Me je v začetku novembra poklicala k monitorju, da mi pokaže "taaaako" lepega kužka, s "taaako" lepim pogledom...
Na hitro ošvrknem slikico na zaslonu...nek vesoljček z zadrgo na tački...
Ne, nisem še za novega člana v stanovanju...
Opazi mojo nezainteresiranost in se (z molkom) sprijazni s tem.
Pa jo vprašam takoj po Božiču, kako je s tistim "vesoljčkom".
Še je v Horjulu. Čaka na najin dom.
In kaj čakava? Greva jo pogledat, tisto Župo Škofjeloško. Ampak samo pogledat...
Bil je pogled, slinast poljub, skok v "objem", ki me je skoraj spravil na tla (pri mojih letih, mislim...)...In zdaj je doma...Tu. V Mariboru. Nič več "Škofjeloška", ampak samo še Župa. Zakaj že? Zaradi "mineštrskih" barv? Zaradi takrat "župastega" iztrebljanja? Ima rada "župe"? Saj je vseeno. Ime je njeno in paše samo njej.
Pa muco Pita ji dela družbo. Pita. no, ja....pač rada jem...