjulu in po enem mesecu bivanja tam, so me prišli iskati moji zdajšnji ljudje. Bila sem par dni po sterilizaciji, z tisto lampo na glavi, cela zmedena... oni pa mene hop v avto in smo šli na dolgo pot.
Ker smo bili v tej hiši še vsi bolj na novo in ker smo takrat imeli ena bolj "švoh" vrata sem takoj drugi dan, ko so bili moji v službi, pobegnila
vendar je moj pobeg odkril sosed, ki je prišel domov na malico in ves svoj čas je porabil zato, da me je našel. Zaprl me je v hišo in zadelal vrata z enim ciglom zato sem jim pokrempala cela vrata
. Na pobegu sem nekje izgubila celo svojo lampo in zato sem si veselo lizala šive, ko me nihče ni gledal. No, ni pa bilo prijetno, ko so se šivi vneli in sem morala vsak drug dan hodit po injekcije. Med tem časom so mi nabavili tudi bivalno kletko in ves čas, ko mojih ni bilo doma sem morala biti not
, sprva ni bilo težav ker seveda nisem vedela kaj me čaka, kasneje pa je bilo mene spraviti not, cel projekt
Med tem časom sem tudi še enkrat pobegnila ampak takrat je bila moja gazdarica čisto sama kriva, je mislila, da sem jaz en priden pes, ki se bo njo za rit držal, pa se je zmotila
nekaj časa sem res hodila z njo ampak potem sem šla in ni me mogla priklicat, ker sem se vedno bolj oddaljevala, sta se z mojim drugim človekom vozila po celem naselju, da bi me našla jaz pa sem medtem že čakala in vohljala po našem dovozu. No, tukaj so se moji pobegi končali ker potem ni bilo več izpustov, začeli so me vozit v šolo, doma kletka... čist so zatrli moj pustolovski duh
Tako so minevali meseci, šola se je končala z uspešno opravljenim izpitom, joj, to moram povedati, a veste, da sem se pri prosti vodljivosti skozi skupino ulegla zraven enga človeka tam
, mah, če mi je bilo brezveze in ves čas sem se praskala - to sem začela uporabljati že na šolanju, ko sem morala hoditi poleg je mene začelo vse srbeti in normalno, takrat se vsedeš, popraskaš in seveda pridobiš čas... Je rekel inštruktor, da se se norce delam ampak mu nihče ni verjel, dokler tega nisem začela redno prakticirat in spet so me zatrli
ampak na izpitu sem to vseeno prakticirala
Po parih mesecih tudi kletke nisem več rabila, ker sedaj že znam sama pridno počakat doma, nikoli nič ne uničim ampak ležim na dekici pri oknu kjer imam pogled na travnik in na vhodna vrata. Vse je bilo lepo in prav dokler niso domov prinesli dveh malih muc, jao kako sem bila jezna, ponorela sem že, če sem samo slišala, da se kdo pogovarja z njima.
Tako smo živeli strogo ločeno ene tri mesece, jaz v spodnjem štuku, muce v zgornjem in med tem časom sem se z muko navadila, da so tudi mačke v bajti. Zdaj ti hudiči upajo že celo na moj teritorij, Rena kadar se ji ne ljubi gor celo pije vodo iz moje posode
ta, Rena me sploh ne jemlje resno, niti trzne ne kadar jo ovohavam, Sari me pa celo namaha kadar se ji približam in tako sem spet en zatiran pes
. Ja, sam včasih jih pa pripravim do tega, da bežita pred menoj in takrat je veselica
, sam se že začne moja dret, pusti muce, Pia daj mir... jaz pa kopljem za njima, tako da bo en dan začel laminat ven letet - žur, vam rečem
Tako je minilo že več kot leto odkar živim pri teh mojih tanovih. Včasih me na travniku tudi spustijo ampak ne za dolgo, pa ne zato ker bi želela pobegnit ampak zato ker takoj, ko sem fraj zapičim smrček v prvo luknjo, ki diši po miški in kopljem, takrat nič ne vidim, nič ne slišim in hop sem že nazaj na povodcu in že me vlečejo proč.
Tudi v šolo še zmeraj hodim, čeprav že imam diplomo, ne vem mogoče hočejo da doktoriram ampak vam povem, da bojo oni prej
Ma saj grem rada v šolo, tam je fajn kadar ni treba delat in kadar lahko divjam s svojim prijateljem Majem, kaj druga me pa glih ne zanima preveč in moja gazdarica se že zdaj sprašuje kako bo aprila, ko imama izpit. Jaz vam že zdaj povem kako bo, malo bom delala, malo se bom praskala, malo bom okoli vohljala, malo bom pozorna in bo minilo, ne vem zakaj panika.
Tako pa sem napisala, sicer ne vsega ampak dovolj bo, zdaj grejo južno kuhat in moram biti seveda zraven.
Lep pozdrav vsem bivšim horjulčkom, vsem, ki so še v Horjulu pa želim čimprej en fajn dom.
Ja, da ne pozabim - ne pustite, da vas zatirajo vsi ti vaši novi ljudje, ker če ne, se lahko združimo in spuntamo - skupaj smo lahko močnejši
Za konec pa še dve "tapridne" slike
...
http://www.moj-album.com/slike/6278959/h28nmXWd_5vbYjhW.v.jpghttp://www.moj-album.com/slike/6278959/S2gqSlYj1MhsV5zg.v.jpgLp
Pia
Jana. Vse pravice pridržane.
