Posvojitev psa in vedenje po njej

[drobtinica]

Da me ne boste napačno razumeli. V šolanje na našem območju je vključenih več vodnikov s psi, ki spadajo med mešance in vodnikov psov, ki spadajo med večje pasme.

[simi]

No, in kaj narediti, ko imaš takšnega psa? Ki ga obvladaš in poskrbiš, da ni nevaren drugim, oddat ga pa ne moreš? Ker ni dovolj posvojiteljev, ki bi znali in sploh hoteli živeti s takim psom in ga obvladovati in biti ob tem res odgovorni?

Potem pa Smetka samo pomisli da bo zadnja možnost res evtanazija, pa vsi skočijo v luft kot se najdejo vsi bolj papeški od papeža, ko pelje na streilizacijo brejo psico.
Dakar....ravnokar sem prebrala, da psica pade dol, ko ji Polona odločno pove da ne bo vlekla. Fino, pred Polona ima rešpekt, ker če ga ne bi imela, bi verjetno zdajle Polona ležala kje na tleh.
In Dakar bo dobil človek, ki po možnosti še ni nikoli imel psa, ki nima pojma o RW.....in ko bo potegnila se bo človek ustavil ji rekel NE, tako kot naredi Polona in Dakar se bo obrnila nazaj in bo ona njemu rekla na pasji način NE.
Bo Polona sedaj bolj kriva zato, ker je oddala psico za katero se zaveda, da lahko ugrizne človeka ali bo bolj kriva, ker si tega ne želi in bo Dakar na žalost zaspala za večno?

[Sleepy]

Hehe še dobro da si rekla delovni NO
Ne vem kaj nardiš... pojma nimam.... Mogoče bi znal na to odgovorit vzreditelj, ki je mislil, da je potrebno še eno tako leglo, pa ki je nekaj zaslužil, ko je psa prodal in se tako zelo zanimal zanj, ko je pospravil dinarčke... Al pa tisti, ki jo je kupil in naredil... al pa nič naredil... iz nje. Ne vem.
Jaz sem prepričana, da vse "pasje zlo" izhaja iz tega, ker folk ne vztraja pri svojih odločitvah in ne plačuje za svoje napake. Vsak, ki si omisli psa, bi moral plačevati njegovo oskrbnino do konca njegovega življenja. Če psa zafura naj plačuje oskrbnino nekomu, ki s psom zna in popravlja njegove napake. Jaz drugačnega izhoda ne vidim.

Simi, ne vračajo se psi samo k Poloni, in ne vračajo se vedno v isti obliki kot so odšli. Oddidejo normalni, skulirani psi, vrnejo pa se, ker bojda napadajo.... kogarkoli že. Ne razumem tega.... Vrnejo psa, ker naj bi pobil ne vem koliko mačk.... taisti pes v novem domu živi z mačko!!!! Brez problemov!!!!

Nevem, pojma nimam, sanja se mi ne....  vem samo to, da je z ljudmi  (in general) nekaj ornk narobe....

[Smetka]

Nevem, pojma nimam, sanja se mi ne....  vem samo to, da je z ljudmi  (in general) nekaj ornk narobe....

Mi je v olajšanje, da nisem sama v tem prepričanju. Zelo hudo ornk narobe; bi rekla, da ne samo na zavetiški "sceni".

[Mel]

Jaz osebno tudi mislim, da ko ljudje (tudi potencialni posvojitelji) "slišijo", preberejo, da je pes npr. konkretno pri Smetki pošlihtan in poštiman, da je neproblematičen in da se zna obnašati, smatrajo, kot da je preprogramiran in da zdaj pač uboga. Ne razumejo (ne me vprašat zakaj), da je pes pošlihtan v odnosu s Polono in da ni reprogramiran, ampak da morajo oni ta odnos, ki Polona dokazuje, da je možen, s psom še vspostavit in, da ni avtomatično pridobljen s psom. In potem so vsi presenečni in panični, ko pričakujejo odnos, kot ga je opisovala Polona, dobijo pa vse kaj drugega. Seveda, na odnosu je treba delat, potrebno ga je gradit korak za korakom. Tako je delala in dela tudi Polona. In tako bo moral delat vsak novi posvojitelj, bodisi mladega psa ali starejšega. Svoj odnos z njim je potrebno zgraditi, kako dolgo pa bo gradnja trajala in koliko pomoči kogarkoli pač bo ob tem potrebnega, pa je stvar posameznega primera, odvisna od mnogo dejavnikov.

Ja, Polona s tem, ko napiše ta pes je tak in tak in se vede tako in tako pove, kakšen odnos lahko zgradite. Ne bo pa tak sam po sebi. Pes ni računalnik, ki ga je poinštalirala v željen program.

