Posvojitev psa in vedenje po njej

[Sleepy]

No, še ne dokaz več, da če se hoče, če je volja, se da... ampak vseeno ne morem mimo ne da bi rekla ZAKAJ JE BLO TREBA ČAKAT LETO IN POL?
Zakaj je tako težko s psom najprej v šolo?? Seveda... prelepa slovenska lastnost... uni butec tam pa že ne more met več pojma kot jaz... kdo pa je, da mi bo pamet solil kako naj delam s SVOJIM psom... pa še plačam naj.... Sej, če gre kaj narobe pa so zavetišča, a ne? Zakaj pa so, če ne zato, da tja odpelješ psa, ko se ga naveličaš.... al pa privežeš za en drog... bo že prišel mimo nekdo, ki se mu bo smilil... in ga bo vzel... cepec naivni....  


  ups.. .vmes sem nekaj ušpičla.... 

[takoda]

Jaz bi pa še nekaj dodala glede posvojitve.
Ko pripelješ psa domov, ga začneš šele soznavati, ali bolje SE začneta spoznavati. In po enem tednu res ne moreš reči, kakšen je. Včasih še po parih mesecih ne veš točno. Pomembno je, da ga od prvega dne postaviš v neke okvirje ki se jih striktno držiš. In da ne pričakuješ preveč. Moj Nero recimo se obnaša, kot da mu je za vse vseeno. Ne pokaže nobenih posebnih čustev. Ja, saj pomaha z repom ko pridem domov, me pozdravi, se pocrklja. Ampak to izgleda bolj tako: fino da si prišla, sedaj me pa pelji ven in mi daj hrano. Izkoriščanje? Ne! Mislim, da ni bil deležen dovolj pozornosti, pes se ne zna igrati, ne lupčka, nič od tistega, kar pri ljudeh povzroča reakcijo ohhh kako luštkan kuža. Ne, ni luštkan kuža. Je odrasel, velik pes s svojimi bremeni in slabimi izkušnjami. Ni igrača. Ni odprta knjiga. Ni predmet! In rada ga imam točno takega, kakršen je. Vsakič, ko sam pride do mene, da ga počoham, sem neznansko vesela. Čeprav se potem postavi pred omaro, kjer je njegova hrana. Že to, da sam poišče stik z menoj se mi zsdi veliko. Ne silim ga. Naj čas zaceli rane in prinese nove, prijetne izkušnje. Do takrat, in tudi potem, sem tu. Ob njem, da mu povem kaj je prav in kaj ne, da mu nudim tisto, česar ni imel in kar rabi. Je pes. Nič več in nič manj. Zaradi napak ki jih morda ima je to on. Nekdo ga je zato zavrgel, nekdo ga je takega sprejel. To je vse. Psi niso predmeti, ki jih lahko vrneš kot škart robo! Malo ponošene, malo drugačne kot si si zamislil.
Bojim se, da se bodo zgodbe kot je Dakar ponavljale, dokler se ljudje ne bomo začeli zavedati, da nismo superiorna bitja in da ni vse na Zemlji ustvarjeno v naše veselje. Smo le del sistema, ki bi verjetno brez nas funkcioniral še boljše....

[Jana]

Kot je videti, tale ponedeljek, ki je za nami, ni ravno prevec pozitiven. V vec smislih in na vec podrocjih, predvsem pa je razlicno dogajanje (in so razlicne informacije) povzrocile vse odtenke negativnih odzivov pri ljudeh - od osuplosti, do jeze in zgrozenosti, preseneceni pa skorajda nismo vec.
No, smo. Vsaj jaz. Se po toliko letih razlicnih zgod in nezgod in vseh mogocih prepricanj, prepricevanj, razlaganj, argumentiranj... me skoraj vsak dan posebej ljudje spravijo iz tira. Eni kupujejo/posvajajo pse kot obeske za kljuce, drugi so ponosni na parjenje njihovega lepega psa z dedno napako, tretji...

