mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
sreda, 27.11.2024 : 09:03:57

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  Kajin kotiček  |  zaščita živali in razno  |  Tema: Posvojitev psa in vedenje po njej
Strani: [1] 2 3 4 5 6 ... 9   Dol
Natisni
Avtor Tema: Posvojitev psa in vedenje po njej  (Prebrano 49307 krat)
0 članov in 1 gostov pregleduje to temo.
Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.418


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« : nedelja, 25.02.2007 : 10:29:29 »

Ze v eni drugi temi se je zacelo intenzivneje govoriti o razlicnih vidikih posvojitve odraslega psa, naj gre za psa iz zavetisca ali psa, ki smo ga nasli zapuscenega v svojem okolju ali psa, ki je nekaj casa prezivel pri zacasnih skrbnikih... Predvsem gre za dejstvo, da ponavadi odrasli psi niso kot mladicki, ki bi jih enostavno lahko navadili na nas zivljenjski ritem in izoblikovali njegova ravnanja po nasih zeljah.

Odprla bom nekaj vprasanj, ki se mi porajajo ob razlicnih posvojitvah in posameznih "vrnitvah" takih psov.

* Kaksen kriterij imamo/bi morali imeti pri odlocitvi, katerega psa posvojiti?
* Kaksen pomen imajo "kemija", razum, smiljenje..., ko posvajamo odraslega zapuscenega psa?
* Kako je z nasim razumevanjem termina "sprememba zivljenjskega stila"? Cesa se moramo zavedati, preden pade odlocitev o posvojitvi?
* V koliksni meri se zavedamo/bi se morali zavedati odgovornosti, ki jo prevzemamo s tako posvojitvijo?
* Kako je z upostevanjem ze znanih dejstev o obnasanju psa, ki ga zelimo posvojiti?
* Se zavedamo "nevarnosti" za nas in okolico, ce nepravilno ravnamo s psom?
* Moramo s takim psom v solo ali ga lahko prevzgojimo in po svoji meri "naredimo" sami - imamo izkusnje/nimamo izkusenj?
* Kaj pomeni dejstvo, da je posvojen pes nekje "ubogljiv", pri nas pa "nemogoc"?
* Kaj vse povzrocimo s prenagljeno in nedomisljeno posvojitvijo? Psu, prejsnjim skrbnikom, sebi...
* Kaksen je nas odnos do evtanazije psov, za katere skrbniki ocenijo, da so nevarni in za katere ni pricakovati ustreznih posvojiteljev?
* O cem sploh razmisljamo, ko posvajamo odraslega psa? O cem bi morali prvenstveno razmisljati?
* Je na mestu posvojitev samo zaradi "resitve" pred evtanazijo?
* ...

Sigurno je se cela vrsta vprasanj, ki se bodo odprla z debato, zato vabim vse, ki imate izkusnje s posvojitvijo odraslega psa in tudi tiste, ki imate izkusnje kot zacasni skrbniki, pa seveda tisti, ki se s prevzgojo takih psov ukvarjate, da se pridruzite razmisljanjem o posvajanju odraslih psov s "skrito" preteklostjo in negotovo prihodnostjo.

Vse prepogosto se dogaja, da se za posvojitve odlocijo ljudje na vrat na nos. Tudi tukaj smo naleteli na nekaj prenagljenih in napacnih odlocitev, katerih posledica je "vrnitev" ali "podajanje" psa sem in tja. Morda bomo dali s to debato neke smernice bodocim posvojiteljem, na katere pasti morajo paziti pred posvojitvijo, na kaj po posvojitvi...
Logiran

Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.418


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« Odgovor #1 : nedelja, 25.02.2007 : 10:53:07 »

Za iztocnico citiram sporocilo simi iz Rokerjeve teme:

Ne, ni idealne iztočnice. Govorim in pišem slovensko, opozarjam, zahtevam, se na glavo postavljam, težim, sem zoprna....prijazna. Nič ne pomaga. S psom, posvojenim iz zavetišča ali s psom, ki ga pač imate oziroma dobite/kupite kjerkoli, je potrebno delat in se obnašat odgovorno. Dakar je prišla nazaj, Rokerja gledam na fotkah, spuščenega!! v Tivoliju, skratka vse je super in fajn.
Pa je daleč od tega. Nobene realne predstave o tem, kaj je odgovorno skrbništvo, ni. Ker pogodbeno ne morem zahtevati obveznega šolanja, bom pač oddajala le tiste, ki so vsaj načeloma za oddat brez pričakovanj, da gre lahko kaj narobe. Kaj naj pa z ostalimi? Jih uspavam, ker tule funkcionirajo, drugje pa očitno ne? Nočem prevzeti odgovornosti za to, da bo kdo od naših kdaj komu naredil kaj hudega, res ne.

