Današnji sodni dan ...

[Pmaxi]

Kocka te povabim k nam  .
Nas je tako zamedlo, da smo že dva dni doma
RAvno en meter ga ni, ga je pa krepko preko pol metra, nikjer nikogar, avto, kaj je že to?

[Dani]

če ti ne moreš dol, kako bi pa jaz lahko prišla gor

Dereze, cepin, krplje, gojzarje, se enega v navezo in veselo navkreber

[zalarjeva]

Jaz sem pa danes prav vesela! 11 let že živimo tukaj v hiši in prvič se je zgodilo, da je imel ta, ki pluži našo ulico, plug obrnen na drugo stran in ni vse k nam zmetal! Pa ravno zdaj, ko je snega res veliko! Sej ne, da privoščim sosedom, samo vsa ta leta sem jaz morala kidat tist ogromen kup, ki nam ga je porinil, zdaj pa tega ni bilo! Sem vseeno zlomljena od kidanja ostalega in mi še tega res ne bi blo treba.

[takoda]

Tudi naša ulička ni splužena, kot vedno. Je pa prav prijetno zvožena, sedaj pada dež.. Rodeo zagotovljen! S Čipom se drživa kar okolice, on na Eimadylu, jaz na antibiotikih. Ga ni za srat okoli. Včeraj pa sva se vseeno podala na Rožnik. Lepo, noro, zasneženo! En dan norenja, en dan okrevanja.. Naju oba EMŠO daje

[Pmaxi]

Evo kocka, spluženo imamo, tako da lahko prideš. je pa snega za izvoz.

[Yo]

Jp, je bilo pestro.
Včeraj sem v največjem metežu nabirala kilometre do Črnuč in nazaj. Seveda brez dežnika (če si blond, si pač blond  ).
Zjutraj sem se nekako prebila do ceste in potem "lovila" kolesnice in vmes skakala v sneg, da sem se umikala avtomobilom.
Med potjo do knjižnice naju je s sodelavko okepal nadobudni mladec - sva ugotovili, da bi se očitno morali oblečt malo bolj "odraslo". 
Pot domov je bila pa itak megastična. Luže. Kaj luže, bazeni. To in pa kupi nakidanega snega, čez katere je bilo nekako treba priti. In zdaj sem se spomnila, da bo še treba ven najmanj 2x.  No, saj, mogoče bom dobila pa pljučnico in si bom malo odpočila. 

[svrk]

Pa osvetlimo malo romantiko izpred 50 let. Res sem bila mestni otrok, ampak sem bila deležna podobne romantike kot vaška mularija. Smo gazili po snegu in se ni videlo na drugo stran ceste. Po Trubarjevi cesti si se lahko drsal na cesto  s streh, če te ni ujel lastnik. Sankali  smo se kar na gričkih, ki so bili sredi naselij. Pa smučali tudi, samo, da smo morali štamfat gor in ni bilo nobenih vlečk. Pa smo prišli domov vsi zanohtani in je bilo "odnohtavanje" boleče do solz. Imeli smo tople kuhinje, spalnice so se zakurile šele proti večeru, tako, da je bilo neprijetno it spat v mrzlo posteljo. Še težje je bilo zjutraj vstati iz segrete postelje v mraz. Na poćitnice smo hodili v vaško idilo k sorodnikom ali nekam, kamor se danes nobel reče kmečki turizem, takrat se je pa reklo "na kmete". Običajno tam niso niti zakurili spalnic, ampak so ti dali vroče opeke k nogam. Zjutraj si se zbudil s srežem na tistem delu kovtra, ki je bil blizu ust ali nosu. Če je bil sneg globok, niso gojzarji nič pomagali, obut je bilo treba gumijaste Borovo škornje, v katerih je zeblo v noge še pa še. In kdo pravi, da je sneg padel enkrat in ostal lepo trd in bel do marca. Padal je pogosto in še tja v maj in včasih tudi v začetku junija. In nismo šele mi pogruntali besed plundra, čobodra, gnil sneg... bile so v narodu že od vekomaj. Verjetno z razlogom.
Saj ne, da je bilo prehudo in če pomislim sem imela za tiste čase še kar dobro stoječe starše in mi je bilo verjetno boljše, kot marsikateremu drugemu otroku, samo me zanima, koliko vas bi tole resnično preteklost, (ne tisto vaško idilo z razglednice) zamenjalo za sedanjost 

[muriceva]

Res je grozno danes. Mi smo se od Most do glavne vozili slabo uro. Pa nesreče in slabo splužene ceste.