Najprej en lep pozdrav vsem skupaj!
Takole. Najprej po pravici in pošteno. Čisto »frišna« sem. V vseh možnih pogledih kar se tiče forumov. Verjetno bi tako tudi ostalo, če ne bi že kar nekaj časa požirala vse možne in ne možne literature v zvezi s skrbništvom dveh psov.
Izraz skrbništvo sem uporabila namenoma, čeprav pravno-formalno ni pravilen. Ker pravno-formalno sem lastnica enega psa in »zgolj« skrbnica drugega.
Uradni lastnik je namreč moj spoštovani soprog.
Ker sem pri požiranju informacij ugotovila, da ste skoraj vsi forumovci mojpes.net-a podobno »pasji« kot sem sama, sem si celo omislila uporabniško ime in se odločila celo nekaj napisati.
Jutri bo natančno 14 dni odkar sva v naš trop sprejela še drugega kosmatinca. Že nekaj časa sva (no, če povem po pravici bolj sem, kot pa sva) sanjala o tem. V bistvu je malo manjkalo, da nisva domov odpeljala kar dveh mladičkov naenkrat, vendar je takrat zmagal razum.
Moja Siva bo aprila stara dve leti, kar pomeni, da smo (no, vsaj upam) vse otroške in najstniške prigode srečno pustili za seboj. Zato sem lansko poletje intenzivneje pričela brskati po net-u in iskati tako informacije, kot tudi potencialno kandidatko za novo članico.
Ker sva oba po službah je mladiček avtomatično odpadel. Mislim, da mi boste vsi potrdili, da je prvo leto (intenzivneje prvih 6 mesecev) vzgoja mladiča 24/7 urno delo. Če seveda želiš uravnoteženega psa.
Zato sva pričela razmišljati o posvojitvi. »Pogoj« je bil še en AM. Meni sicer to ni bilo pomembno, ampak nekje moramo pa tudi »boljše in šibkejše« polovice pač popustiti, mar ne?
Joj, naj na tem mestu samo na hitro »potožim« koliko človekovih »najboljših prijateljev« je na prodaj/oddajo zaradi »pomanjkanja časa«… Fuj&fej. Čeprav me je močno »tiščalo«, da bi enemu takih ponudili nov, topel pasji dom, čustva niso smela zmagati. Zato odločitev, da posvojiva kosmato bitje iz doma, kjer zanj zaradi nekega dejansko opravičljivega razloga ne morejo več skrbeti.
Prvi dejanski poskus je bil kljub »poletni« odločitvi storjen šele konec novembra lansko leto. Psička. Dva meseca mlajša… Prijetno, ubogljivo bitje. Ampak je bilo skoraj v trenutku jasno, da ne bo šlo.
Enotedenski živčni vojni, drugemu poskusu (za vsak slučaj) je sledil trden ne. Po razmisleku pa tudi družinski sklep, da absolutno ne bo šlo drugače, kot da iščeva samčka.
No, pa je napočilo novo leto in nova »priložnost«. In ta »priložnost« sedaj že pridno osvaja »družinsko rutino«. Mats prihaja iz družine, kjer so kolikor toliko dobro skrbeli zanj in ga imeli radi, vendar je vmes prišla bolezen. Je lepo socializiran. Ljudi obožuje. Sivo tudi. Bojda je včasih problem pri samcih, samo sama tega do sedaj še nisem doživela.
Vsem skupaj dolgujem globoko opravičilo za tale res dolg uvod. Ampak mislim, da bo »preprečil« kakšno vprašanje.
In sedaj k vprašanju oziroma bolj natančno prošnji za nasvet, ki me dejansko žuli:
kako fantu priskrbeti čim manj stresno »uvajalno« obdobje?
Osnove pokrivam, kot npr. zjutraj takoj na sprehod. Ob uri, ko je najmanj gužve, da najprej osvoji teren. Hranjenje ob isti uri. Igra, kadar se le da. Cel kup spodbujanja, ko odreagira na ukaz (ne, fuj, pridi, sedi, ipd.). Skratka – rutina. Držim se tudi principa gibanje-disciplina-nazadnje ljubezen.
Drugo vprašanje: Siva je posesivna. Sicer vsak dan manj, vendar ga kljub temu včasih preveč »sekira«. Jo sicer konstantno opozarjam, da ni dovoljeno, vendar sem se nekako zmedla ob različnih informacijah. Je bolj učinkovito, da jo
opozarjam in po potrebi tudi »dam na hladno« (prostor in ne gani se), ali bolj učinkuje
ignoriranje in hvala, kadar ga pusti pri miru?
Vesela bom resnično vsake izkušnje, priporočila…
Pa tudi hvala za do sedaj napisano. Če je človek pripravljen na učenje, se lahko dejansko kaj nauči…
Pa še fajn vikend vsem skupaj, t.
Jana. Vse pravice pridržane.