Sposodila sem si cel Polonin post, ker je v njem zajela bistvo. Hkrati pa sem si sposodila še temo Rokerja zato, da boste lahko mogoče začeli razmišljati o tem kar vam Polona hoče povedati.
Imeti psa je odgovrnost, za katero se je vsak lastnik psa zavestno odločil, da jo bo prevzel.
Vzeti odraslega psa iz zavetiša je pa še večja odgovornost, ker ne veš nič, ampak čisto nič o tem kakšen je bil prej pes, kakšne so njegove reakcije, česa ne mara, česa se boji, kako pri čem reagira.
Ja, tisti v zavetiščih, ki delajo in živijo s psi vedo o njem to, kar je v zavetišču pes pokazal. Nekako predvidevajo kako se bo pes v novem okolju obnašal.
Odgovornost, ki jo prevzame posvojitelj pa je, da bo poskrbel za to, da bo pes, dokler ne spozna večino njegovih reakcij stalno na povodcu, da ga bo šolal in da se bo vedel odgovorno in v skladi s predpisi.
Šolanje odraslega psa je zelo dolgotrajen proces, šolanje odraslega psa iz zavetišča za katerega pa ne veš kako je prej živel, kakšne so njegove izkušnje je pa še bolj dolgotrajno. Zakaj? Pri odraslem psu, ki ga imamo od mladička točno vemo kako je na kaj raegiral, točno vemo v kakšni sitaciji se je kako odzval, naša napaka ali pa če smo realani neodgovrnost je, da smo čakali s šolanje tako dolgo, da je bil pes že odrasel in je postal moteč za nas in okolico, ponavadi je tako, da dokler ne postane moteč za nas je vseeno kako je moteč za okolico. A pri tem psu vemo kje smo ga zasrali.
Pri psu iz zavetišča pa ne vemo ničesar.
In če ničesar ne vemo, se moramo zavedati, da bomo najprej potrebovali zelo veliko časa, da bomo ugotovili vse "napake", da jih bomo lahko odpravili, bodimo realni veliko teh napak ne bomo mogli odpraviti, jih bomo pa lahko spravili toliko pod kontrolo, da bodo lahko normalno shajali s to napako.
Ampak za to si je potrebno vzeti čas, za to je potrebno potrpljenje, za to je potrebno polno odrekanja, za to je.......
Predno se odločimo za psa, se moramo vprašati ali sem se pripravljen odpovedati življenjskemu slogu, ki ga imam trenutno. Ali sem se sposoben odpevedati za nekaj časa kavicam, čvekanju, kinu,....in bom ta čas preživel tako, da bom s psom in ga bom opazoval. Sem se sposoben spopasti s vzponi in padci s psom, ki jih imaš v fazi šolanja. Sem si sposoben priznati, da o psih in njihovvem razmišljanju ne vem nič ali pa zelo malo in sem sposoben sprejeti mnenja drugih, ki so za to strokovno podkovani in imajo s psi izkušnje, pa ne zato, ker imajo svojega psa, s katerim imajo probleme, ampak ker se ukvarjajo s šolanjem psov in so jih nekaj že izšolali. Sem sposoben dati lastne potrebe po počitku in lagodnosti nekam na stran in tudi če si utrujen od službe iti v šolo, na sprehod, nuditi psu tisto kar je potrebno?
Ko si na ta vprašanja odgovorijo pritrdilno, ampak ne takoj, ja seveda, saj imam psa, ampak zelo dobro premislijo predno odgovorijo si morajo pošteno odgovoriti na vprašanje zakaj ravno tega psa.
Zakaj si med množico mladičkov izberejo ravno odraslega psa, ki je že nekaj časa v zavetišču, za katerega ti ljudje v zavetišču povedo, da ni idealen, da ima te in te problem, da je čuvaj, da ne mara drugih psov, mačk, da ......
Če samo pomislite na to, da zato ker je revček že tako dolgo v zavetišču in se vam smili, ne ga vzeti.
Če vam je simpatičen zato, ker vas spominja na kakšnega poznanega psa, ne ga vzeti.
Odraslega psa iz zavetišča si moraš želeti zaradi nejgovih specifik, zaradi karakterja ki ga ima, zaradi,.....nikakor pa ne zato ker se vam revček smili ali a zato, ker je komu podoben.
Tudi zato ker je določene pasme ali pa je njej podoben in bo zato dober čuvaj,....., to ni razlog za posvojitev!

Zakaj sem tako dolga? Zato ker lahko v tej temi kjer je bilo pisano s strani posvojitelja da gre v šolo, pa napišem, kako je bilo. Roki oz. posvojitelji so komaj čakai, da se Roki začne šolat. A se ne. Bil je le dvakrat v šoli in v tem času ni osvojil odpoklica, niti pod razno se vodnikom ni pokazalo kako naj delajo s psom.
Kejr je razlog da ne hodi več v šolo......vse to o čemer sem pisala, da si moraš odgovoriti predno sploh pomisliš na posvojitev psa oz. predno se sploh odločiš za to da bi imel psa.

In tukaj pride zopet vprašanje odgovornosti. Bo Polona odgovorna za to, če bo Roker nekoga napadel v Tivoliju, ko ga kljub temu, da je bilo posvojiteljem povedano, da naj ga ne spuščajo dokler ne zna odpoklica imajo odvezanega?
Bom jaz kriva za to, ker sem jim jasno povedala da kot inštruktor ne prevzamem odgovornosti za psa, če bi oni le nekajkrat prišli? So odgovorne druge šole v katere ne gredo, ker je Roker trenutno priden?
Kdo bo kriv, ko upam da se to ne bo zgodilo, a lahko se danes zgodi, in Roker ne bo priden?