Sama izhajam iz prepricanja, da je treba stati za svojimi odlocitvami, ne glede na to, ali se izkazejo za pravilne, pol pravilne ali povsem napacne. Stati za njimi, popraviti, kar le lahko, ne glede na to, kaksna sredstva je pri tem treba uporabiti. Krasen primer navaja svrka. Ce ne gre drugace, porabis zadnje atome pozitivnih misli in das tezavi se eno priloznost, da se spremeni v kaj bolj obvladljivega. Brez nas ni nic. Brez nase odlocitve ne bo noben pes pristal v nasem domu. Ne kupljen, ne posvojen, ne deloven...
Brez nas ne bo noben pes znal lulati zunaj, noben lepo hoditi ob nogi in noben ne bo nehal lajati brez veze, se najmanj pa bo brez nas kaksen pes solan ratal, tudi ce ga v najboljso solo peljemo. Ne tisti, ki ga bomo dvomesecnega prinesli za velik denar, in ne tisti, ki ga bomo sli posvojiti v Horjul ali kamorkoli drugam, in ne tisti, ki ga bomo nasli za drevo privezanega. Torej, kaj filozofirati o psih? Cisto nic. Mi se odlocimo in pripeljemo psa v hiso, zato stojmo za svojo odlocitvijo in pozrimo kaksen dan lagodnega brezdelnega zivljenja, pa ga posvetimo (ce drugemu ne) za zacetek opazovanju zivih bitij okrog sebe. Zacnimo pri ljudeh, s katerimi zivimo v skupnosti in nadaljujmo z zivalmi. Presenetljivo je spoznanje, da veliko ljudi nima pojma o ljudeh, s katerimi skupaj zivijo, jedo, spijo..., kako naj potem vedo kaj o psih in njihovih potrebah? Kako naj vedo kaj o svojih zeljah? O resnicnih potrebah? Svojih, svojih bliznjih, zivali v skupnosti?

Nihce ne ve vsega. Vsi se ucimo, oz. bolje - vsi bi se morali uciti. Tudi o sebi. Vsak dan posebej in vsak dan znova. Pse imam ze celo zivljenje, z njimi zivim od cisto majhnega, zadnjih 6 let pa intenzivno sledim vsemu, kar se da najti, prebrati, videti... s podrocja kinologije. Pa vem le kapljo v pasjem morju. In nikoli ne bom vedela vsega. Vsak dan poskusam delati tako z glavo kot s srcem. "Poslusam" psice, kaj mi zelijo povedati, gledam jih, preizkusam, razumem, ne razumem, popravljam, izboljsujem... Vsak dan. Z vsakim psom na novo. Ob vsakem psu vem malo vec in obenem sem z vsakim popolnoma na zacetku. Ne spomnim se prvega psa, pa vendar mi je jasno, kako zivijo "nepasji" znanci in kaksne razlike so med njihovim in nasim zivljenjem. Berem, poslusam ljudi, gledam... Vsak dan. S svojimi psicami shajam brez vsakrsnih tezav. Z njimi shajajo tudi vsi drugi v bajti. Kot je videti shajajo tudi psice dobro z nami. Pa ni bilo vedno tako.

Pripeljati prvega (ali kateregakoli) psa v hiso je zivljenjska odlocitev. Ne samo slikca na netu in ne samo opis, kako je luskan in kako super nekje funkcionira, temvec kompletna sprememba zivljenja. Lahko na bolje, lahko na slabse. Ali na bolje ali na slabse pa ni odvisno od sorte psa, prav tako ne od dejstva, ali gre za zavetiskega ali kaksnega drugega. Tudi ce gre za dvomesecnega mladica iz legla, je to trenutek, ki nam bo najprej postavil zivljenje na glavo, samo od nas in od nikogar drugega pa je odvisno, ali bo ta trenutek prinesel pozitivne ali negativne spremembe. Zalostno je, da ljudje kljub raznim zivljenjskim izkusnjam, ki jih pridobivajo vsak dan, ne prepoznajo, da pomeni pes v hisi nekaj vec in nekaj manj. Kaj je tisto vec, moramo sami vedeti. Si zelimo psa? Kljub lulanju, lajanju, grizenju, vlecenju, odtisom tac na parketu, slini na stenah... Si zelimo? Ali je nasa predstava le slikica, ki jo odlozimo v kot, ko jo odpnemo z vrvice? To je osnovno vprasanje, na katero bi si moral odgovoriti vsak, ki si zazeli psa. Tudi kaj je manj, nam mora biti jasno pred odlocitvijo za psa.

