No pa bom povedala malo. 14 let nazaj se mi je izpolnila ena velika želja in dobila sem psičko. Nemško ovčarko. Še vedno se spominjam deževne sobote in mame, ko je prišla s črno kepico. Kot otrok sem bila zelo zaprta vase in to je bil zame pravi mali čudež. Povsod sva bili skupaj. In tako so minevali dnevi in Lili (tako je bilo ime psički) je rasla. In potem so prišle težave. To so bila leta 92, 93, 94. V naši ulici je bilo veliko beguncev, ki so prišli k sorodnikom zaradi vojne in razmer na jugu. Prišli so tudi njihovi otroci, ki so bili vse drugo kot prijazni. To so bili pravi razbojniki. Uničili so vse kar so videli. In okoliški otroci so jim sledili. Spravili so se na mačke, ptice in tudi na mojo Lili. Mama se je zaman kregala z njihovimi starši naj poskrbijo za svoje otroke in naj naju z Lili pustijo pri miru. Nič ni pomagalo. Jaz 11 letna punčka nisem mogla nič. Toliko sem prejokala tisto leto. Lilika je rasla in s tem tudi sovraštvo do teh otrok. Iz prijazne kepice se je razvila v sovražnega psa. Sovražila je ljudi. Postala je neobvladljiva. Nagobčnik je bil nujen. Potem pa je sledil večer, ki ga ne bom pozabila. Starša sta mi povedala, da je Lili preveč nevarna in da razmišljata kako bi jo oddala. ŠOK! Vzeli mi bodo mojega prijatelja. Nisem se mogla sprijaznit s tem. Govorila sta tudi o evtanaziji. Potem ko sta ugotovila, da je nikakor ni mogoče oddati, ker je preveč nevarna druge rešitve ni bilo. To so bili tako zamorjeni dnevi zame. Na vsak način sem jo želela obdržat. Sej ni bila ona kriva, za to kar so ji počeli in je postala napadalna. In potem sem neke večeri, mislim da je bilo to točno 22.maja 1995, zunaj srečala lepega škotskega ovčarja. Bil je od ene gospe in ko se je gonil ji je večkrat ušel. Pa Lili je večkrat osvajal. Lili sem spustila k Lordu (škotu). Joj trajalo je 30 minut. Čez nekaj časa so se starši odločili, da Lili mora it. In takrat sem povedala, da je mogoče breja . Mama je seveda bila besna, ko sem ji razložila kako bo Lord mogoče očka. Starša nista mogla ubiti nedolžne kužke tako smo čakali. V tem času sem ugotovila kako nevarne so psičk, ko so breje ampak nekako je šlo. 22. junija je prišel Roki. Na balkonu.
Lili je skotila samo 1 mladička. Čez nekaj časa je ostal samo Roki.
Starša sta rekla, da ko bo dovolj star ga oddamo. Nekaj časa smo ga hranili še na flaško. V tem času se je marsikaj spremenilo. Otrok, ki so delali zgago ni bilo več in na ulici je zopet prevladal mir. Seveda nisem želela oddati Rokija. Tako sem prosila starše, da ga obdržimo. Nič nista želela slišati o tem. Šele ko sem začela govoriti, da tisti dan ko ga oddajo, da pobegnem od doma sta začela razmišljati malo drugače.
Verjamem, da jim ni bilo lahko obdržati Rokija po vsem tem kar se je dogajalo z Lili, ampak nekako smo vsi vedeli, da bo zdaj drugače. In res je bilo tako. Mislim, da si še zdaj po vseh teh 13 letih nisem še čisto odpustila, ker sem si zaželela kužka in ker Lili ni več.
No in ta kuža z balkona je še vedno z mano. Rep ima čisto po mami. Večkrat se spomnem na njo. Zato pa, če je kdorkoli na kakršenkoli način želel storiti kaj slabega Rokiju je videl hudiča. In lastniki psov, ki ne obvladajo svojih in se potem znašajo nad takšnimi prijaznimi kužki kot je Roki, tudi slišijo kaj jim gre.
Roki je moj kuža od prvega dne, ko je bil spočet. Čeprav tega ne zagovarjam ampak 12 letna punčka razmišlja drugače. Mogoče bo kdo rekel, da do tega nebi smelo prit... Mogoče res ne. Ampak je prišlo. Zelo sem zaščitniška do Rokija. Mogoče tudi zaradi tega, ker nisem mogla pomagati njegovi mami.
Niti dneva si ne morem predstavljati brez njega in njegovega mokrega smrčka. Enostavno obožujem pse. Res jih. In ta forum je kot nalašč zame
Zdaj pa počasi pod kovter. jutri pa na razstavo