Jutro Mone in FineJutro je.
Včeraj je skoraj ves dan deževalo in danes sta polni energije. Krempeljčki nestrpno praskljajo od postelje do vhodnih vrat in nazaj.
Šefica pa kar še spi.
Nesprejemljivo.
Mona skoči na posteljo in vohlja okoli njenih uhljev, Fina pa prevzame gole prste na nogah, ki kukajo izpod odeje. Šefica zarenči in potegne noge k sebi, odejo pa preko glave.
Aha. No prav, bosta pač potrpeli še pol minute. In niti sekunde več.
Na postelji se razvname tiha, a energična bitka. Zobje hlastajo po uhljih, telesi se prevračata in težko pristajata na negibni gmoti pod odejo. Šefica se godrnjaje premakne in to je znak za divji stampedo proti vhodnim vratom.
Zdaj pa bo, ne? Ne. Ženska trmasto spi.
Čas je za resno akcijo. Mona spet prevzame glavo, Fina pa noge in jezika neumorno ližeta vse, kar dosežeta. Končno se postava na postelji dvigne in ni videti navdušena. Toda to ne moti velikega duha, Mona in Fina se že gneteta pred vrati in čakata, da zaspani koraki pridrsajo do njih.
Končno.
Vrata v jutro se odprejo in skoraj padejo s tečajev, ko dva bela izstrelka šineta na plano.
Veselje je nalezljivo in šefica si ne more kaj, da se ne bi nasmehnila, ko si gre kuhat kavo.
Jutro diši po svežem, novem in vznemirljivem, trava je hladna in vlažna, sončni žarki še niso priplezali izza hriba.
Mona in Fina se za nekaj trenutkov ločita in si poiščeta vsaka svoj kotiček za...no, vsega vam pa res ni treba vedeti.
Nato pa skupno, rep ob repu začneta jutranji obhod.
Najprej prečekirata luknjo, ki sta jo prejšnji dan kopali skoraj do trde teme. Jap, še je tu. Z voluharjem vred. Z glavami tesno skupaj tiščita nosova v zemljo, nato se odločita, da bo za to čas pozneje. Če jasno šefica spet ne bo težila, da "ne kopat", kar je skrajno nepravično. Ko ji bodo voluharji požrli ohrovt, ji pa spet ne bo prav.
Naslednji je na vrsti plitev bazenček. Fina se ne obotavlja in je v naslednjem trenutku do smrčka v vodi, Mona pa samo žejno pije, saj vemo, da je blatna, postana voda stokrat boljša od čiste v skledi.
Šefica si je tačas prinesla kavo ven na teraso in Mona nemudoma izkoristi premor, ko Fina uživa v jutranji kopeli in oddirja gor na pošteno dozo čohanja. Mmmmm, res paše.
Toda Fina se že otresa in dolžnost kliče.
Mona spet steče dol in pride ravno pravočasno za intenzivno skupno valjanje po travi.
Rjavo-zeleno-beli postavici spet pridno vohljata naokrog. Ustavita se ob ograji, ki je - ti smola - še vedno tu. Kot v posmeh ravno tedaj pribrska mimo sosedova kokoš in jima čisto očitno kaže osle. Fina in Mona sedita strogo zravnani, kot otroci na prvi dan šole in jo nepremično gledata. In gledata.
Ta ograja je pa res preneumna. Ker upanje pri psih umre zadnje, optimistično stečeta nekajkrat gor in dol, da bi našli izhod, ki sta ga včeraj prav gotovo spregledali.
Oh ja. No pa nič. Trapasta kura je itak ugotovila s kom ima opravka in jo je pobrisala domov.
Nazaj k vohljanju. Koraki se daljšajo, hitrost narašča in kmalu dirjata preko mokre trave, kot bi jima gorelo za petami. Prostora je več kot dovolj, a čas je za njuno najljubše dirkališče - po robu desno od hiše do druge strano ograje, nato oster obrat, v polni hitrosti nazaj preko terase, kjer šefica za vsak slučaj skodelico kave z mize raje prime v roke, nato gor po širokih stopnicah do dvoriščnih vrat....spet obrat...
Trava in pesek frčita, včasih je čas za varijacijo LEVO od hiše, kjer so krasni kupi lesa, pod katerimi se je fino ravsati, ampak šefica tega ne vidi rada. Ok, spet do ograje, Fina podi Mono, obrat, zdaj je zadaj Mona, tik pred teraso v elegantnem loku preskoči Fino in skupaj se zadnji hip ustavita pred dvoriščnimi vrati.
