Saj je le pes

[puppy ares]

Glede tega me pa sploh ne skrbi in niti malo me ne moti ... Če bom imela njega zraven, mi ne bo nič manjkalo.

to je pa res ful lepo slišat

[Sammy]

ampak zakaj ti starši ne bi dovolili psa peljati na avtobusu?

Na avtobusu pri nas itak ne smeš meti psa s sabo, starši pa mi ne bi dovolili zato, ker imajo srednjeveška načela in bi jih skrbelo, kaj si bodo ostali mislili in so mnenja, da bi bili slabi starši v očeh drugih, če bi mi take stvari dovolili. Poleg tega tudi ne zaupajo Sammyju in jih vedno skrbi, kaj pa če bo ...

aja, če boš pa kdaj slučajno rabila v Ljubljani, da ti bo kdo skrbel na Sammyja...jaz ti ponudim pomoč, tako, da če boš kdaj rabila....kar reč

Hvala Se bom spomnila potem na tebe!

[Zoia]

Zakaj pa ne bos imela avta?

Ce hoces intenzivno studirati, se intenzivno ukvarjati s psom, ti mogoce obcasno zmanjka casa, da bi se intenzivno ukvarjal s kaksno sluzbo, ki bi ti pokrila avto, njegove stroske in bencin.

[AklAm]

Sammy, imena predmetov pišemo načeloma z veliko začetnico.

Sicer pa ... Sama sem starše preprosto seznanila z dejstvom. Želim si psa, to mi pomeni več kot njihova finančna pomoč in kakršnakoli druga vrsta podpore. Psa bom torej imela (v stanovanju seveda). Če me zaradi tega ne bodo podpirali, me pač ne bodo, študentskega dela v Ljubljani nikoli ne zmanjka, pri letih, ko zaključiš srednjo šolo, pa tudi kakšne druge podpore z njihove strani ne potrebuješ več.
K mami hodim brez psa, ker je stanovanje njeno. Domov se vozim zaradi neke druge stvari, sicer bi starše pač zelo poredko obiskala. Žal - imam svoje življenje in svojega psa, če se oni ne morejo vključiti, se pač ne bodo. Če niso pripravljeni zavreči nekih fiksnih idej, niso vredni, da se zaradi tega sekiram. Ker to, da TI (ali pa jaz in kdorkoli drug) ne smeš imeti psa v SVOJEM stanovanju (ne glede na to, kdo ga financira!) ni prav nič drugega kot neka fiksna ideja. Vsak človek, ne glede na to, koliko je star, ima pravico do odločanja o tem, kako bo živel, če pri tem ne moti drugih. Če živiš s psom 200 km od hiše svojih staršev, pa jih to, roko na srce, res ne more nikakor ovirati.
Mogoče se sliši nespoštljivo, ampak tudi vsiljevanje življenjskega stila (kar blazno radi počnejo starši) ni spoštljivo. Postavit se moraš zase. Seveda, če ti Sammy pomeni dovolj, da si se pripravljena odreči vsemu tistemu, kar sem zgoraj naštela. Čeprav je zelo mala verjetnost, da bodo starši res odtegnili svojo pomoč, to je "tveganje".

[deteljica]

Sammy, imena predmetov pišemo načeloma z veliko začetnico.

Sicer pa ... Sama sem starše preprosto seznanila z dejstvom. Želim si psa, to mi pomeni več kot njihova finančna pomoč in kakršnakoli druga vrsta podpore. Psa bom torej imela (v stanovanju seveda). Če me zaradi tega ne bodo podpirali, me pač ne bodo, študentskega dela v Ljubljani nikoli ne zmanjka, pri letih, ko zaključiš srednjo šolo, pa tudi kakšne druge podpore z njihove strani ne potrebuješ več.
K mami hodim brez psa, ker je stanovanje njeno. Domov se vozim zaradi neke druge stvari, sicer bi starše pač zelo poredko obiskala. Žal - imam svoje življenje in svojega psa, če se oni ne morejo vključiti, se pač ne bodo. Če niso pripravljeni zavreči nekih fiksnih idej, niso vredni, da se zaradi tega sekiram. Ker to, da TI (ali pa jaz in kdorkoli drug) ne smeš imeti psa v SVOJEM stanovanju (ne glede na to, kdo ga financira!) ni prav nič drugega kot neka fiksna ideja. Vsak človek, ne glede na to, koliko je star, ima pravico do odločanja o tem, kako bo živel, če pri tem ne moti drugih. Če živiš s psom 200 km od hiše svojih staršev, pa jih to, roko na srce, res ne more nikakor ovirati.
Mogoče se sliši nespoštljivo, ampak tudi vsiljevanje življenjskega stila (kar blazno radi počnejo starši) ni spoštljivo. Postavit se moraš zase. Seveda, če ti Sammy pomeni dovolj, da si se pripravljena odreči vsemu tistemu, kar sem zgoraj naštela. Čeprav je zelo mala verjetnost, da bodo starši res odtegnili svojo pomoč, to je "tveganje".

