mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
sreda, 27.11.2024 : 15:51:17

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  o psih  |  nakup psa  |  Tema: Pred nakupom - Ali sem pripravljen na psa?
Strani: 1 [2] 3 4 5 6   Dol
Natisni
Avtor Tema: Pred nakupom - Ali sem pripravljen na psa?  (Prebrano 48528 krat)
0 članov in 8 gostov pregleduje to temo.
pinkpanter
midi
***
Spol: Ženska
Sporočil: 175


« Odgovor #15 : četrtek, 07.08.2008 : 12:06:04 »

Enkrat sem na forumu starševski čvek napisala, da je vzgoja otroka popolnoma podobna vzgoji psa Grin
(kar je tudi res, le s to razliko, da otroci dosti bolj testirajo meje)

Ne morete verjeti, koliko kritik je bilo na račun moje primerjave. Na koncu sem bila ožigosana kot ena bad mother, ker imam otroka za psa  Grin Grin Grin

Se popolnoma strinjam. Mene velikokrat tudi čudno pogledajo, ko povem točno isto, pa sem že navajena.
Logiran
sonja bezjak
novinec
*
Sporočil: 1


« Odgovor #16 : četrtek, 16.10.2008 : 19:28:03 »

Imam vprašanje Vrjetno se bo kmu d vas zdelo smešno, samo mene zanima kakšna je dokomentacija ob nabavi čistokrvnega rodovniškega psa?
Hvala za odgovoru -  začetnik 
Logiran
Uma
tukaj sem doma
**
Spol: Ženska
Sporočil: 2.309


« Odgovor #17 : četrtek, 16.10.2008 : 19:43:24 »

Če misliš s tem kaj dobiš zraven od papirjev...potem pri nas rodovnik (no ja, zadnje čase tudi ne glede na počasnost KZS, ga dobiš kasneje), pogodbo, modroknjižico o cepljenju in nekaj osnovnih navodil za okrbo...pa kot dodatek še hrano za teden dni, ovratnico, nekaj za grickat in kakšno igračko ponavadi.
Logiran
bamfel
rad prihajam sem
*
Sporočil: 1.186


WWW
« Odgovor #18 : petek, 04.02.2011 : 13:04:03 »

Saj ne vem kam naj pišem, pa bom kar tule.
 Lastniki psov, povejte mi, kdaj ste vi vedeli da je čas, ko si lahko omislite psa. Sama imam namreč željo, pa kar cincam. Ne vem, kdaj naj rečem, to je to. Zdaj sem pa pripravljena.
Upam predvsem na vaše izkusnje, pomisleke in strahove. In pa kako se je zadeva potem rešila. Ste kdaj pomislili da bi bilo bolje malo počakati ali vam je bilo žal, da se niste že prej odločili.
Logiran
AngSeter
tukaj sem doma
**
Spol: Ženska
Sporočil: 2.679


WWW
« Odgovor #19 : petek, 04.02.2011 : 13:16:51 »

Prvo se je treba vprašat, če imamo dovolj časa in denarja (ni treba bit miljarder, ampak če se človek že sedaj komaj prebija je težko).
Drugo, če se ima voljo potrudit in psa primerno vzgojit in ga imet pod kontrolo. Ni treba biti strokovnjak. Zato so šole  Wink Važna je vztrajnost.
Dobro je imeti plan, če se nam kaj zgodi. Tu je ogromno odprtega.

Treba se je pač zavedat da je pes živo bitje, ki je celo življenje odvisno 100% od nas in da živijo okoli 12-13 let in da se ga obravnava kot člana družine in ne ob prvi težavnosti že iskat novega doma.

Se pravi treba je sprejeti odgovornost za svoja dejanja.

Pa seveda se vprašat kakšnega psa in naredit domačo nalogo Tongue
Logiran
moksa
rad prihajam sem
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.901


« Odgovor #20 : petek, 04.02.2011 : 15:54:41 »

Poleg zavedanja, da gre za živo bitje s svojimi potrebami in poleg časa in denarja, se mi tole zdi najpomembneje tudi meni:
Dobro je imeti plan, če se nam kaj zgodi. Tu je ogromno odprtega.

Treba se je pač zavedat da je pes živo bitje, ki je celo življenje odvisno 100% od nas in da živijo okoli 12-13 let in da se ga obravnava kot člana družine in ne ob prvi težavnosti že iskat novega doma.

Se pravi treba je sprejeti odgovornost za svoja dejanja.