Tako jaz vidim problem in če se motim - z veseljem preberem repliko

Z ljudmi je pa res nekaj narobe. In to zelo, zelo, zelo.

[Mel]

Le kako spijo tisti, ki se grejo novo modo? 

Hotela sem rečt: na žalost dobro...

[svrk]

Tako jezna sem, da bom iz stare Bibine teme še sem prestavila svoje pisanje.

--------------------------------------------------------------------------------
Jebela cesta ljudje, kaj vam je. Po enem dnevu pride taka neproblematična psica nazaj. A ste odgovorni, ali mislite, da se imate še vedno pravico igrati v peskovniku. Kdo vas je vzgajal, kako vas je učil, kje so vaše meje? To je žival, ki je svoje hudo že dala skoz. Novih hudih skušenj ne potrebuje več. Pa ne mi flancat o kakšni kemiji. Ko vzameš psa, je prva stvar, ki ti mora bit jasna, da je to živo bitje, ki ima tudi čustva in strahove in ljubezen in potrebuje toplino in razumevanje.
Jaz sem posvojila zgubljenčka proti vsem pravilom, ki so navedena v temi Posvojitev psa in kako potem. Že drugič sem vzela psa iz želje po psu, na vrat na nos, brez vseh globokih premislekov, ki so tam navedeni. Prvi trenutek, ko je prišel k nam, se je obnašal tako, da so mi rekli, da me ne bodo obsojali, če ga vrnem. Raztrgati nas je hotel, ko smo mu ponudili hrano. Mimo njega se nekaj mesecev nismo sprehajali lagodno, pogrizeni smo bili vsi. Včasih sem v obupu pomislila na končanje zgodbe za tega psa. Pa vendar smo se vsi člani družine zavedali svoje odgovornosti in se podpirali. V družino smo sprejeli maltretiranega psa. Česa vsega je sposoben, ne ve nihče, ko posvaja na tak način, kot smo mi. Ampak, ali smo cmere, ali smo neodgovorni ali ga imamo radi zaradi tistega, kar nam nudi, kadar je dobre volje. Še danes sem hvaležna vsem, ki so nam priskočili na pomoč. Ljubici, Katarini, Metodi, Poloni in forumašem. Sedaj nam bosta pomagala še Dani in Martin. In ne pričakujem, da se bo nehalo. Kužek je tak, kot je. S strokovno pomočjo smo marsikaj rešili in še marsikaj bomo. Ampak predvsem smo za pomoč tudi prosili in jo izdatno prejeli. Tukaj obstajajo zlati ljudje, ki pomagajo kadarkoli in s srcem. Metoda mi je iz Berlina po telefonu narekovala, kaj moram v krizni situaciji govoriti psu in me učila, kako narediti zanko in ga spraviti tja, kamor sem hotela. Ljubica nam je pol ure po tistem, ko smo ga dobili, poslala po emajlu navodila za hranjenje agresivnega psa, Katarina je bila vedno pripravljena pomagati po telefonu in nas je takoj vzela v šolo, Polona je vedno zadela žebljico na glavico s svojimi opažanji in nasveti.
Pa če smo tega psa spravili v relativen red, bi bil pri Bibi in Dakar lahko izgovor za takojšnjo vrnitev samo zelo huda nesreča v družini. Če temu ni tako, pa naj vas bo sram in še in še sram!

[simi]

Simi, ne vračajo se psi samo k Poloni, in ne vračajo se vedno v isti obliki kot so odšli. Oddidejo normalni, skulirani psi, vrnejo pa se, ker bojda napadajo.... kogarkoli že. Ne razumem tega.... Vrnejo psa, ker naj bi pobil ne vem koliko mačk.... taisti pes v novem domu živi z mačko!!!! Brez problemov!!!!

Nevem, pojma nimam, sanja se mi ne....  vem samo to, da je z ljudmi  (in general) nekaj ornk narobe....

Vem da se ne vračajo samo k Poloni, vračajo se vsepovosd ali pa končajo na cesti.
Lahko sem samo na nek žalosten način vesela, da se vrnejo vsaj v zavetišče, da ljudje zberejo toliko jajc, da pokličejo in priznajo svojo zmoto.
Koliko jih je, ki ga vržejo na cesto? Koliko je takšni kot je Moro (saj mislim, da v tej zbrki psov nisem narobe razumela, da je bil posvojen) in se mi je zgodilo to kar se mu je.

Tudi z zelo problematičnimi psmi se da živeti, se jih da prevzgojiti, a bodimo realni in se moramo zavedati, da tistih največjih napak ne odpravimo,  ampak jih damo le v za nas obvladljive okvirje.
Kar nekaj primerov sem imela v šoli.
Ena zadnja je taka.
Psica stara 18 mesecev, teža psa cca 60-65kg, teža vodnic 55 kg.
Psica pri njih od mladička, pri 18-tih mesecih postala nevarna predvsem za družino, saj samo da ji niso pustili, da vleče je ugriznila. Kaj šele pripetii na povodec, ali pa gor dati ovratnico. To je bila misija za vsaj 3 ljudi. Da ne govorim o drugih stvareh kot je česanje in slučajno pot k veterinarju.
Pri 16-tih mesecih so končno začeli iskati pomoč, se obrnili na ljudi, ki so jih priporočali, bili odslovljeni, ker se ne da več. Oče se je odločil evtanazija. Psica je realno gledano v takem stanju tudi bila za evtanatijo, in tudi datum je bil že določen. Veterinar se tudi ne bi nič lagal, ker je imel popolnoma vse zakonske in tudi moralne osnove za evtanazijo.
Psico imajo vseeno vsi radi in se zavedajo vseh napak, ki so jih naredili. Žalost in jeza ob zavrnitvi pomoči je bila velika. Kako so prišli do mene niti ne vem. Po telefonu se pogovarjamo in jim povem, da nič ne obljubim, da pa vseeno lahko probamo, ker na evtanazijo jo lahko peljejo tudi čez 14 dni ali pa en mesec, vedeli pa bodo, da so vsaj probali popravit napako.
Priznam, da sem se se cel dan spraševala ali sem neumna ali kaj, res rabim to, da bom imela v šoli psa, ki konec koncev lahko ugrizne tudi mene. Si res kot inštruktor upam prevzeti odgovornost za takšnega psa. Nič, predno ne vidim psa in ljudi ne morem reci.
Pa so se pripeljali. Ena ogromna gmota dlake, dve majhni figurici v avtu.
Ups....še enkrat se vprašam ali sem neumna.
Seveda sem bila opremljena s sveže kuhanimi še toplimi hrenovkami, da lepo dišijo, pa pasjo radost....klinc pes ki tole zavoha me že ne bo pojedel.
Tistih 15 mestrov do poligona, ko ne vem kako ni imela vodnica potrganih vseh vezi na rokah in nogah, je bil...gorzen.
Damo psico na 10m povodec in jo pustim da dela kar hoče.
Na pogled je bila čisto noramlna psica, ki seveda niti za trenutek ni pogledala svojih lastnikov, ampak to je bilo za pričakovati. Seveda sem se vseskozi delala da me ni. Prica pride do mene, poje celo zalogo hrenovk. Ok vidim, da lastnikom pada breme iz ram, ker me pri tem ni pojedla. Gremo korak naprej. Dajmo videti, kako bo to preživela, če to naredi lastnik in jo ima pri tem na kratkem povodcu. No pa je bil prvi ugriz samo ko je bilo potrebno prepeti na kratek povodec.
Opazujem reakcijo lastnikov ko jih grize njihov lasten pes in jasno mi je bilo zakaj so imeli vsi strgane budne in hlače. Pa se najprej pogovorimo kako odreagirat pri ugrizu. Predvsem zato, ker psica le tega ne nakaže, ampak to naredi takoj brez opozorila.
No po petih urah pride v kontrolo oče, ker je bil prepričan, da je psica najmanj na bodeči, če ne celo na štromu, ker take razlike se drugače ne da narediti.
Pa se je dalo izključno s takojšnjo odločnostjo, da grizla ne bo in z kilo hrenovkami v roki.
Svoj cilj so torej dosegli (naučili so se reagirat tako, da do ugriza ne pride) bodimo realni v 10-tih urah. A niso odnegali. Eno leto so bili najmanj 3x na teden (kakšen teden pa tudi vsak dan)v šoli . Spominjam se prestrašene mame, ko je zvedela, da gre psica v Tivoli z ostalimi psmi na sprehod. Opremila jih je z vsemi plačilnimi karticami in gotovino v žepu, da kar na licu mesta plačajo ljudem, ki jih bo ugriznila. Psica je se obnašala, kot da je v mestu doma.

Pustimo to, da so sami krivi, da so čakali tako dolgo dokler ni bilo nevarno za njih, povedati sem hotela, da če imaš voljo in če si priznaš da si izključno ti kriv za takšno situacijo se da.
To, da tisto leto ni šel nihče na dopust, da kino ali kave odpadejo, to se jim je zdelo samoumnevno. Ker odločili so se, da popravijo svojo napako.
Če pa si niti ne priznaš, da se lahko to zgodi tudi tebi in če si že v osnovi prepričan, da tvoj pes pa ne bo nikoli tak, potem pa....ko pride do težav nisi tega sposoben narediti.