Odločiti se za psa je odgovornost. Odgovornost pa je prvo to, da se zavedaš kaj imaš in da narediš vse, da ne more priti do neljubih dogodkov.
Res je, šolanja nihče ne more zahtevati, dokler ne pride do ugriza. Imeti psa na povdcu je pa zakonsko določeno.
Odgovornost in zrelost človeka se pokaže s tem ali to spoštuje.
Je odgovorno in zrelo imeti psa v Tivoliju brez povodca en mesec po tem, ko še ne veš ali se pes drugih psov boji ali pa jih ne mara.
Pa vzemimo prvo pocijo da renči, ker se jih boji. Je zrelo in odgovorno imeti spuščenega psa in s tem izzivat pretep ker se bo pes preveč bal in rečanje ne bo dovolj zato bo prišlo do ugriza.
Če pa je druga opcija da jih ne mara potem pa tu sploh ne govorimo več o odgovornosti in zrelosti, ampak o brezpametnosti.

Kdo je sedaj odgovoren. Smetka, ki razmišlja o tem, da bi bilo bolje problematične pse evtanizirat ali bodoči lastniki, ki se ne zavedajo odgovornosti za te pse?

Na koncu bodo trpeli samo psi, ki se bodo vrnili nazaj v zavetišča in samo tisti, ki v zavetiščih delajo in......kje je tu odgovornost?
Logiran

delavec@amis.net
rad prihajam sem
*
Sporočil: 1.444


« Odgovor #2 : nedelja, 25.02.2007 : 11:35:10 »

Tukaj se govori o posvojitvah odraslih psov, kot, da je le pri teh problem. Kaj pa mladički? Neodgovoren posvojitelj tudi mladička ni sposoben pravilno vzgojiti. Kar nekaj psov, ki so jih skrbniki kupili ali posvojili kot mladičke poznam, ki so nevarni okolici. Medtem ko poznam tudi nekaj tistih, ki so kot odrasli posvojeni preko zavetišč, pa so ob odgovornih skrbnikih popolnoma neproblematični.
Četudi kemije na začetku ni, ob pravilni in dosledni vzgoji slej kot prej pride. Predvidevam pa, da žival čuti ali jo imamo radi in ali smo jo sprejeli ali ne. In, da je predvsem od tega odvisno kako bomo skupaj funkcionirali, poleg pa še pravilna vzgoja in odgovornost, pa problemov ne bi smelo biti.
l.p.
Logiran
Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Spol: Ženska
Sporočil: 29.418


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« Odgovor #3 : nedelja, 25.02.2007 : 11:51:06 »

delavec@amis.net, povsem mi je jasno, da je cela vrsta neodgovornih lastnikov okrog, kar poskusajo regulirati celo z Zakonom o zasciti zivali.
Pa ni ta tema namenjena vzgojnim prijemom in neodgovornim lastnikom psov na splosno, saj je za to odprtih cela vrsta tem tako med vrocimi temami kot med vzgojnimi.

Tukaj zelimo izpostaviti predvsem vse mogoce vidike posvajanja psov s tako ali drugacno, predvsem pa neznano preteklostjo. Na eni strani so nase zelje po resitvah vseh psov, na drugi strani pa omejitve, ki jih kot bolj ali manj izkuseni imamo pred in po sami posvojitvi.
Logiran

Sleepy
rad prihajam sem
*
Sporočil: 1.129


« Odgovor #4 : nedelja, 25.02.2007 : 12:57:41 »

 zanimiva tema, upam, da si jo bo prebralo čimveč bodočih posvojiteljev!   Grin
Moram reči, da se precejšen del mojega življenja, pravzaprav kar večina, vrti okoli psov, pa še vedno ne znam odgovoriti na vsa vprašanja. Na nekaj pa znam. In predvsem z obeh strani: kot posvojiteljica azilskega psa in kot tista, ki sreča veliko, žal tudi "gluhih" posvojiteljev. Pa ker se mi zdijo zgoraj postavljenja vprašanja precej na mestu, grem kar po njih:

*Kaksen kriterij imamo/bi morali imeti pri odlocitvi, katerega psa posvojiti?

Neštetokrat povedano: odločitev za psa mora bit odgovorna, pri tem pa se je potrebno zavedati vseh svojih možnosti, omejitev, želja, izkušenj, volje, časa in še bi se kaj našlo. Pa da ne bom preveč dolgovezila, saj so stvari že znane, bom samo naštela meni pomembne kriterije:
 - mladiča ali odraslega? Imamo čas v začetku 4x dnevno hranit mladiča? Ga navajat na čistočo? Smo pripravljeni na neustavljivo potrebo po grizenju?
 - pasma ali posvojenček iz azila?
 - velikost. Ali imamo dovolj časa za redne sprehode 50 kg mrcine? Ali imamo dovolj avtoritete, volje, znanja,  želje, da bi obvladali 50 kg mrcino?
 - zahtevnost dlake? Ali smo pripravljeni dovolj časa nameniti negi nekaterih dolgodlakih pasem?
 - stroški. Psi so povezani s stroški. Smo pripravljeni nanje, ali bomo vzdihovali po vsakem obisku veterinarja?



*Kaksen pomen imajo "kemija", razum, smiljenje..., ko posvajamo odraslega zapuscenega psa?