Sama živim s psi že več kot 30 let, pa nisem več tako sigurna, da si ga bom (po Mori) še lahko omislila. No ja, vsaj ne takega, kot bi si ga sicer želela Tongue
Logiran
Itlam
rad prihajam sem
*
Sporočil: 1.168


WWW
« Odgovor #21 : petek, 04.02.2011 : 16:45:10 »

Najprej mora biti volja in pripravljenost za skrb in ljubezen, vzgojo. Drugo je v bistvu mačji kašelj. Psi predstavljajo nek strošek, a je to spet odvisno od velikosti, pa tudi karakterja oz. slabih navad (nek nevzgojen pes ti bo vsak dan kaj uničil).
Psa je treba obravnavati kot psa, mu zagotoviti vse kar potrebuje in ne smemo ga počlovečiti ali nanj gledati kot na človeka, ker je programiran za drugačno življenje. Potrebujemo potrpljenje in vztrajnost ter dober način šolnja, pa bomo hitro dosegli željene rezultate.
Za psa je treba imeti čas, minimalno tri do štiri ure dnevno, od tega približno dve uri za sprehode (odvisno spet od karakterja in pasme, velikosti)...
Treba je že vnaprej vedeti, kaj bo s psom, ko greste na dopust, h komu bo šel, ali kaj, če se bo družina povečala, ali boste zaradi poškodbe primorani ležati več dni, tednov.
Če boste lahko psu zagotovli vse zgoraj napisano, ste zanj pripravljeni  Wink.
Logiran
branka
živim tukaj
***
Spol: Ženska
Sporočil: 8.174


« Odgovor #22 : sobota, 05.02.2011 : 20:14:35 »

Saj ne vem kam naj pišem, pa bom kar tule.
 Lastniki psov, povejte mi, kdaj ste vi vedeli da je čas, ko si lahko omislite psa. Sama imam namreč željo, pa kar cincam. Ne vem, kdaj naj rečem, to je to. Zdaj sem pa pripravljena.
Upam predvsem na vaše izkusnje, pomisleke in strahove. In pa kako se je zadeva potem rešila. Ste kdaj pomislili da bi bilo bolje malo počakati ali vam je bilo žal, da se niste že prej odločili.

Da povem svojo zgodbo po pravici:

Nisem vedela da je čas, želela sem si ga pa zelo. Ko sem šla pogledat leglo mešancev po nasvetu prijateljice, sem se takoj zaljubila v mojega "današnjega" psa. Sploh nisem pomišljala, ali imam dovolj denarja, časa,  sram (bila sem še v šoli, in imela sem nekaj malega štipendije), vendar imela sem voljo, in toliko ljubezni do njega na prvi pogled, ko sem ga zagledala. Tudi znanja nisem imela (kar se tudi pozna na njegovi vzgoji, je sicer kar ubogljiv, je pa veliko preveč razvajen), imela pa sem veliko željo po njemu. Sploh nisem imela ničesar pripravljenega doma, niti posodic za hrano in vodo, ampak sem vse na hitro pripravila. Vse je šlo gladko. In s takšnim veseljem  Smiley Hvala bogu, nisem potrebovala zanj veliko denarja (v smislu plačevanja veterinarja za kakšne bolezni, poškodbe), pa tudi če bi bilo kaj hudega, bi našla denar, zanjga sigurno. Pa čeprav bi porabila zadnji evro (takat še tolar). Pač moja volja je velika, priznam pa, da nisem bila ravno odgovorna.

Kaj sem hotela s tem povedati, če imaš strahove, če cincaš, ali bi imela psa, ali ne, mislim, da nanj še nisi pripravljena. Ali pa si, pa si popolnoma drugačen človek od mene.  Smiley

Kakšnega psa bi pa imela, če bi ga ?  Smiley

Logiran
Itlam
rad prihajam sem
*
Sporočil: 1.168


WWW
« Odgovor #23 : sobota, 05.02.2011 : 20:42:23 »

Zelo po resnici povedano, branka 00. Jaz mislim, da si na psa pripravljen, ko to čutiš v sebi, lahko te kar nek trenutek prešine, ja, zdaj je pa čas. S cincanjem se to zagotovo ne bo zgodilo. Očitno ti nekaj pravi, da raje še počakak Wink. Seveda, če lahkoizpolnjuješ že prej naštete pogoje.
Logiran
mamaF
midi
***
Spol: Ženska
Sporočil: 9.066



