Saj je le pes

[TSA]

Ce ne bo slo na lep nacin, bos pac morala bolj na grobo.

Mami, ati, pes je moj, jaz skrbim za njega. To je moje zivljenje in tudi zanj sem odgovorna izkljucno jaz. Ce vama kaj ni vsec.. me dobita na to in to stevilko v mojem stanovanju v Ljubljani

umm ZOIA domnevam , da bo sammy komaj polnoletna , ko šla študirat in mislim , da denarja sama za študij in stanovanje nima ampak ji bodo starši pomagali .... tako da ga ne more kar vzet in rečt se slišimo.... na lep način se daleč pride , samo treba je malo nakladati kako dobre ocene imaš in da pes ni ovira itd....

[Sammy]

Pa kaj jih briga?
saj bo v tvojem stanovanju in tvoji cimri bodo polni dlak.

v stanovanju, ki ga bodo oni financirali.

drugače pa hvala deteljica za tvoje sporočilo (seveda tudi vsem ostalim)! se popolnoma strinjam in ta ideja z pogodbo se mi zdi zelo v redu (kot nek izhod v sili, če ne bi šlo drugače, bi ga lahko uporabila).
spominja me na našega prof. psihologije, ki je rekel, da je pri vzgoji otrok potrebno na začetku, torej v zgodnjih otrokovih letih, napneti in trdo držati vajeti, ob začetku pubertete pa jih začeti rahljati.

zanima me še, če jih naj že zdaj začnem pripravljat na dejstvo, da si res želim psa s seboj. ponavadi sem za vsako tako stvar, ko sem kaj nameravala, pa nisem bila prepričana v uspeh oz. v to, da bi mi nekaj dovolili, začela težiti na koncu, ko so se morali v zelo kratkem času odločiti.

zdaj pa gre za bolj kompleksno, skoraj, če ne, življensko odločitev, zato bi bilo po mojem bolje, če bi prej začela delat na stvari. ampak ne vem, kako naj začnem. tako zares se še o tem nismo pogovarjali.

[puppy ares]

Puppy ares - mi lahko poveš, na kateri šoli ni na urniku Slovenskega jezika?

oprosti, se bom bolj potrudila pisati slovnično pravilno.

[rina]

TagTu:
"Puppy ares - mi lahko poveš, na kateri šoli ni na urniku Slovenskega jezika?"

oprosti, se bom bolj potrudila pisati slovnično pravilno.

 
Nočem biti pikolovska, ampak smo ravno danes pisali veliko začetnico. Slovenski jezik se piše z malo.

Sammy, držim pesti da boš sprejeta na faks in da boš vzela Sammyja sabo.
Kako pa bi lahko starše prepirača pa ne vem. Saj so tudi pri meni mnenja da pes ni za v hišo, ampak kdaj pa že potrpijo. (Sicer pa Witty tako ali tako sama noče v dnevno, kuhinjo... Samo tukaj v računalniški sobi je.) Tako da kakšnega pametnega nasveta nimam.

lp, rina

[deteljica]

v stanovanju, ki ga bodo oni financirali.


zanima me še, če jih naj že zdaj začnem pripravljat na dejstvo, da si res želim psa s seboj. ponavadi sem za vsako tako stvar, ko sem kaj nameravala, pa nisem bila prepričana v uspeh oz. v to, da bi mi nekaj dovolili, začela težiti na koncu, ko so se morali v zelo kratkem času odločiti.

zdaj pa gre za bolj kompleksno, skoraj, če ne, življensko odločitev, zato bi bilo po mojem bolje, če bi prej začela delat na stvari. ampak ne vem, kako naj začnem. tako zares se še o tem nismo pogovarjali.