Kemija mislim da kar mora bit. Se mi zdi, da je to ena dobra iztočnica za vzajemno razumevanje in spoštovanje. Če nas pes nemara.... zlasti odrasel.... poiščimo drugega. Čeprav se da čisto prijeten odnos vzpostaviti tudi s psi, pri katerih te kemije na začetku ni, pa mislim da bo precej lažje graditi "partnerstvo" s psom, s katerim smo si že na začetku simpatični. Nekaj razuma pri vsej stvari mora biti, smiljenje pa je na mestu samo, če imamo nekaj znanja na zalogi. Vzeti psa zaradi smiljenja je.... lahko res samo medvedja usluga. K psu je treba pristopiti predvsem z razumom, kar bi moralo veljati za večino posvojiteljev, smiljenje pa je treba prepustiti tistim, ki imajo dovlj znanja, da bodo iz smiljenja naredili prave razloge.


* Kako je z nasim razumevanjem termina "sprememba zivljenjskega stila"? Cesa se moramo zavedati, preden pade odlocitev o posvojitvi?

Psi so bitja, ki se celo življenje učijo in se lahko prilagajo na nove okoliščine. Pustiti jim je treba čas, da se nanje privadijo, in jim NA NJIM RAZUMLJIV NAČIN povedati, kaj se v novem okolju od njih pričakuje. Odrasli psi imajo prav gotovo nekaj priučenih lastnosti, ki nam ne bodo všeč, in jih bomo morali "izkoreninit". Prevzgoja odraslega psa zahteva več potrpljenja kot vzgoja mladiča.

* V koliksni meri se zavedamo/bi se morali zavedati odgovornosti, ki jo prevzemamo s tako posvojitvijo?

Vsakdo, ki posvaja odraslega psa, bi moral dobro pretehtati svojo odločitev in biti 110 % odločen in prepričan, da je prava. Neuspešne posvojitve psa zmedejo in mu zmanjšujejo možnosti za uspešno posvojitev. Čeprav se lahko dobro prilagajajo, pa so to krdelne živali, ki za svoje normalno funkcioniranje potrebujejo varnost v svojem krdelu. Nenehno menjavanje krdela jim te varnosti ne nudi, lahko jim pusti tudi trajnejše psihične posledice (nezaupljivost, plahost....)
Razen v izjemnih primerih, bi morale posvojitve odraslih psov biti še toliko bolj trajne!!!


* V koliksni meri se zavedamo/bi se morali zavedati odgovornosti, ki jo prevzemamo s tako posvojitvijo?
 - žal mislim da v premajhni


* Kako je z upostevanjem ze znanih dejstev o obnasanju psa, ki ga zelimo posvojiti?
* Se zavedamo "nevarnosti" za nas in okolico, ce nepravilno ravnamo s psom?

 - kot sem že rekla, velikokrat posvojitelji ne poslušajo. Na splošno je še vedno preveč neodgovornih skrbnikov, ki sprehajajo pse tako, da samo odprejo vrata. Pes se tako vzgaja sam, "v nesrečo" pa spravlja še pse odgovornih skrbnikov in vse ostale, ki jih na poti sreča.

* Moramo s takim psom v solo ali ga lahko prevzgojimo in po svoji meri "naredimo" sami - imamo izkusnje/nimamo izkusenj?
 - pasje šole niso prestiž. V pasji šoli lahko izmenjamo izkušnje, pod strokovnim vodstvom odpravljamo napake, kaj vprašamo, naučimo se kako komunicirat s psom, kaj nam pes sporoča..... Ja, z vsakim psom bi morali v šolo!



* Kaj pomeni dejstvo, da je posvojen pes nekje "ubogljiv", pri nas pa "nemogoc"?
To predvsem pomeni, da je nekaj narobe v odnosu pes - novi skrbnik. Ni jasnih pravil, ni nespornega vodje, ni jasnih navodil.... Kot že tolikokrat povedano, pes potrebuje čas, da se navadi na nova pravila, in potrebuje nekoga, ki mu bo ta pravila razložil. Kako pa bi bilo, če bi vas preselili v novo družino na madžarsko, in pričakovali, da se takoj vklopite v njihov vsak dan. Halo?  Shocked Huh Kater jezik pa govorite Huh Do you speak english at least  Shocked Huh Tako nekako se počuti pes v novem domu. Novi ljudje, novo okolje, nova pravila. Psu je treba stopit naproti!


* Kaj vse povzrocimo s prenagljeno in nedomisljeno posvojitvijo? Psu, prejsnjim skrbnikom, sebi...
- pes se prilagaja vsaki novi situaciji. V vsakem domu "pobere nekaj", in tako med "svojo prtljago" doda še kupček od tu, kupček od tam.... zmešnjava. Ko se bo končno pojavil pravi, odgovorni, zadnji posvojitelj, bo moral najprej popucat vse te kupčke, predno bo lahko začel zares delat. Kašni kupčki so tudi dobro skriti, in se pojavijo iznenada, lahko šele čez nekaj let v neki novi situaciji. S prenagljeno odločitvijo torej škodujemo psu, saj mu zmanjšujemo možnosti, da nekomu postane krasen družabnik. Ne posvajajte psa, če niste 110 % odločeni, da se boste zmožni spopasti z vsemi "nadlogami", ki jih boste srečali s svojim psom.