WWW
« Odgovor #24 : nedelja, 06.02.2011 : 01:26:18 »

Bom še jaz povedala mojo zgodbo.
Čisto po pravici moram povedati, da me še nekaj let nazaj psi v resnici sploh niso privlačili (z izjemo nekaj osnovnošolskih let, ko sem starša moledovala za "lesija", si z žepnino kupila prvo "Enciklopedijo psov" in po cestah božala vse, kar je imelo 4 tace in rep Smiley.
Čisto zares pa sem bila od nekdaj "mačja". Mačke sem švercala v posteljo med počitnicami pri stari mami, jih risala noč in dan ... in pri 13 letih se mi je "zgodil" majhen črno bel najdenček, ki je izgubljeno čakal pod našim avtom pred blokom. Kljub začetnemu odporu staršev, je naš Packo ostal z mano, oz. kasneje samo še z mojima staršema, lepih 16 let.
V glavnem, vmes je bil čas dijaških let v dijaškem domu (brez živali), pa študentska leta z zlatima ribicama v premajhnem akvariju (jap ... pojma nisem imela takrat), pa končno ustalitev in urejanje svojega stanovanja v hiši moževih staršev. Pa je prišel prvi muc, potem še eden ... no v glavnem mačja scena še naprej. Pa dva otroka ... in počasi počasi sem začela lesti proti svojim 40-tim letom. Še dve leti nazaj bi me morebitna otroška želja po psu verjetno kar nekam odnesla, ker si niti v sanjah nisem upala predstavljati, da bi morala živeti še z enim bitjem, ki te rabi toliko kot en otrok, pa ki te gleda in čaka, da nekaj počneš z njim, pa ki ni tako samostojno kot ljube mačke ... skratka, po pravici vam povem, da so mi psi od drugih sicer bili všeč, ampak sama se pa nikakor nisem videla kot "pasja".
Nooo, ker pa se zarečenega kruha največ poje, se je to seveda zgodilo tudi meni ...
Krivi so seveda itak drugi, kaj pa  Grin ... in to nekaj oseb s tega foruma, ki so me čisto nehote "okužile" s pasjeljubstvom. Z nekaterimi sem začela sodelovati v društvu prijateljev živali (DPŽ S Primorske), kjer smo nekajkrat organizirali razna druženja, kamor so bili seveda vabljeni tudi - psi.
Tukaj stopi na sceno (takrat še začasnica) Pomurčica Jagoda, ki me je s svojim nežnim plahim pogledom totalno začarala na našem prvem pikniku. Vso pot domov sem premišljevala o njej in se začela čuditi sami sebi (a se mi prav meša?  Tongue ). Ko sem na forumu prebala, da bo Jagodka ostala kar lepo pri Sunny Day, sem si oddahnila in si pasje skušnjave "kao" izbila iz glave.

Naslednji in verjetno "najhujši" udarec pa mi je prizadejala prelepa labradorka Bella, ki sem jo spoznala na predavanju o terapevtskih psih. Njena lastnica, forumovka MuckaMiška, mi jo je prijazno prepustila v "obdelavo" (lupčkanje prekrasnih blazinic, mečkanje najmehkejših ušes in oh in sploh) in se verjetno niti zavedala ni, kaj je takrat povzročila Cheesy Belle kar nisem mogla izpustiti od sebe in takrat sem začela resno dvomiti, da sem samo "mačja" Cool
No, na koncu sem izvedela, da je bila Bella na predavanju hkrati tudi testirana za bodoči začetek terapevtskega udejstvovanja in da je test, kljub mojemu "teženju" uspešno opravila. Danes je lepotica že prava "Tačka pomagačka"!

Pa še je začelo - počasi, ampak "gvišno" Tongue Forum, knjige, "napadanje" psov od vseh znancev, spraševanje, sanjarjenje ... moji doma sploh verjeti niso mogli in so me obsodili, da prihajam v meno ali kaj takega, jaz pa sem si končno priznala, da hočem, rabim in si res predstavljam deliti svoje dni z nekom, ki me bo rabil in s katerim bom lahko nekaj počela.
Ogromno so name vplivale zgodbe, ki jih pišejo forumske kolegice, predvsem me je ganil že pokojni Roki od Moonbeam, pa Nik od Zalarjeve, pa Brankina Bučko in Pika, pa še ogromno njih ... vse to mi je utrdilo željo, da HOČEM in da bom zmogla!