Ljudje pa se kar gledajo lepe fotke in si zelijo nemogoce. Pridni, ubogljivi, cisti psi se ne kotijo. Tudi mi se nismo rodili z vso znanostjo tega sveta v glavah. Tudi nam so morali povedati in razloziti, nas uciti, prepricevati, nam predstaviti moralne vrednote, nas postaviti ob bok drugim ljudem v skupnosti, da lahko zdaj odrasli shajamo z ostalimi doma, v sluzbi, na ulici, v trgovini... Tudi psom je treba povedati, jih nauciti. Nic ne gre cez noc. Danes, jutri, pojutrisnjem, vsak dan, vse zivljenje. In ljudje zivljenje se vedno jemljejo tako na lahko. Zazelim si, uresnicim in zavrzem. Ponovno zavrzem ze zavrzeno.

Vsi delamo napake. Tudi jaz, tudi vi, tudi Smetka, tudi... psi. Vendar vsi svojih napak ne priznamo niti sebi, kaj sele komu drugemu. Popravljanje napak je naslednji korak in kako jih bomo odpravili, ce si ne uspemo priznati, da smo jih storili? Nemogoce. Najlazje se je znebiti psa, pa naj bo se tako banalen razlog, da nase zivljenje z njim ne uspeva tako, kot smo si zamislili. Vsi psi na slikah so cisti in pridni. Tudi veliko psov idolov, po katerih se odlocamo za izbiro pasme/izbiro psa, so cisti in pridni. In njihovi lastniki so skulirani in prijazni. Hm. Torej je nakup takega psa prava odlocitev. Ce je on lahko priden in cist, bo seveda tudi nas. Ja, bo, po toliko in toliko mesecih/letih vsakodnevnega ukvarjanja z njim, po mnozicah luzic in kupckov, po hudih izpadih trme, po kupih pogrizenih najljubsih predmetov. In ko se nam ne ljubi? Ko menimo, da smo storili vse, ceprav nic? Ko smo prepricani, da so nam prodali/oddali hudica in ne psa s slike? Ko obtozimo druge, cesa vse so krivi? Se odlocimo za...

Da ne bo pomote. Nic nimam proti vrnitvi psa, ko ugotovimo, da ne gre. Se manj imam kaj proti temu, da se vrne psa naslednji dan. Psico, ki je pri nas, so vrnili po sedmih urah, ker je pri 5,5, mesecih (kupljena v leglu, vendar z zafurano preteklostjo, kolikor lahko sploh v treh mesecih zafuras psa) ugriznila posvojiteljico med hranjenjem. Hvala bogu, da si ljudje vsaj to priznajo, da pes ni za njih, ob tem pa upam, da ne bodo nikoli vec pomislili na posedovanje psa. Tezko je namrec verjeti, da z enim ne gre, z drugim bo pa slo. Z vrnitvijo so psico resili. Z vztrajanjem je najbrz danes ne bi bilo vec.

Kaj zamerim ljudem? Odlocitve za psa na podlagi slikic. Odlocitve, temeljece na modi. Odlocitve, ki nimajo nic skupnega z zivljenjskim slogom, ki ga zivijo. Odlocitve zaradi prijateljev, znancev... Odlocitve zaradi odlocitev. Odlocitve zaradi pritiskov otrok. Kako bodo ljudje, ki si ne zelijo psa, zaradi otroske zelje shendlali s psom, ce z otrokom ne morejo. Kaj mislim s tem? Ce se ne znajo pogovoriti z otrokom, kaj pomeni pes in otroku ne znajo razloziti, da si ga sami ne zelijo, da za psa ni mesta v druzini, kako bodo potem to zvozili? Kje so lastne zelje? Kje so ocenitve lastnih zmoznosti? Kje je ocenitev mej lastnega potrpljenja? Kje je ocenitev vseh vidikov nakupa/posvojitve psa v skupnosti, v kateri zivimo?

Da ne bo se ene pomote. V zgodah in nezgodah vrnitev psov najdemo samo nekaj kljucnih primerov. Referencnih, kako se NE dela. Solskih primerov, kako se za psa ne odlocamo. Za nobenega, se najmanj za tistega, ki je tako ali drugace ze presegel nase zmoznosti. Ostali brez problemov shajajo s svojimi odlocitvami. Hodijo v sole, se ukvarjajo s psi, brisejo luzice, hodijo k veterinarjem, vprasajo strokovnjake..., predvsem pa se zavedajo, da imajo v hisi psa.