O evtanaziji pa ne bom veliko pisarila. Ne spadam namreč med tiste, ki bi lahkos prejeli tako odločitev, zato se tej temi izogobam tudi v razmišljanjih. Tistim, ki so sposobni sprejeti tako odločitev pustim, da to premišljeno storijo. Iz istega razloga nimam odgovora na vprašanje ali je na mestu posvojitev kot rešitev pred evtanazijo. Če bi imela možnost, bi posvojila take(ga) pse/a. Ker je nimam, o tem ne razmišljam, saj se kljub vsemu zavedam, a ne morem rešiti vseh. Žal. Mislim pa da se bodo z osveščanjem in izobraževanjem izoblikovali pogoji, ko ne bo veliko priložnosti, da bi na tak način morali reševati pse

Ufa... prav  Undecided prav kratko pa tole ni bilo....
Logiran
ticka
rad pišem
****
Sporočil: 421


« Odgovor #5 : nedelja, 25.02.2007 : 13:05:39 »

naš bobi je bil balkonski kuža in ko smo ga dobili mu je bilo vse neznano, na sprehodu se je vsega ustrašil, lajal je na vse živo, skakal v ljudi in pse, popolnoma znorel ob hrani.... Na žalost podrobnosti iz njegovega "prejšnega" življenja ne vemo, tako da smo morali začeti iz popolne nule. Sedaj je že skoraj eno leto odkar ga imamo in čeprav je bil začetek zelo, zelo težak, smo se odločili, da vztrajamo in je sedaj precej boljši.
Če samo opišem par stvari iz prvega tedna...čuval je vse, kar je pomenilo, da nisi prišel iz enega prostora v drugega brez tveganja renčanja alo ugriza. Brat jih je parkrat pokasiral, ker se je bobiju zdelo, da on nima kaj iskat okrog drugih družisnkih članov. Ko je prvič dobil za jest, je bilo noro, mislim, da bi nam vsem roke odgriznil, če ne bi bil na vrvici...in takih stvari je še veliko. Zelo počasi smo prišli do te stopnje na kateri smo, pa še vedno je daleč do cilja... Ampak naše mnenje je bil ( predvsem od očija  Kiss ), da je treba dati kužku čas, da se privadi na nove situacije in ljudi, in ko smo že vsi obupali, je on vztrajal...
Sedaj je bobi naš, ga ne damo, predvsem pa se precej bolje zavedamo, kaj pomeni imeti kužka, ki ni bil nikoli socializiran, nikoli božan, nikoli hranjen. In mogoče smo se res zaleteli v osnovi, ampak mislim da se je na splošno vse izšlo kar vredu.
Več pa lahko napiše moja mami, ker je bobi predvsem njen
p.s. sporočilo je, ne odnehaj, bo bolje, samo malo pomoči in vztrajnosti potebuješ!!!  Cool
Logiran
Teski
odvisnež
*****
Sporočil: 810


« Odgovor #6 : nedelja, 25.02.2007 : 14:00:23 »

Jaz sem že velikokrat premišljevala o tem, zakaj veliko zavetišč (tako kot se je tudi že debatiralo in mislim, da je napisano tudi v Poloninem dnevniku v Sobotni prilogi Dela) misli le na statistiko in oddajo živali prvemu, ki pride mimo? Žal je dejstvo tako, da zahtevajo psi iz zavetišč v večini primerov posebno obravnavo in človeka, ki ima posluh in žilico za take pse, ne pravim, da tak kuža ni primeren za začetnike, kajti imamo ljudi, ki imajo kot začetniki nek naraven talent, ki lahko zelo hitro pripelje takega človeka do višje stopnje sposobnost, kot jo npr. ima nek človek, ki se s psi ukvarja že dalj časa. Pomembno je, da imajo posvojitelji žilico in posluh za take pse oz. se morajo zavedati svojih sposobnosti in omejitev, se morajo vsaj pribiližno zavedati v kaj se spuščajo in tudi, kam po pomoč. Če po sebi sodim, ki se v kinologiji in vzgoji psa ne smatram za začetnico, si predstavljam delo s psom iz zavetišča precej bolj zahtevno kot delo z večino psov, ki si jih pač kupimo pri vzrediteljih in jih imamo že od obdobja mladička dalje in vem, da če bi se odločila za takega psa bi ga vsekakor vzgajala in šolala s pomočjo tistih, ki imajo več izkušenj na tem področju.

Bi pa osvetlila tukaj nek problem. Veliko ljudi s kinološkimi izkušnjami ima te izkušnje zato, ker s svojimi psi veliko dela in jih tudi za delo uporablja. Večina ljudi, ki ima pse za delo jih dejansko izbira predvsem glede telesne zgradbe primerne za delo, značajskih lastnosti in jih videz dejansko ne sekira preveč (zato imamo običajno tudi delovne linije, ki pač navadno niso tako lepe kot razstavne) in sem prepričana, da mnogim ne bi bil problem imeti za delo nekega mešančka in bi bili pripravljeni posvojiti psa, a jim je žal všeč taka kinološka disciplina, kjer s psom brez rodovnika nimajo enakih možnosti kot s psi z rodovnikom.  Tako že sama KZS omejuje možnost, da bi azilaši prišli v roke ljudi, ki imajo že veliko izkušenj s kinologijo. Vesela sem, da imajo v nekaterih panogah psi brez rodovnika enake možnosti - npr. v reševanju, kjer lahko povem, da jih je kar nekaj, ki delajo s posvojenimi psi.