Za finale je prišla še ena večja društvena prireditev, kjer je bilo prisotnih ogrooomno psov, med drugimi moja stara znanka, ljuba Bella, pa čudovita škotinja Melly (obe terapevtki) ... ampak tam je bil tudi španski galgo v začasnem skrbništvu Ideafix. Prvi pogled, prvi objem, zaupljivo stiskanje k meni, popolni tujki ... in to po samo 3 dneh bivanja v Sloveniji ... to pa me je tako ganilo, da sem komaj zadrževala solze. Takrat pa mi je končno "kapnilo", da ti takega zaupanja res ne more izkazati nihče drug kot - pes.
Ljubi "moj" črni španski princ Ideafix  Kiss je tudi že v novem domu, meni pa je, skupaj z drugimi hrtki odprl še ena vrata, še eno željo za prihodnost - posvojiti hrtka.

Ampak, ker sem vendarle stara že skoraj 40 let in toliko prisebna, da znam vsaj približno ločiti tisto, kar je realno dosegljivo in obvladljivo od sanj, sem se skupaj s svojo družino, odločila, da za začetek "štartamo" v naše pasje življenje z mladičem brez nekih posebnih "zgodb" iz preteklega življenja, ki jih s svojo neizkušenostjo ne bi znali prisluhniti.
No, in tako se je po mesecu, dveh plašnega ogledovanja Horjulčkov mamaF zbudila v nov dan in si rekla: danes pa pokličem, pa naj stane kar hoče.
In zdaj ga imamo - našega črnuhca Roka.

Za epilog lahko rečem le še tole: če bi vedela, kako bogato življenje postane, ko v svoj dom sprejmeš še psa, ne bi cincala tako dolgo.
Ampak - vse je za nekaj dobro, res da sem bolj med "počasnimi", a vsaj vem, da je to zdaj "tapravo" - odločitev pri polni zavesti, z vso odgovornostjo, brez prisile in z dobrim občutkom.

Malo razvlečeno je, ampak - tole je zgodba zaprisežene mačkarce, ki je postala še pasja Cheesy
 
Logiran

Unikatne tablice in portretki
bamfel
rad prihajam sem
*
Sporočil: 1.186


WWW
« Odgovor #25 : nedelja, 06.02.2011 : 02:43:04 »

Hvala vam za odgovore in vaše izkušnje. 
Kakšnega psa bi imeli še ne vem. Jaz bi najrajši odraslega zavetiščarja, mož pa mladiča. Pri tem je tako da bo rodovniški, da vsaj približno vem kaj pričakovati. Sicer pa otrokom pravim, da bo lahko zelen, pa ker bo naš bo itak najlepši.
Resnično me je na smrt strah kakšnega hiperaktivnega ali po karakterju zahtevnega psa, kar pa pri mladičih mešancih ne moreš vedeti.
Res je tudi to, da je najmlajši od otrok( leto in pol) tako nor na pse, da me skrbi kaj bo, če bo v stanovanju še pes. Ker "prehude" ljubezni se ponavadi pes kmalu naveliča.
Kar se mene tiče bi psa že imela, imam pa še družino, v kombinaciji z njo mi pa stvar res ni tako enostavna. Za nekaj časa bomo to željo najbrž se potlačili, pozabili pa ne. Ali kot pravi mož, "ko bomo tebe z vajeti spustili bo pri naši hiši cel kup psov".
Logiran
branka
živim tukaj
***
Spol: Ženska
Sporočil: 8.174


« Odgovor #26 : nedelja, 06.02.2011 : 15:43:18 »


Ogromno so name vplivale zgodbe, ki jih pišejo forumske kolegice, predvsem me je ganil že pokojni Roki od Moonbeam, pa Nik od Zalarjeve, pa Brankina Bučko in Pika, pa še ogromno njih ... vse to mi je utrdilo željo, da HOČEM in da bom zmogla!

Zelo lepo napisano, in v čast mi je, da smo tudi mi med zgoraj naštetimi  Kiss
Logiran
AngSeter
tukaj sem doma
**
Spol: Ženska
Sporočil: 2.679


WWW
« Odgovor #27 : ponedeljek, 07.02.2011 : 14:59:32 »

Pol pa najboljše, da tako kot mamaF spremljaš zavetiško temo in morda en dan prebereš o kakšnem psu, ki ima točno takšen karakter, kot ga iščete  Wink Morda še eno leto ne bo takega  Roll Eyes Tongue
Pa tu je še dejstvo, da je ob kakšnem problemu vedno veliko možnosti in ljudi, ki so pripravljeni priskočit na pomoč s svojim znanjem.

