Posvojitev psa in vedenje po njej

[Sleepy]

  Se strinjam! 

[nyssa]

Meni se zdi, da je večinoma odvisno od psa. Od njegove stopnje socializiranosti, zaupanja do ljudi, strahov, travm,karakterja...potem šele od lastnika.
Iz lastne izkušnje (ampak jaz sem malo trapasta in si mislim, da znam prebrat znake, kdaj psu kaj ne paše in kdaj bo to tudi pokazal  ):
Ko sem Paxxa (azilaš) prvič peljala na sprehod, sva se po petih minutah valjala po tleh, oba, skupaj, drug čez drugega.
Ko sva prišla domov, je bilo, kot da sva že od vedno skupaj. Sprehodi, odzivanje na moj glas, ukazi, cartanje, gledanje zob, tiščanje roke v posodo, ko je jedel, striženje krempljev...v glavnem, jaz sem posvojila njega in on je posvojil mene.
Od prvega dne naprej sva tako kot sva tudi danes... Par travm sva odpravila, to je pa tudi vse. Ampak mislim si, da je to 80% zaradi njegovega karakterja, 20% pa je mojega odnosa.

Poudarila bi pa, da posvojenemu psu NIKAKOR ni dovolj samo ljubezen in ne pričakujte od njega, da bo ''hvaležen'' in da se bo od prvega dne naprej obnašal do vas, kot da ste najmanj bog.
No, Paxx se je  , ampak to je bilo, kot pravim, zaradi njega samega.
Mislim si, da če bi posvojila kakšnega ''bolj zakompliciranega'' psa, bi se precej bolj namučila. Ampak s tem je potrebno računati.
Ko sem posvojila Paxxa, sem imela izdelan načrt ''uvajanja'', ki sem se ga mislila držati do pikice, ampak potem sem ga opustila, ko sem videla, kakšen pes dejansko je.
Edino, česar sem se držala od ''uvajanja'' je bilo to, da mu ne bom popuščala in da se bom do njega obnašala popolnoma normalno.
Se pravi - na kavč se ne sme in pika. Skakat po meni se ne sme,renčat tudi ne,...in podobno.
To je pa tudi vse...
Previdna sem bila pri stikih z drugimi psi (ki jih obožuje vse,dokler se normalno obnašajo) in mačkami (ki bi jih pomalical vse  ), otroci (ki jih obožuje),ljudmi (za katere bi prodal dušo, da ga prečohajo), spuščala ga nekaj časa nisem s povodca, dokler nisva utrdila odpoklica, kmalu pa sem ga tudi spustila in sva kakšen del sprehoda opravila brez povodca.

Veliko (se mi zdi,vsaj meni je) ti lahko pomaga osebje v zavetišču, ki psa pozna. In ti lahko pove, kaj je psu všeč, česa ne mara, česa se boji in podobno. Nekaj ti tudi pove, v kakšnem stanju so ga našli, oz. če so ga oddali ljudje v zavetišče;zakaj se je oddal pes.
Zelo pomaga, če jim poveš vse po resnici (koliko časa imaš,kje bo pes živel, s kom bo živel (otroci, druge živali, psi), kako bo živel (stanovanje, hiša, zunaj,...) ), ker ti tako lahko povejo, če je tvoja izbira psa pravilna.

Spet moj primer: za Paxxa so mi povedali, da je mazica in da je crkljivček, da ni pokazal nobene agresije na karkoli, za mačke ne vedo, svetovali pa so mi previdnost pri samcih (za vsak slučaj), da bo zadovoljen s kakšnim preležanim dnevom namesto dolgega sprehoda, da pa vseeno potrebuje kar nekaj gibanja. Povedali so mi, naj ga nekaj časa ne spuščam s povodca in da če bom imela kakršnokoli vprašanje ali celo problem, da se lahko brez problema obrnem na njih.
To mi je veliko pomagalo in dalo določeno zaupanje v moje dejanje, da posvojim psa iz zavetišča, ki ga prej mogoče ni bilo toliko.
Toliko, da sem vedela, da ''nisem sama'' in teli nasveti so mi zelo pomagali.
Torej: nasveti osebja v zavetišču (morda celo kakega sprehajalca) ti že lahko nakažejo kaj lahko pričakuješ.

Vseeno pa (vsaj zame) drži moj prvi stavek: od psa je večinoma odvisno, kako hitro se bo navadil in prilagodil, seveda pa ne gre brez lastnika, ki se obnaša v skladu s preteklostjo,strahovi in karakterjem psa.