To je odvisno od staršev,ker samo ti jih poznaš.Če ti kaže, da jih boš prepričala po lepi poti, potem začni zdaj- ampak po koščkih in diplomatsko ne preveč navalit , da se ne uprejo. Npr kdaj navržeš , kako bo zgledal tvoj urnik in omeniš sprehod psa zraven..pa tako mimogrede kaj v zvezi s psom in študijem v istem stavku.( Npr ja a veš kolk vsi divje žurajo,jaz bom pa zato prikrajšana,ker bom imela psa sabo. A veš una Mateja se je pa že v tretjem letniku poročila? Kdo ve če se bom jaz sploh kdaj ,ko bom pa mela vedno psa sabo? Ja sem šla pogledat v dijaški dom h kolegici tej in tej-a veš kaj so bli zakajeni? sem morala it za eno uro k Tanji v sobo da sem se nadihala, ker ona ma psa v sobi  , pa ne pusti kadit v cimru ....)
Pa npr prineseš kakšen članek o pozitivnem vplivu psa na učenje ipd in pozabiš zadevo na vidnem mestu.
Če kaže, da ne dobijo napada kontriranja , napreduješ naprej.
Jasno je ,da boš lažje študirala s psom pri nogah-dokazano to podaljšuje koncentracijo in naredi učenje prijetnejše(tudi osebno sprobano). Jasno je tudi ,da te bo misel na psa ,ki je nekje stran od tebe odvračala od koncentracije in zmanjševala učinkovitost študija.
Poleg tega se da krasno ponavljat in utrjevat snov na sprehodih. Jaz sem sicer med študijem jahala (+ imela psa)a je isto.
Doma si pripraviš listke s povzetki in shemami in ponavljaš vajo na psrehodu - ob kisiku gre bolj v glavo.
če začutiš hladen veter ob teh omembah ostani na tem nivoju.
najbrž ne bo šlo na lepo. Če ne bo šlo nalepo, raje ne načenjaj teme preveč. Pusti zadevo,da se vseliš in da se začne študij, potem pa enostavno odpelji psa in pusti sporočilo: "dragi starši,vem da niste navdušeni nad psi v stanovanju,a res se zavedam svojih odgvornosti. V to spada tudi to ,da s skrbjo za svojega ne obremenjujem vas in da mojemu psu nudim to kar potrebuje. V tolažbo naj vam bo dejstvo,da bom enako resna in odgovorna tudi pri drugih stvareh življenju,kamor sodi tudi redno opravljanje študijskih obveznosti in skrb za higieno, ter da v mestih 30 % gospodinstev živi z živalmi v stanovanju, pa so še vedno vsi zdravi in funkcionirajo normalno.
Vaju pozdravja vajina ljubeča hči:"
Žal v življenju ne gre vedno vse po optimalni poti. Tudi jaz sem se morala začasno odselit že pri 16 letih, d aso starši ugotovili ,da mislim resno in da ne morejo več manipulirat z mojim življenjem. In so dojeli sporočilo. Samo moraš bit trdno odločen, da če bo treba boš šel po težji-samostojni poti. Verjetnost j esicer neskončno majhna,d abi bilo to potrebno a moraš se je zavedat.
Dolgoročno pa je tako,da se tudi res moraš naučit borit zase in za svoj življenjski stil.Če s epustiš preveč manipulirati okolicim čeprav dobronamerno je  v končni fazi rezultat ta ,da s svojim življenjem nisi zadovoljen.

[Alba]

Upam, da ti bo na koncu uspelo prepričati starše. Po moje je najboljše igrati na to, da jih pač ne boš obremenjevala s skrbjo za psička, ki si ga ti želela. Sej je umazanija v stanovanju, ampak nič kar se ne bi dalo počistiti.

[Sammy]

Mišljeno je bilo kot ime predmeta na urniku....

Kljub temu se piše z malo! Z veliko začetnico se res piše imena predmetov, toda pri angleščini!

Še ena stvar je - ne vem, kako bo s prevozom. Svojega avta najbrž ne bom imela, z javnim prevozom pa psa ne morem prevažat. Mogoče bi z vlakom lahko, toda do najbližje postaje je nekje 30 km. Dvomim, da bi me peljali do tja z avtom in da bi gledali, kako vsak teden njihova hči odhaja s psom na vlak. To bi bilo zanju več kot preveč. Bom pa poskušala na tem, da pridem do avta.