Je pa tudi res, da lahko te "enake možnosti" nerodovniških po drugi strani spodbudijo štepanje.

Hm, težko je biti pameten...

Toliko v razmišljanje - sicer le za en del obširne tematike o zavetiščnih kužkih.

LP, T
Logiran
Sleepy
rad prihajam sem
*
Sporočil: 1.129


« Odgovor #7 : nedelja, 25.02.2007 : 14:17:50 »

Ne vem no, jaz sem sem tole temo razumela drugače. Nekako iz vidika kako posvojiti psa in ne kot še eno debato več o rodovniških in šteparjih....
Tudi se ne morem strinjat, da si večina ljudi zbira psa za delo. Prej bi rekla, da večina ljudi niti v malo šolo ne pride, kaj šele, da bi se ukvarjala z višjimi stopnjami šolanja. Danes si pač večina ljudi zbira psa ali zato, ker hoče družabnika (kar se mi zdi "najbolj pravi" razlog), ali zato, ker pač morajo imeti psa (ker je tudi to žal statusni simbol), ali zato, ker pač mora nekdo čuvati hišo... ali kaj vem kaj še, za delo pa.... mislim da v manjšini. (Samo mimogrede koliko borderjev pa v SLO čuva ovce Huh Wink - pa je kar nekaj občerejcev... )
Za posvojitev mešančka ni treba biti vrhunski kinolog, treba se je pa zanj (kot za vsakega drugega rodovniškega, pozlačenega ali pa za zadnje blatno ščene) odločiti s pravih vzgibov, slišati kaj nam govorijo, imeti posluh za psa in mu nameniti primerno vzgojo in šolanje. KZS tu nima nobene zveze (pravzaprav je nima nikjer kjer se govori o zapuščneih psih).
Logiran
Teski
odvisnež
*****
Sporočil: 810


« Odgovor #8 : nedelja, 25.02.2007 : 15:51:35 »


Tudi se ne morem strinjat, da si večina ljudi zbira psa za delo. Prej bi rekla, da večina ljudi niti v malo šolo ne pride, kaj šele, da bi se ukvarjala z višjimi stopnjami šolanja.
Za posvojitev mešančka ni treba biti vrhunski kinolog, treba se je pa zanj (kot za vsakega drugega rodovniškega, pozlačenega ali pa za zadnje blatno ščene) odločiti s pravih vzgibov, slišati kaj nam govorijo, imeti posluh za psa in mu nameniti primerno vzgojo in šolanje. KZS tu nima nobene zveze (pravzaprav je nima nikjer kjer se govori o zapuščneih psih).

Nisem govorila, kot, da si večina izbira psa za delo, ker tudi vem, da si ne. Govorila sem le še o enem potencialnem delu ljudi za posvojitelje - omejila sem se na del ljudi, nisem govorila o splošni populaciji. hotela sem povedati, da veliko ljudi, ki si izbere psa za delo in ima zato tudi precej izkušenj z odpravljanjem raznih vedenjskih motenj, bi se lahko odločilo za posvojitev iz zavetišča, če bi jim s strani KZS bile nudene enake možnosti kot z rodovniškim. Gre za to, da sem le razmišljala o tem, da so to pač en potencialni del posvojiteljev, ki imajo izkušnje s psi.

In to o posluhu in o začetnikih, ki so za moje pojme lahko prav tako dobri pri vzgoji - mimogrede - vsak je v določenem trenutku pač začetnik, je vse napisano v mojem postu točno tako kot praviš tudi ti. In v postu sem tudi sama povedala, da ni potrebno biti vrhunski kinolog za posvojitev. Razen, če sem nerazumljivo zapisala...

Moje mnenje je le tako, da če bi KZS imela več posluha za te stvari, bi lahko imeli več možnih potencialnih posvojiteljev, ker bi lahko še kdo, ki se sicer odloči za rodovniškega psa samo zaradi dela (ne govorim, da tak človek nima psa za družabnika, ker smo taki in drugačni), bi vzel lahko psa iz zavetišča  in bi mu bil družabnik tako doma kot pri delu. jaz imam tudi psa, ki je v prvem pomenu družabnik in sem z njim čisto slučajno začela tudi delati.

To, da KZS nima nič pri tem mi je pa več kot jasno - od tukaj izhaja tudi vsa njihova filozofija.

LP, T
Logiran
Teski
odvisnež
*****
Sporočil: 810


« Odgovor #9 : nedelja, 25.02.2007 : 15:57:05 »

Se opravičujem, če sem "zabluzila" temo...
Jana, pa prestavi ali pa zbriši, če sem nasmetila ali, če vodim temo na stransko pot.
Logiran
Sleepy
rad prihajam sem
*
Sporočil: 1.129


« Odgovor #10 : nedelja, 25.02.2007 : 17:57:33 »

No sej Teski, v tem smislu se pa strinjamo! Wink Še sploh s tvojim zadnjim stavkom v predzadnjem postu! Wink
Logiran
simi
rad prihajam sem
*
Spol: Ženska
Sporočil: 1.225


« Odgovor #11 : nedelja, 25.02.2007 : 21:05:49 »