[takoda]

Ja seveda smilja, predstavljaj si to zmedo v pasji glavi. Vedno drug človek, počasi spoznajo, da smo samo njihova možnost za sprehod in se , nekateri, tako tudi obnašajo. Po tem nikakor ne moreš in ne smeš soditi psa.
Ko sem jaz peljala Čipa na sprehod iz zavetišča, ga je vse drugo bolj zanimalo, le jaz ne. Pa vendar je šel z menoj domov. Zakaj? Ne vem, ne znam napisati. Je bil tisti pravi. In šele potem po določenem času, ko se pes sprosti, začuti varnost in sigurnost, pokaže svoj pravi jaz.
Želim ti še veliko prijetnih pasjih sprehodov. Vedno boš spoznal kaj novega

[smilja]

Ja, sem na mačke nor. Sem pa tudi izjemno radoveden in imam vedno veliko vprašanj. Pač priznam, da je še veliko stvari, ki jih ne poznam in ne vem. Zakaj misliš, da so v šoli tršice norele, ker sem nonstop dvigoval roko (no, priznam, da včasih tudi stvari mal bolj počasi dojemam, haha) ?

[skogkatt]

Sama ti žal ne morem svetovati. Psa še nikoli nisem posvojila, na splošno je trenutni pes, moj prvi pes, tako da nisem ravno uiber profi na tem področju Želim samo to povedati, da vas podpiram! Tako pri načinu izbire, vrste psa, in vseh pripravah. Mislim, da nas je kar nekaj tukaj, ki vam bomo stali ob strani ob kakšnih težavah, če boste to želeli/dopustili. Če prav razumem, da se zanimate za Horjulskega posvojenca (v bistvu nima veze s kod je, ampak tukaj pač vem sledeče), mislim da lahko rečem, da imate poleg Polonine podpore, še kar lep krog podpornikov, ki vam bodo/bomo v pomoč, če bo treba.
Zdaj pa prepuščam besedo izkušenim posvojiteljem in njihovimi nasveti

Držim pesti za vas!

[Vixen]

Agresiji do obiskov se je enostavno izogniti. Pes mora vedno vedeti, kdo je alfa in da to ni on. Če je prepričan, da je vodja krdela, potem v njegov opis del in nalog sodi tudi čuvanje hiše in vas, tudi če ste doma. To seveda ni sprejemljivo. Če ste alfa vi, vam bo to delo z veseljem prepustil.
Kako se izogniti temu, da pes postane alfa, piše že v več temah, pa v šoli vam bodo tudi svetovali.  

Veš, napake smo delali vsi; ne samo pri prvem psu, tudi pri drugem in tretjem. To ni nič groznega, če le pravočasno poiščeš pomoč, ko začneš opažat težave. Ponavadi je najhitrejša in najbolj zanesljiva rešitev vprašati inštruktorja v pasji šoli, ki psa pozna. Večina težav je enostavno rešljivih, samo določenih zadev se mora držat cela družina (primer: fehtanja ob mizi ne bo, če pes nikoli z nje ne bo nič dobil; če se večina familije tega drži, samo en član pa ne, bo pes fehtal in pika).

Moje mnenje je, da če ste psu pripravljeni nuditi dovolj gibanja, ustrezno hrano, veterinarsko oskrbo pa seveda veliko ljubezni in crkljanja, potem ga posvojite. Ni je težave, ki ne bi bila rešljiva, če je človek le pripravljen kaj narest za to (in iz tvojih postov sklepam, da si ).

Glede na to, da praviš, da prebiraš tako forum kot pasje knjige (če je še nimaš, ti toplo priporočam nakup knjige "Psi za telebane"), se ti pa zna zgoditi, da težav sploh ne bo.

Kar pogumno!

Lp, 5ra

[Soul]

 , kolk sem vam hvaležna... že sedaj, pa sploh še nimamo mrcinice. Vsi ti ekspresni odgovori!!! In hvala za vse spodbudne besede... Ja, knjige sem že nabavla, imam Pasjo inteligenco, pa Govorimo po pasje, danes je poštar (ki še ne ve kaj ga čaka  ) prinesel še knjigo Psi za telebane. Tako, da literaturo imam... ampak kaj, ko je praksa velikokrat drugačna od teorije. In ja, Polona "naša" prečudovita, bo sigurno ta najboljšejša vodnica, poleg Katarine, veterinarja in vseh vas na forumu. 

Ampak pomisleki pa še vedno ostajajo  Predvsem bi se rada opremila z vsemi možnimi argumenti in rešitvami možnih izzivov... če ne zaradi drugega, da bom bolj prepričljivo nastopala pri domačih (fant se je "že kar odtajal", starši mi še na vse pretege kljubujejo). Si pa želim, da bi me vsi vsaj približno podprli pri tem, saj popolnoma sama 24/7/365 morda ne bi mogla 100% nuditi kužku vsega kar mu pripada (saj verjetno sami veste: služba, podaljšani sestanki, morebitna bolezen,...).

Zlati ste!!! 
Če se pa komu še kaj pripelje na pamet, bom pa z veseljem prebrala in shranila v možgančkih... pa seveda ob prvi priliki uporabila doma 

p.s.: Polona, hvala za zaupanje!