Srcno upam, da se bodo v bodoce ljudje odlocali za psa res na podlagi dobrih premislekov. Iluzija? Ja, verjetno.
Upam, da bodo tisti, ki se ne bodo odlocali po premislekih, hitro vracali pse in ne bodo delali se vecje skode. Psom in ljudem okrog njih. Upam, da se vrnitelji psov nikoli vec ne bodo odlocili za psa. Upam, da bodo bodoci posvojitelji uvideli, da niso Smetka... Da jim ta trenutek se nekaj manjka. Predvsem izkusenj, verjetno pa tudi razumevanja. Upam, da bodo uvideli, da vsi psi niso iz filmov, slik in sprehodov. Da zivljenje ni pravljica... Da zivljenje s psom ne traja samo dve uri na dan. Da se bodo odlocali po premisleku. Tehtnem. In se na koncu odlocili. Dokoncno. Ali pa sli dalje. Brez psa.

[svrk]

Tako 

[ulpi]

Neza, ne mojega pisanja razumet kot nasprotovanje, ker se strinjam s teboj.
Je pa nasa izkusnja drugacna. Pred 7 leti sem na cesti nasla kuzeka. Bil je na pol zmrznjen, poln klopov, zlomljenim nosom in tacko, drisko in se marsicem. Seveda sem ga takoj nesla domov. Ces ga bo ati pozdravil in mu bomo nasli nov dom. Seveda je Ulpi ostala pri nas.
Ona je totalno nezahteven pes. Ne gane se vstran od nas, na sprehode ne hodi rada. Dovolj ji je da gre na dvorisce(brez ograje), z avtom se vozi brez problemov, osnovne ukaze je postekala hitro. Edino kar ne mara je da bi jo neznani ljudje dvignili. Na zacetku se je bala tudi rok, ampak je po kaksnem letu tudi na to pozabila. Ostane sama tudi brez kakrsnih koli tezav. Torej ni vsak zavrzen pes tezko obvaldljiv.
Nasi Ulpi je edino pomembno da je z nami. Na zacetku je bila navezana na mene, pol sem jaz sla, je bla na mamo. Zdaj je nasla novo ljubezen. Od sestre fant jo je prevzel. Torej jaz sem sla na svoje. Domov pridem vsake 2,3 mesece. Nenormalno sem pogresala Ulpi. Bolj kot vse druge clane druzine.
No in sva z fantom kupila Raya. In na moje presenecenje se Rayu ne zdi samoumevno hodit poleg, sedet poleg mene ko grem na kavo, ne odbezat ko ga spustim, ostat na dvoriscu itd. Torej hodiva v pasjo solo in lepo napredujeva. Priznam da sem sama tipicen primer Janeza. Ampak zaradi predhodne izkusnje z totalno pridnim in nezahtevnim psom.
Torej kaj sem hotela povedat. Tudi mi smo posvojili psico, ki je bila vec tepena kot sita. Z njo nismo nikoli imeli tezav. Jo je pac treba malo vec bozat kot kaksnega drugega psa, to je pa tudi vsa razlika. Zdaj imamo kupljenega mladicka. In ogromno casa vlagamo v njegovo vzgojo. Je pa to seveda svojevrsten uzitek.
No pa spet vidim da sem bila dolga.
lp, vsem!

[sarita]

Ups, sem prehitro kliknila...  ... ni še konec...

Malo nas je, ki prebiramo tale (in še kakšen podoben) forum. Po naključju sem ga našla in še sreča, da sem ga. Šele ob tem forumu sem ugotovila, da mora biti tudi samček kastriran. Zato nisem čakala, da bi moj maček polulal vse vogale po hiši, sem ga prej dala kastrirati.  Če ne bi brala foruma, bi se pa spraševala, kaj se z njim dogaja in kaj lahko storim... Ker (najbrž veste) velika večina ljudi kastracij in sterilizacij sploh ne jemlje resno.
In tako bo enkrat tudi moj (bodoči) kuža deležen prave vzgoje. 

Kaj sem sploh hotela povedati - potrebno je informirati ljudi, ker so še vedno premalo. Pa saj to veste.

Težko si je sploh predstavljati, da nekdo da proč svojo lastno žival. Meni je še za vse druge, zapuščene in zavržene, hudo. Če je pa žival tvoja, jo imaš pa oh in sploh rad. 

[Sleepy]

  aha OK  Me veseli!  To so namreč take "malenkosti", ki jih niti opazimo ne, ampak potem kuža kar naenkrat bojda iz "lufta" postane čisto drug pes....