Bi pa osvetlila tukaj nek problem. Veliko ljudi s kinološkimi izkušnjami ima te izkušnje zato, ker s svojimi psi veliko dela in jih tudi za delo uporablja. Večina ljudi, ki ima pse za delo jih dejansko izbira predvsem glede telesne zgradbe primerne za delo, značajskih lastnosti in jih videz dejansko ne sekira preveč (zato imamo običajno tudi delovne linije, ki pač navadno niso tako lepe kot razstavne) in sem prepričana, da mnogim ne bi bil problem imeti za delo nekega mešančka in bi bili pripravljeni posvojiti psa, a jim je žal všeč taka kinološka disciplina, kjer s psom brez rodovnika nimajo enakih možnosti kot s psi z rodovnikom.  Tako že sama KZS omejuje možnost, da bi azilaši prišli v roke ljudi, ki imajo že veliko izkušenj s kinologijo. Vesela sem, da imajo v nekaterih panogah psi brez rodovnika enake možnosti - npr. v reševanju, kjer lahko povem, da jih je kar nekaj, ki delajo s posvojenimi psi.

Je pa tudi res, da lahko te "enake možnosti" nerodovniških po drugi strani spodbudijo štepanje.

Hm, težko je biti pameten...

Toliko v razmišljanje - sicer le za en del obširne tematike o zavetiščnih kužkih.

LP, T

S tem ko sem napisala zgornji post nisem mislila delati nobene razlike med rodovniškimi in mešanci.
Moja jeza, ki se kopiči že nekaj časa je predvsem zato, ker se z rešiteljstvom odraslih psov dela medvedja usluga, ki jo naredimo s nepremišljeno posvojitvijo.
Govrim iz lastnih izkušenj kot človek, kii se ukvarja s šolanjem psov in ki imam trenutno doma dva psa z rodovnikom delovne pasme.
Spet bom daljša, povem že na začetku.
Zakaj z mojimi izkušnjami v šolanju, ki jih imam ne pomislim na psa iz azila, ampak sem si kupila točno določenega psa. Ker imam jasno predstavo o tem kaj si želim od psa. Že takoj sem vedela, da s psom ne bom tekmovala, vedela pa sem, da bo moj pes učni pripomoček za druge pse in ljudi. Zato sem potrebovala psa, ki ima stabilen karakter, ki ima dobre nagone, ki....da bo vse to kar si od njega želim prenesel.
Torej po tem, ko sem se odločila kaj hočem od psa, sem morala premislit kje bom to dobila - kje, v kateri pasmi in v katerem spou.
Tako je padla odločitev za samico in pasmo, ki jo imam. Ker sem točno vedala kaj hočem sem prvo samičko zavrnila, ker je že v leglu kazala določene stvari, za katere sem vedela da mi kasneje ne bodo všeč. Počakala na drugo leglo, bilo je to kar sem si želela in sedaj imam točno to, kar sem si želela.
Da ne bo to zvenelo tako, da ker ima psica rodovnik in je NO, se je pa pametna skotila. Ja pa jade 4 leta šolanja je bilo potrebnih, da psici popolnoma zaupam, da imam to kar sem si želela, med drugim tudi učni pripomoček za moje tečajnike.

Zakaj si z znanjem, ki ga imam nisem omislila psa iz zavetišča (pa je bila pred kratkim pri Poloni ena siva nemška ovčarka)?
Zato, ker sem imela pred Ajšo Dara.
Dar ni pes iz zavetišča zato ker do tja ni prišel saj smo ga prej vzeli mi.
Bil je privezan ob ograjno na ljubljanski obvoznici. Zakaj je ostal doma? Ker je bil tako lep, pa tačko je dal takoj kar prejšnji pes ni nikoli naredil, pa je bil 11 let pri nas. Pa tako dolge trapalnice je imel, pa.....en teden smo imeli skupaj njega in našega prvega psa, ki je bil star že 11 let in mu kolki niso več služili. Doma niti na sprehodu nobenega konflikta.
Dva meseca je bil Dar idealen kuža z edino napako, da je lulal le na kanalizacijskem jašku, ne na travi.
Potem je pa počasi ugotovil, da je tu doma in da bo on tukaj car. Začele so se težave, ki jih na začetku nismo opazili do takrat, ko se je prvič stpel s psom. Ker mu od takrat naprej ni bilo dovoljeno renčat na psa, ni več renčal, je pa izpopolnil taktiko. Psa je najprej povabil v igro, ko je pes prišel do njega, ga je imel v eni potezi na hrbtu.
Pes je šel v šolo takoj, ker so se ravno 14 dni po tem, ko smo padli na njegovo lepoto začeli tečaji. Lahko rečem, da je bil pri najboljšem kinologu, ki ga slovenija ima. Tudi njega je na začetku nategnil s svojim vedenjem. Naredili smo vse kar se je narediti dalo, njegovo šolanje ni trajalo 4 mesece kot je to običajno, ampak je trajalo vse štiri leta kar je bil z nami.
Vsak dan neka nova fora, vsakič ko srečaš psa ali ga bom dovolj hitro ustavila, da me ne bo potegnil za seboj, bo zarenčal na človeka, bo...
 Ja ostal je pri nas, ker je bil velik in podoben nemcu, ki smo ga imeli prej, nekako si ne predstavljamo majhnega psa.
Po pravici povedano, če ne bi imel raka na prostati in je bil zaradi tega uspavan bi bil v kratkem uspavam zaradi svojih napak.
Imeti psa, ob katerem ne moreš biti nikoli sproščen, ko moraš nenehno gledat kje je kakšen pes, ker drugače ga ne boš zadržal na povodcu, imeti psa, ki ga ne moreš niti za sekudno spustiti izpred oči....ne, jaz ne. Jaz imam psa zato, da je moj družabnik, da se ob njem sprostim, da grem lahko z njim na sprehod in da si ob tem spočijem možgane.
Če bi vedela takrat, ko ga je brat pripeljal domov, da bo tako, bi še isti moment odšel od doma ne glede na to, da je dajal tačko in mižikal z očmi....
Da smo vložili 4 leta vanj vsak sprehod, vsak moment ko je bil doma, razen ko je spal smo vedeli da bo vse ok, ne...tega se ne grem nikoli več.
Dar je bil fantastičen delovni pes. Vse je naredil na enem mestu enkrat in takrat brez napak, še enkrat na istem trevniku...ni šans, ne zlepa ne zgrda. Njemu ni treba.
Smo zafrknili v vzgoji, nismo, smo zafrknili s tem, da nismo bili preveč vstrajni, nismo. Zafrknili smo takoj ko je brat pripeljal psa domov. Padli smo na njego tačko in mižikanje.

