Mislim, da se spodobi, da še jaz predstavim moja dva ljubčka.
Pred blokom imamo mačke. Staro (13+), njeno lanskoletno leglo Žgoljavko in Pomarančo (ali Garfiled po domače, samček). Pa se je zgodilo, da je revica (klicala jo bom Črnka, ker nima ta pravega imena) zanosila in pod avto povrgla 4 kepice. Šla sem ravno na obisk, ko sem jih videla, soseda sta že pripravlajla škatlo (opomba: mačke se ne pustijo prijet, še dotaknit ne), kamor sta male mucke not dala in enega celo obvarovala pred krajo samca. Pridem z obiska, pokukam v škatlo, notri sta le 2. Stisne me pri srcu. Naslednji dan grem v hribe, pridem pozno pop. nazaj, tasta soseda "reševalka" mi pove, da sta se oba drla cel dan, da ju ni mogla poslušat.
Mucka sta zapuščena, brez hrane, brez topline in varstva v škatli pod avtom preživela noč, torej 24 ur. Kot neke vrste čudež. Mene to čist zamori, zato skočim v dežurno lekarno (bila je nedelja) po inzulinke, škatlo odnesem v malo stanovanjce, ki si ga delim s partnerjem, pokličem dežurnega veta za napotke za domače pripravljeno mačje mleko, naredim 1. mešanico - vzamem muca, ki je zgledal na pol mrtev (pa še čoist mrzel je bil), ga začnem valjat po roki, drl se je pa še kar, samo bolj šibko, inzulinka v gobček pa gremo ... Po hranjenju je dretj utihnilo. Kar se je zdelo nemogoče, je postalo resnica. Mucka še zmasirava kakor veva in znava in jaz skoraj jokam od sreče, ko se sivka obilno polula, premraženček pa ima temen urin (kri?). Pripraviva škatlo, dava sveže brisače, 2 pollitrske tople plastenke z vodo, ju pokrijeva z drugo brisačko oz. rjuho, dava pod luč, da se segrevata.
Ju čekirava na vsake par 10 minut, še dihata, unega premraženčka si dam na dlan, ga pokrijem z drugo roko in mu šepetam bodrilne besede (in ga obenem grejem). Hranjenje poteka na vsaki 2 uri, nekako nama uspe ju hranit po brozgi. Počasi počasi se segrevata, po vsakem hranjenju sledi masaža trebuščka in genitalij - oh, kako smo veseli prvega kakca!! Poslikat pa poslat na mejl, da se oba evseliva, Jasno, mucka bosta pri nama, dokler se ne sestavita, potem pa gresta na oddajo, se oba strinjava. V 25 kvadratov že dva komaj živiva.
Premraženčku damo ime Ficko, sivki pa Yoda (njena glava je menda podobna Yodi iz Star Wars
), takoj ugotovcim, da ima nekaj več med nogami kot sestrica. Je pa tudi večji jedec, hvala bogu, rešen zagotovljene smrti, po moje ne bi zdržal še pol ure zunaj. Ima pa tudi bulico na nogici, oba peljemo k najbližjemu vetu - ju pregleda, pove, da pri tako mali starosti lahko nenadno pogineta, mene že oči pečejo, pa so minili komaj 3 dnevi, pa sem že navezana na male živalce. Mali dobi drobce tablete za 20 kilske pse (antibiotik). Bula ne pojenja, greva k drugemu vetu (300 Kosmatih), mu prepiknejo nogico, nobenega gnoja, gre na RTG, nekaj se vidi, a je mulec še premajhen. Dobi drug antibiotik.
Mucka sta iz dneva v dan ratsla, več pojedla, potem sta imela vmes drisko, smo klicali 3. veta (Trstenjak-Zajc), ki nam je povedal, da naredimo blage borovničke (čaj), se zboljša. Ko sta mulčka stara 2 tedna, kupiva Gimpet mačje mleko in se oboroživa z večjimi brizgami - na dudo sta se navadila čez čas in seveda vsak na svojo (drug tip). Prva 2 tedna sta obupna, vstajanje človeka utrudi - če ne bi bila dve osebi, bi si kar dopust vzela. Nato postaja lažje, skoraj vsak dan ju tehtava in se veseliva pridobivanja teže, Fickotu se za 100% izboljša dlaka, jesta še kar lepo, toplo jima je, ljubezni dobivata v tonah. Ker pač še nikoli nisva skrbela za tako malde živali, sva malce panična in se oboroživa s knjigami, brskava po internetu za članki, kličeva veta, kaj se dogaja, ker maček dela to in to... ipd.
Mucka rasteta, sta čedalje večja, dobita 1. wc, 1. paštetko, cel kup briketkov (enih 5 vrst, same dobre znamke), Fickotu se bulica zmanjša na nič (morda je bil ravno on tisti nesrečnež, ki ga je odrasel samec nesel v gobcu), s partnerjem se pogovarjava, kako naprej, ali ju oddava ali kako ... nanju sva čedalje bolj navezana, včasih se nama kar solze ulijejo do sreče, ker hodita prej kot v knjigah piše, ker sta se začela oglašat, ker odpirata očke, ker se jima ne vnamejo kot se ponavadi, ker sta zdrava, ker se lepo razvijata ...
Kmalu dobita svojo posteljico, nekaj igračk, za katere se še ne zmenita ... najraje se zavlečeta na najin vrat, ko leživa, da čutita utrip, ali pa pod majčko na golo kožo
nastajajo prve slike, čedalje več jih je, pa prvi kratki filmček Fickovega sesanja mojega prsta, njuno raziskovanje pridobiva razsežnosti, počasi lahko umakneva blazine s tal, čedalje več skačeta, praskalnik rada uporabljata, pride 1. cepljenje ... enostavno sta nama zlezla pod kočo in v srce.
Posvojitelj bi moral izpolnjevati te in te pogoje, a se odločiva, da Ficko in Yoda ostaneta del najine družine. Pri svojih 12 tednih (danes, v soboto) lahko zatrdim, da sta se razvila v najlepša mačka pod soncem, s krasno mehko dlako, nećna Yoda, ki skače v širino, je prava lovka, igra se "s plenom", renči na "sovražnika", divji Ficko pa je postal skakač v višino in še vedno rad je.
Navajava ju na oprsnice, ker bosta en del preživela na povodcu, kajti svet je zunaj, koliko se jima dogaja - največkrat ju najdem, kako vsak na svojem koncu ali pa tesno skupaj sedita na okenski polici in strmita skozi okno v svet. Takrat sta čisto zamaknjena, prav očarana.
--------------------------
Kar ne morem verjeti, kako je meni, čistemu laiku, uspelo sfutrat mlado mico od enega dneva starosti do zdaj. Kako sem s praktično nula znanja in izkušenj sledila svojim instiktom, koliko je dosti, kako močno pritisnit ... In ne zamenjam te izkušnje za nič na svetu. Mačka sta del družine, rada potujeta (ponavadi zaspita v transporterju), navadila sta se na vikend (malo ovohavanja, potem pa začetek dirke po stanovanju), inupam, da bosta z namo še dolga leta.
Tak, upam, da nisem bila preosladna ali predolga, že tako bi lahko 3 strani popisala.
p.s.: Njuno mamo in staro mamo (Staro) smo dali sterilizirat in tako smo priča zadnjemu leglu naše staroste, prečudovitemu Garfildu (sumim, da je samec), nadfantastičenmu Silvestru (rumeno, bel, z dooolgo dlako) in črno-belemu Felixu (če jih kdo želi, naj me kontaktira).
Pa lahko noč!
Jana. Vse pravice pridržane.