Je pa tako, da mladiček načeloma potrebuje dosti več dela, kot umirjen odrasli pes, ne glede na to, ali je pasma poznana kot umirjjena. Takega mladiča namreč ni. Razen, če je z njim kaj narobe, oz. ga še nisem srečala.

Torej akcija izobraževanja teče.  Grin Tongue
Logiran
kocka
živim tukaj
***
Sporočil: 7.518


« Odgovor #28 : ponedeljek, 07.02.2011 : 15:58:50 »

Še jaz povem , kako smo se odločili za psa.
Prvi pudelj je prišel v našo hišo, ko sem bila še v osnovni šoli, da mi bo za družbo medtem ko pridem iz šole in preden se vrnejo starši. Zanja so se odločili oni, jaz ne vem , da bi kaj posebej težila zanj. Kakšen dizaster. Pes nevzgojen do amena, slabo vedenje pa še potencirano pomoj z genetskimi ˝motnjami˝. Grizel je kot hudič, pa sem vseeno jokala kot dež, ko ga je zgrizel sosedov NO.
Naslednji je prišel k hiši bernc, izbral ga je oče (pasmo), s tem smo karakterno zadeli na lotu, zdravstveno pa ne preveč. Po petih letih ga ni bilo več. Ni mogel več hoditi, pred tem pa je imel nonstop neke ekcem. Sicer pa zlat pes do amena. Tudi za tega nisem natiskala. Naslednji je prišel na moje natiskanje v času faksa k hiši kraševec, sama sem izbrala pasmo, pa sem usekala mimo, da ne bi mogla bolj. Za tega psa mi je žal, ker bi se dalo na pravi način iz njega gotovo naresti precej, vendar so na koncu zanj skrbeli predvsem starši.
In zdaj odločitev za Missy...
Vedela sem, da bo pes obvezno notri, da bo majhen in neproblematičen. Ker smo imeli do tedaj pri hiši vedno velike, kosmate samce, sem morala sama pri sebi skleniti kompromis in se po pameti odločiti za majhno, kratkodlako žival (ko je bila na voljo psica, sem se komaj odločila, ker smo imeli do sedaj vedno pse). Odločanje za psa je trajalo kar nekaj let, ene 4 ali 5, če smo natančni, največji ˝problem˝ je bil tehnične narave. V stanovanju smo imeli ladijski pod in vmes ogromne špranje. Kaj bo, ko bo mladič lulal v te špranje in se ne bo dalo očistiti smradu??? Šele ko smo se preselili v stanovanje s parketom brez špranj, smo začeli res resno razmišljati o psu. Otroci niso imeli pri tem prav nič, odločila sva se z možem (no mal ga je bilo treba pritisnit, priznam) po enem letu spremljanja tega foruma in se opogumila, ter kontaktirala Horjul. Ko sva prišla, sva videla dve sestrici in moj si je izbral Missy, ki se je delala bolj ˝hard to get˝. In izbral je ODLIČNO.
Zame je Missy najbolj idealen pes za našo družino, trajalo je pa kakšnih 5 let, da smo se dokončno odločili, videz in karakter psa pa sta čisti kompromis med tem, kaj mi je všeč in tem, kaj v resnici zmorem psihično in finančno, oz. si lahko privoščim. Vse pa na podlagi prejšnjih izkušenj, ki sem jih s pomočjo tega foruma prav ovrednotila in videla vse kozle, ki smo jih pri prejšnjih psih postrelili, ter stanja v familiji - vzdušje, aktivnost, finančno stanje, prosti čas, otroci, varstvo v času odsotnosti (nikakor ne bi našla varstva za velikega, aktivnega psa)....
Evo, samo trezno je treba razmislit, to je vse.
Logiran
branka
živim tukaj
***
Spol: Ženska
Sporočil: 8.174


« Odgovor #29 : ponedeljek, 07.02.2011 : 20:33:12 »

Ali kot pravi mož, "ko bomo tebe z vajeti spustili bo pri naši hiši cel kup psov".

 Grin Wink

Logiran
Strani: 1 [2] 3 4 5 6   Gor
Natisni
mojpes.net  |  o psih  |  nakup psa  |  Tema: Pred nakupom - Ali sem pripravljen na psa?
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines