Irski seter - čvek

[mia]

Pozdravljen Kobol M
Irski seter je nadvse krasen pes je pa seveda  še vedno pes(lovski) ki ima svoje dobre in slabe lastnosti.Če pa se odločiš da bosta to skupaj premagala potem ni problema.pa te nič ne strašim ampak z vzgojo je treba začeti takoj ko pride kuža v nov dom.kar se tiče  legel pri nas je res ,da jih ni na pretek ampak tista ,ki so so kvalitetna.Naši psi se mirno lahko kosajo z psi iz tujine.Redno se dogaja ,da ravno psi iz Slovenije v tujini pobirajo vse titule.Cena mladičev pri nas se giblje okoli 800-1000 eurov.(lahko tudi malo več)Zunaj je cena tudi krepko višja.(kakor kje)
Irci so za šolanje čisto normalni psi in se jih da čisto lepo izšolat.Moraš pa vedeti ,da imajo tudi svojo glavo za misliti,tukaj pa moraš biti ti včasih v psihi hitrejši kot on.Potem si zmagal.Je pa to še enkrat povem en krasen kuža tako po zunanjosti kot karakterno!!!
LP
MIA

[Agnes]

Seveda se z Mio strinjam v vsem napisanem, drznila bi si jo dopolniti samo v nečim, ampak to je samo moje mnenje. V prvi vrsti je pomembno, da dobiš zdravega psa z dobrim karakterjem, šele nato je na vrsti lepota. Res je, da se psi slovenske vzreje lahko po lepoti mirno kosajo z evropskimi in so velikokrat v vrhu tudi na večjih razstavah po Evropi, so pa tudi zdravi in mirnega (torej ne nevrotičnega) značaja.

Res je, KobolM, setri so zelo vihravi, so večni otroci. Vendar leži ravno tu izziv za vzgojo. Pa še nekaj ti moram položiti na srce: če setra nič drugega ne naučiš, ga moraš naučiti odpoklica. Mia te je že opozorila, da je seter lovski pes z močnim nagonom. Kar pomeni, da ti mirno lahko pobriše za kakšno divjadjo, če nimaš narejenega odpoklica 120%. Ni pa šolanje setra nič težje ali lažje kot šolanje drugih psov, samo zavedati se moraš specifike pasme, kot povsod drugod. Res pa je, da so to fenomenalni kužki.

Lp Neža

[Agnes]

Že dlje časa se srečujemo na Gradu s fanti (no, tudi kakšna punca se najde vmes), ki stanujejo v domu Janeza Levca. Tako je padla ideja, da bi kdaj prišla k njim na obisk. Enkrat sem že prišla z vsemi tremi, včeraj smo bili drugič, a le z Minijem. Prvič smo se le spoznavali, včeraj smo se pa pogovarjali o negi psov. V glavnem smo govorili o tem, da je treba kužke redno česati, skrbeti za njihova ušesa, zobe, ugotovili smo, da imajo lahko bolhe in klope ter kaj narediti, da jih ne bi imeli in kaj, če so že tu. Ker je navdušenje na obeh straneh za obiske veliko, se bomo videli še kdaj.

Tole je pa bučka mojega Minčka:


foto: Katarina Zakonjšek

Lp Neža

[Agnes]

Pa še ena slikica z včerajšnjega sprehoda z mulci:


foto: Tomaž Klepec

Tako lepo sta pa fanta počesala Minčka.

Lp Neža

[Agnes]

Zdravo, Anja. Hvala za komplimente. Res je postal zelo lep kužek. Mislim, da je že skrajni čas, da se zmenimo za kakšno divjanje po dolgem času, kaj praviš? Lp Neža

[Drejči]

Mini ni cisto nic vec mini, vedno bolj postaja Maxi  v vseh pogledih

[Agnes]

Punce, hvala. Minček bo gotovo postal pravi maxi, če mu boste še tako pihale na dušo. Po včerajšnjem obisku je še danes utrujen. Ugotovil je, da je Deo primerna žwau za igranje in bi imel kako tako doma. Pa je guvernanta smotana, pa mu je ne da. Velik je toliko kot Dark, ima pa zdaj ves čas cca. 34 kilogramov. Želodček ga ne muči več (res samo izjemoma), zelo rad teče in se igra. Ne mara samo, da se kdo zaletava vanj.

Očitno sem pa našega Radička zadnjič preveč hvalila. Danes je zelo težko hodil. Ne more preskočiti 30 cm debla, med hojo zelo težko diha. Upam, da je to samo faza. Ima pa le že enajst let in težave s sklepi že dolgo-

Lp Neža

[pinkpanter]

Tale vikend sem imela zelo zanimivo situacijo s sicer z žalostnim koncem (verjetno zaradi moje neumnosti ).
Z Mikijem greva na sprehod, po običajni poti - nič posebnega. Nakar zavijem na travnik, ker sem gospoda kosmatega spustila na daljši povodec (zelo rad skače po višji travi). In gospod lovski pes, se spotakne čez srnjačka v travi. Dobesedno. Padel je na nos, ker je tko hotel skakat, da ga niti videl ni.
No - srnjaček je imel obe zadnji nogi zlomljeni  (povoženi, kot sem zvedela kasneje) in jaz butec sem klicala lovce  (ker sem mislila, da živali pomagajo  ), namesto, da bi klicala azil za divje živali. V glavnem konec ni bil prijeten in tudi nisem ponosna na njega.
Presenetilo me je pa par stvari:
1. Miki sploh ni vedel, da je srnjaček tam (pa je veter pihal proti nama).
2. Dokler sva čakala meter od srnjačka, je pridno dal prostor, se plazil okoli mene (oki - kao dal je prostor) in grizel travo.
3. Ko se je srnjaček premaknil globje v gozd (ja, kljub polomljenim nogam), na nekje 15m, je bila pa kriza. Prostor tako tako, z nenehnim cviljenjem, pa tudi ko je prostor dal, se je ves tresel ker je tko hotel skočiti k sranjačku.

Kako si to razlagate? Ko je bil zraven njega, ga ni niti šmirglal, potem pa tako cviljenje in nestrpnost...