Dilema - res ne zmoremo ali...

[Bela01]

Se podpišem pod ta post.

Ljudje smo več ali manj vsejedci že od nekdaj. Torej jemo že od nekdaj tudi živali. Jih lovimo, gojimo doma, koljemo, predelujemo, ...
Vendar je razlika med danes in nekoč. Nekoč ni 1. bilo toliko ljudi kot je danes. Nekoč se je delalo bolj za preživetje kot pa za biznis. Nekoč je bila žival spoštovana, ker je bila draga, dolgo je trajalo da je zrastla, veliko skrbi je bilo zanjo in od nje je bila odvisna cela družina. Če je žival zbolela, je družina ostala lačna. Zanjo se je moralo lepo skrbet.
Danes žival več ne pomeni nič. Dovolj jih je, še preveč. Človek je vzredil ogromno podvrst. Nekatere za mleko, nekatere za meso. Danes je biznis v tem, da čimveč narediš v kratkem času. Preživiš, obogatiš, prekašaš druge. Kupcem pa zaviješ v celofan.Ni časa za ljubezen, za skrb, za spoštovanje. Niti ni prav več časa, da bi žival do kraja zaklal in ji šele potem slekel kožo. Ni časa in niti to ni pomembno. Ker je to samo žival, ki je za na krožnik. Koga a zanima, ko pride v mesarijo, koliko časa je umirala ta žival. V kakšnih razmerah je živela. Pomembno je, da je čim bolj poceni in, da na enem koncu dobiš vse.

Zakaj bi na rodoniškega psa čakali 2-3 leta in šparali denar?! Če pa lahko greš ponj v trgovino. Zakaj bi moral čakat?!
Zakaj bi moral čakat na meso, če pa lahko dobiš vse na enkrat. In čim prej naj zraste pa dobro naj bo...

In ja radi smo posebni. Zakaj ne bi imeli pelcmantla od tazadnje še živeče mačke na svetu. Pa četudi bi zanjo odšteli vrtoglavi znesek.

Na koncu vam svetujem, da si še ogledate film Krvavi diamant. Človek ne muči samo živali za denar, ampak tudi človeka. Saj je na koncu vseeno pod katero vrsto spada. Samo, da je biznis.


Sama nisem vegeterjanec in to verjento ne bom tudi ne postala. Sem pa sama proti masovni vzreji, proti kloniranju, proti križanju raznoraznih novih vrst živali za hrano, proti genetsko spremenjeni hrani, proti krznu, prtoi trofejam. Pa še bi se našlo.



LP, Ines

[smrcek]

Sam v temi kjer je link tega filma nisem mislil na vojno med vegiji in mesojedci.
Predvsem sem mislil na vzgojo otrok. Tam bi jaz začel.

Sem se mislil razpisati a se raje posujem s pepelom.
Nekaj sem že postoril, da bi osebi ali živali olajšal življenje in trpljenje.
Priznam   PREMALO !! Marsikaj bi še lahko !!
Bo obljuba, da se bomo v bodoče bolj trudili dovolj ?

LP
Boštjan

[drobtinica]

Jaz si filma enostavno nisem mogla ogledati do konca. Kljub dolgoletni vojaščini sem človek, ki me čustveno prizadene že športni uspeh Petre Majdič ali osvojitev pokala blejskih odborkarjev, kaj me ne bi prizori iz trpinčenja ljudi in živali. Imam v zdravniški dokumentaciji napisano, da imam bolečinski prag zelo visok, emoncionalnega  pa na dnu.

In zakaj bi me "bolelo" srce, me je v preteklosti prevečkrat pa ni bilo odvisno od mene. Na srečo, ogled tega filma in podobnih pa je. Vem pa, da  ob vseh neposrednih soočenjih s trpinčenimi, ne bom pobegnila  stran.

[sarita]

Opažam da ljudje bi že drugače ravnali, če bi jim nekdo povedal jih informiral, nevednost pač dela svoje nažalost.

Se strinjam z zgoraj napisanim.
Filma pa ne bom pogledala. To bi bilo mučenje same sebe, za kar pa res ne vidim potrebe.

[Sleepy]