ja tudi jaz sem take narave, da se popolnoma strinjam s tem mnenjem in sem tudi sama šla po podobni poti- sicer zaradi drugih stvari a podobno.

Po tvojih opombah kaže ( a ne želim biti nespoštljiva, morda se motim- to veš le ti, vzemi to kot teoretično predpostavko),da so tvoji starši precej malomeščanski in da jih čisto preveč skrbi kaj bo kdorkoli, ki ga nič ne briga, rekel ali mislil.
Vpliva ljudi s takim značajem, bi se jaz vsekakor poskušala čimprej znebiti. sorry ampak značaji otrok pač niso nujno kompatibilni z značaji staršev. Starši morajo dojeti, da imajo otroci pravico do svojega stila in svojega življenja, če jim gre to slabo od rok-  je pač žal bolj boleče  .
Leto gor ali dol (ali pa pet) ljudje z željo po obvladovanju tujega življenja za svoj lasten imidž ne odnehajo zlahka  in ne pri določeni starosti otrok  . Najverjetneje bodo poskušali na tvoje življenje (oz svoj imidž) vplivati nedoločljivo odlgo- še po študiju in ne samo glede psa, pač pa še glede izbire posla , službe, partnerja in kdo ve česa...ne pusti se spremeniti v marioneto  .

kakor koli se boš torej odločila glede psa ,se odloči zaradi sebe in kakor bo tebi zdelo bolj praktično, ne pa zaradi staršev.( pustiš psa in si podaljšaš vzdrževanje za nekaj let, ali pa tvegaš finančne težave in že sedaj zaživiš kakor ti hočeš).
Glede vseh problemov- "problemi so zato , da jih rešujemo"   ;)je en star pregovor .  Torej , ko problem bo, se vedno najde rešitev. Je sicer čisto zanimivo premlevati opcije, a reševati probleme preden nastopijo je neprodutivno. Prav tako je nemogoče predvideti vse okoliščine in probleme , ki bodo nastopile.
Pomembno je samo ,da imaš svojo linijo in da veš kaj hočeš- dolgoročno.

V dveh letih -kolikor razumem bo tvoj študij čez dve leti, se človek pri tvoji starosti še zelooo spremeni. Pojavijo se tudi številna nova sdejstva in možnosti.Zato ponovno svetujem, da se posvetiš trenutnim problemom in trenutnemu življenju.
Morda je celo smiselno,da večpremišlajš o tem,če si zagotovo izbrala pravi študij,kakor o tem kako boš uredila s psom.
Ne da bi bilo s tvojo izbiro kaj narobe-a ali veš tudi kaj in je bi rada delala? kakšne so sploh zaposlitvene možnosti v izbrani stroki? Ali je to edina tvoja opcija? Ali bi zraven vpisala še kakšno novinarstvo ali sociologojo ali kaj podobnega?
Zgolj v primer kaj vse so lahko opcije bolj nujnega razmišlanja kot o tem kako boš spravila psa čez dve leti v Ljubljano  .

[rina]

Jaz pa stavim, da z malo . Lahko pa jutri vprašam ...

Joj, pa saj nisem mislila tako resno, no. (So pa tudi nas učili, da se predmeti pišejo z malo. )

lp, rina

[Sammy]

jaz sem za slovnične napake izredno občutljiva (razredni pravopis - če ne veš, kako se kaj napiše, se javi pri meni ) ....

je pa res, da po forumih in podobnih zadevah izredno rada pišem vse z malo začetnico . sicer pa je to že izven teme ...