belgijski ovčarji

Citat: Bambi , nedelja, 13.09.2009 : 12:54:27

Hvala vsem... Trenutno mi ni za živet, hodim naokrog z njegovim povodcem in ne upam iz enega konca hiše na drugega, ker ga za vsakim vogalom pričakujem, da leži na tleh... Sad

Vsakič, ko vidim njegovo ime napisano, planem v jok, z vsakim sožaljem se še bolj zavem, da ga ni in ga ne bo več nazaj... Bil je edinstven, legenda, in vesela sem, da je očaral toliko ljudi. Verjamem, da se bom zamotila z Nordom in da mi bojo novi izzivi z njim kmalu v veselje, ampak trenutno me vse skupaj tako boli, da bi ga najraje dala stran...

Vedela sem, da bo ta čas kmalu prišel, vseeno pa to ne zmanjša bolečine. Vem tudi, da druge možnosti ni bilo, v soboto ponoči sem mu povedala, da je bil fantastičen, da pa se mu ni treba več boriti zame, naj se odloči sam. Od takrat naprej je imel sicer bolj svetle trenutke kot prejšnje dni, a to so bili tisti redki trenutki, generalno stanje pa je bilo slabše... V pon smo šli k vetu in glede na krvno sliko in druge okoliščine so bile napovedi naravnost grozljive. Zadnji teden smo izkoristili maksimalno; vsak dan smo se odpeljali na izletek, teh sprehodov se je vidno razveselil, zadnje dni sem spekla tono palačink in skuhala več kil gresa z vmešanimi briketi - to dvoje je bilo namreč edino, kar je zadnji teden jedel. Nazadnje sem spala v ponedeljek, ko sem se tistih par ur živčno premetavala v postelji, potem sem se preselila na armafleks in Sambota božala do jutra, gledala slike z njim... Hotela sem izkoristiti vsako sekundo, ki nama je še ostala. Na koncu se mu je zadnjo uro stanje poslabšalo, tako da bi bilo vsako odlašanje trpljenje za vse. Odpeljali smo se k vetu, ki ga poznamo in cenimo, s sabo vzeli Sambotovo ležišče in na njem je v mojem objemu zaspal. Večkrat sem mu povedala, da je najboljši, najpametnejši, najlepši, se mu zahvalila za vse, kar mi je dal, mu povedala, da je zmagal vse, razen tega. Mu naročila, naj pozdravi vse, ki smo jih imeli radi... Skoraj pol ure sem jokala v njegovo grivo, preden sem se lahko ločila od njega... Cry

Po petih nočeh brez ene cele ure spanja ter vsem stresu sem včeraj imela komaj dovolj moči, da sem si približno poščetkala zobe. Norda sem se danes dotaknila po dveh dneh, upam, da me čimprej mine, ker si tega ne zasluži, a kaj, ko tako boli....

Sambo je zdaj bolje, nič več ga ne boli, normalno diha in spet lahko teče in rjove. Hudo je nam, ki ostajamo za njim. Pozitivec, kot je bil, pa bi gotovo raje videl, da slavimo njegovo super življenje, namesto da objokujemo njegovo slovo. Trenutno niti približno nisem v fazi, ko bi to zmogla z vsem srcem, nekoč pa najbrž bom. Vseeno pa se je lepo spomniti vseh čudovitih trenutkov, ki jih je podaril meni in drugim. Osvojil je več dvatisočakov, se preigral nešteto ur s prijateljem Orkom, Pana naučil dvigniti nogo, veselo pasel Klarka; veste, od kod stil žerjava v filmu Karate Kid? Jaz vem, zaradi Sambota, jasno. Nekoč sva se sprehajala blizu zooja, Sambo je stekel k 'čaplji', ki ni poletela stran, kot običajno čaplje počnejo, pač pa je priskakljala bližje. Ko je 'čaplja' dvignila eno nogo in razširila krila, sem videla, da to ni čaplja, pač pa afriški pavji žerjav, ki si je želel nafiletirati Sambota. Ta je ugotovil, da je Big Bird prav zabaven, skakal je okrog njega, bevskal vanj in se z njim zabaval skoraj pol ure. Če ne bi bilo Sambota, ne bi vedela, da imaš lahko ponoči nekaj metrov dolgo senco... Toliko je stvari, ki sem jih doživela s Sambotom in zaradi njega... Za tako izjemno bitje, kot je bil on, tudi 30 let ne bi bilo dovolj. Hvaležna pa sem za vsak trenutek z njim in upam, da je tudi njemu bilo tako lepo kot meni.

Hvala za vse, Sambek, in hvala vsem, ki ste ga imeli radi.

Takole sem se počutila eno leto nazaj. Danes, ko sem prebrala svoje pisanje in vaše besede sem se za trenutek vrnila na lanski 11. september, petek, ki mi je spremenil življenje. Živo se spomnim tistega tedna in občutke, ki so me spremljali - jeza, žalost, razočaranje, krivda, resigniranost, pa tudi veliko, veliko ljubezni. Tudi Norda ni več, da bi me razveseljeval... Ne morem verjeti, da je že eno leto mimo. Kam je šlo?

Dolgo časa sem se počutila, kot da se svet vrti, jaz pa stojim na mestu. Zdaj se že nekaj časa obuvam in počasi počasi se končno spet podajam na pot. Tudi tokrat je Sambo z mano

. Nordek, vem, da tudi tebe enkrat dobim nazaj...

Pogrešamo te!