No, pa ker pašem med tiste "aktiviste", ki ne morejo gledati tega, je mogoče prav, da povem zakaj ne. Ne jem mesa, pa nisem skrajnež in svojemu mesarju delam soliden profit, saj pač moje živali meso morajo jesti. Nimam težav s sprejemanjem tega, da nekateri jejo meso. Tudi z nošenjem usnja (ki je dobljeno iz krave, ki je služila nekomu za hrano) nimam problemov. "Problemi" se začnejo tam, ko se ljudje ne zavedajo, da ni problem v prehranjevanju pač v načinu kako ta hrana pride na krožnik. Ko jim je vseeno, če je žival trpela, da je postala hrana. Problem imam s pobijanjem živali zaradi nekaterih njihovih delov (rogov nosoroga, krzna....)
Jasno mi je, da je narava narejena tako, da mora biti vsako živo bitje hrana nekomu drugemu, da se ohranja ravnovesje. Če to vem, še ne pomeni, da to lahko gledam. Ob vsakem dokumentarcu, kjer ne ustavijo kamer ko recimo krokodil zagrabi gazelo, pogledam proč. To počnem že od otroštva.  Ne gledam niti filmov, ki na tak ali drugačen način prikazujejo kakršnokoli trpljenje. Niti E.T.ja nisem uspela gledat do konca (še vedno ne ), pa Willyja, pa še Dolgo pot domov sem vmes skoraj nehala gledat. Ob takih rečeh me pač dobesedno trga, in veliko lažje in bolje "obratujem", če se znajdem v konkretni situaciji, ki od mene zahteva ukrepanje.
Nikogar ne prepričujem, da naj neha jesti meso, če pa se znajdem kje v debati, pa pač opozorim na srž problema - na način, na katerega morajo živali umreti in ne na dejstvo, da pač umreti morajo. Kar si želim je, da bi se ljudje zavedali kaj plačajo, pa naj bo za karkoli - kilo kave, kilo mesa, kučmo, ali pa krznen plašč. Podpiraš celo verigo - od izkoriščanja ljudi, ki za duplo ništa cele dneve pobirajo kavino seme, pa do gojenja živali v neprimernih in nemogočih razmerah in nečloveških pobijanj kitov, nosorogov, tjulnov... Tega se zavedam ne da bi gledala prizore, ki mi za zelo dolgo pustijo neprijetne občutke. Nenazadnje se s tem, ko se izognem ogledu takih posnetkov, izognem stresu. In ker se nekaterih reči zavedam, mislim da si ta stres lahko prihranim. Tisti, ki pa se ne zavedajo.... no, tiste bi pa skoraj obvezno posedla pred ekran.

[Sleepy]

Ampak se odpira vprašanje - kje priti do humano pridobljenega mesa, kave,... in konec koncev tudi "made in Taiwan" oblek, obutve, igraè, kjer delavci zaslužijo po pest riža na dan. 

Ponudba in povpraševanje. Če ni povpraševanja, se ponudba zmanjšuje in obratno. To so pač logične ekonomske zakonitosti, ki vedno in povsod delujejo. Nekdo bo pač moral zaslutit poslovno priložnost in pač imet kmetijo, kjer bo za živali poskrbljeno tako kot jim pritiče. In ko njegova ponudba ne bo več mogla sledit povpraševanju, mu bo verjetno sledil še kdo. Tako kot smo začeli izbirat izdelke med proizvajalci, ki ne testirajo proizvodov na živalih, toko kot se je razvilo miroljubno poljedelstvo, tako se bo morala tudi "miroljubna" živinoreja. Z oblekami iz Taiwana in pri kavi je pa stvar že zdej enostavna. Ne jih kupit!

[Mel]

No, pa ker pašem med tiste "aktiviste", ki ne morejo gledati tega, je mogoče prav, da povem zakaj ne. Ne jem mesa, pa nisem skrajnež in svojemu mesarju delam soliden profit, saj pač moje živali meso morajo jesti. Nimam težav s sprejemanjem tega, da nekateri jejo meso. Tudi z nošenjem usnja (ki je dobljeno iz krave, ki je služila nekomu za hrano) nimam problemov. "Problemi" se začnejo tam, ko se ljudje ne zavedajo, da ni problem v prehranjevanju pač v načinu kako ta hrana pride na krožnik. Ko jim je vseeno, če je žival trpela, da je postala hrana. Problem imam s pobijanjem živali zaradi nekaterih njihovih delov (rogov nosoroga, krzna....)
Jasno mi je, da je narava narejena tako, da mora biti vsako živo bitje hrana nekomu drugemu, da se ohranja ravnovesje. Če to vem, še ne pomeni, da to lahko gledam. Ob vsakem dokumentarcu, kjer ne ustavijo kamer ko recimo krokodil zagrabi gazelo, pogledam proč. To počnem že od otroštva.  Ne gledam niti filmov, ki na tak ali drugačen način prikazujejo kakršnokoli trpljenje. Niti E.T.ja nisem uspela gledat do konca (še vedno ne ), pa Willyja, pa še Dolgo pot domov sem vmes skoraj nehala gledat. Ob takih rečeh me pač dobesedno trga, in veliko lažje in bolje "obratujem", če se znajdem v konkretni situaciji, ki od mene zahteva ukrepanje.
Nikogar ne prepričujem, da naj neha jesti meso, če pa se znajdem kje v debati, pa pač opozorim na srž problema - na način, na katerega morajo živali umreti in ne na dejstvo, da pač umreti morajo. Kar si želim je, da bi se ljudje zavedali kaj plačajo, pa naj bo za karkoli - kilo kave, kilo mesa, kučmo, ali pa krznen plašč. Podpiraš celo verigo - od izkoriščanja ljudi, ki za duplo ništa cele dneve pobirajo kavino seme, pa do gojenja živali v neprimernih in nemogočih razmerah in nečloveških pobijanj kitov, nosorogov, tjulnov... Tega se zavedam ne da bi gledala prizore, ki mi za zelo dolgo pustijo neprijetne občutke. Nenazadnje se s tem, ko se izognem ogledu takih posnetkov, izognem stresu. In ker se nekaterih reči zavedam, mislim da si ta stres lahko prihranim. Tisti, ki pa se ne zavedajo.... no, tiste bi pa skoraj obvezno posedla pred ekran.

V celoti se strinjam...tudi, z gledanjem dokumentarcev. Pa nisem zato nič manj realna in se zelo dobro zavedam, kaj in kako se dogaja.