Pavza?
Se hecaš?
Po šesti rundi je čas za tretjo varijacijo: v polni hitrosti čez teraso in skozi odprta vhodna vrata naravnost v hišo. Tekač na hodniku se nabere v harmoniko, krempeljčki obupno praskajo po gladkih ploščicah in šefica, ki se še vedno trdno oklepa svoje skodelice napeto čaka na neizogibni zvok prevrnjenih skled z vodo in briketi.
Nič. Tišina. Sumljivo.
Šefico premaga radovednost in v hišo pride ravno pravi čas, da Moni iz gobca potegne eno svojih japonk, ki jih je prejšnji večer nepremišljeno pustila ob postelji. Japonkam iz penaste gume sicer že od prejšnjih juter manjka nekaj koščkov in Mona neprizadeto maha z repom, saj si je zaradi malomarnosti šefice gotova končne zmage.
Mona in Fina se sopeč pritisneta k šefici vsaka z ene strani, res je že čas za novo dozo crkljanja, nato se premestita na travo ob terasi in se zviška vržeta na tla.
Pavza.
Ampak tik pred Fininim jezikom, ki ji moli daleč iz gobca, je krasna veja, ki sta jo nekaj dni nazaj privlekli od kdovekod.
Jezik jo oblizne, nato Fina dvigne glavo in začne glodati. Mona je takoj pokonci, željno se približa in že preučuje, s katere strani bi se bilo možno pridružiti. Končno najde tanjši odganjek, ki moli stran od glavne veje, zagrabi in povleče.
Za hip obe otrpneta v preizkušanju moči, Fina ni navdušena, to je vendar NJENA palica. Rahlo zarenči, ampak Mona se ne da odgnati, še vedno cuka za odganjek. Veja je GOTOVO dovolj velika za obe. Ali vsaj za Mono. Vlečeta vsaka na svojo stran in stopicata v krožnem plesu, ki se vedno bolj razvnema. Sopečima gobcema, ki hlastata drug po drugem se pridružijo tace, ki poskušajo nasprotnico pritisniti ob tla. Veja obleži pozabljena v vrtincu nog, repov in hlastajočih zob. Za hip se ločita in vzameta zalet, nato se vzpneta na zadnje noge in trčita skupaj, da zobje kar zašklepetajo.
Zdaj gre zares. Izzid je nepredvidljiv in šefica, ki ju gleda, se ne more odločiti, na katero bi stavila svoje pol plače. Fina je močnejša in težja, Mona pa hitra in okretna kot mačka. In res je Mona na tleh, toda v hipu se akrobatsko izvije in zdaj je na tleh Fina, z nekaj truda strese Mono s sebe, toda zdaj sta na tleh obe, borbenost ju počasi zapušča in samo še nežno grizljata druga drugo po vratu. Objeti in sopeči skleneta premirje.
Zdaj pa res pavza.
Čez čas se Mona spomni, da bi šla pogledat, če je od včerajšnje večerje ostalo še kaj tistih krasnih briketov s tuno. No ja, TUNE definitivno ni več. Škoda. Diši pa še vedno lepo in iz hiše se sliši prizadevno hrustanje. Ko spet pride ven, nenadoma otrpne in se zagleda v Fino, kot bi jo videla prvič v življenju. Tudi Fina obstoji čisto na miru in ji vrača strm pogled. Dolge sekunde kot dva kipa stojita popolnoma nepremično, ne da bi zganili z mišico ali z dlako v repu. Nato se zadnje noge pri obeh istočasno čisto počasi upognejo. Kot bi ju izstrelil iz loka, si obe hkrati planeta nasproti.
Nova runda ruvanja in dirjanja, pri čemer zelena gumijasta žaba, ki se je na svojo smolo znašla na njuni stezi, ob vsaki ponovitvi presunljivo zacvili.
Sredi skoka ju ustavi glas šefice: " Ok punci, dovolj za zdaj, gremo noter."
Šefica v službi na žalost ni šefica in se mora odpraviti na delo.
Mona in Fina se spogledata, vendar red je red in poklapano odcapljata v hišo, le še spotoma se še sem pa tja pogrizljata po uhljih.
Dobita vsaka svoj košček pasje čokolade in žejno pijeta, nato pa se stisneta druga k drugi na ležišču in zadovoljno zavzdihneta ob pričakovanju popoldanskih dogodivščin.
Res je lepo biti pes.
Tekst in foto: Polžek
Jana. Vse pravice pridržane.