Nauk Dara me bo spremljal celo življenje. Nikoli več ne bom vzela odraslega psa.
Sedaj me bo kdo vprašal kaj pa če mi kdo vrne sedaj mojega mladička, ki so stari 3 leta.
Če mi ga bi vrnil bi vedela zakaj. Zato, ker bi zafrknili pri vzoji in bi bil glede na karakteristike, ki jih nosi v svojih genih tak čuvaj, da bi bil že zelo hud agresivc.
če mi ga vrnejo....ne sprašujem ga kdo hoče ali ne. Direkt ga odpeljem na evtanazijo. Nobenemu na tem svetu ne privoščim življenja, ki roko na srce ni življenje ampak vsakodnevno matranje sebe  in okolice.

Mi je kot inštruktorju izziv vzeti odraslega psa, pa je vseeno je iz zavetišča ali pa ga je nekdo privezal za ograjo. Ne, ne bi bil, ker moj pes mi bo za sprostitev in ne za to, da se bom vseskozi ukvarjala z njim.
Pa če bi imela tekmovalne apetite in če si vzamem za primer sivo nemko, ki je bil pri Poloni, bi jo vzela?
Ne, ker da dobiš dobrega tekmovalca rabiš minimalno 4 leta šolanja, da lahko rečeš da je tvoj pes stabilen in lahko z njim tekmuješ. Pri tej psici smo vedeli le to, da ima dober plenski nagon, nismo pa vedeli kako je s pritiski, kakšen karakter ima.....vse to spoznaš preko procesa šolanja.
In zakaj ljudem, ki jim imeti psa ni imeti psa za na sprehod ampak imeti psa za to, da bo z njim tekmoval ne pride na kraj pameti, da bo šel po psa v zavetišče. Ker ima točno vizijo kaj hoče in konec koncev tudi kaj rabi. In ker od začetka vzgaja in šola psa s točno določenim ciljem.
Smo sedaj kinologi z znanjem krivi, da so takšni psi v zavetiščih saj imamo znanje za njih?
Mogoče smo samo odgovorni in se zavedamo kaj pomeni vzeti odraslega psa.
Ja res je kupijo tekmovalci odraslega psa, a kakšnega? Takšnega, ki je preverjen, za katerega vedo vse. Tako pluse kot minuse. In v tem plusu vidijo kaj lahko z njim dosežejo, ker recimo če pes ni dober na obrambi je pa dober v sledi tekmujejo v sledenju.
Zato videti neko možno rešitev, da bomo tisti, ki imamo znanje vzeli odraslega psa.....bojim se da ne.

Logiran
MaxyTT
odvisnež
*****
Sporočil: 541


« Odgovor #12 : nedelja, 25.02.2007 : 21:18:53 »

Se bom še sama oglasila s svojo izkušnjo, kot novopečena lastnica  moje prve posvojenke. To ne bo kakšno strokovno razglabljanje, temveč samo moja osebna izkušnja.

Najbolje, da začnem na začetku. Fant si je že kar nekaj let zelo želel nemškega bokserja(tudi meni so zelo všeč), vendar sva se zmenila, da dokler imamo pri hiši našega kokerčka, to odpade. Spremljala sva forum o bokserjih, prebirala internetne strani, hodila na razstave ter tako zbirala informacije o vzrediteljih in bokserjih. Tako sem slučajno na tem portalu odkrila tudi Zavetišče Horjul in se potem končno opogumila, da prvič pokličem za sprehajanje (tega bo slabo leto nazaj). Zame je bila to prva in nova izkušnja z psi iz zavetišča, vendar je po prvem obisku in sprehajanju padla odločitev, da sem pa definitivno še pridem. Tako se je začelo in moji obiski zavetišča so se kar vrstili, skorajda vsak vikend, pa še marsikateri dan v tednu. Izkušnje s kužki so bile same pozitivne in počasi so meni začele misli glede posvojitve z bokserčka begati k Horjulčkom. Ok, glede na fantove močne želje po bokserčku, se mi je to zdelo praktično neizvedljivo, čeprav sem počasi začela "tipati teren". Junija 2006 smo izgubili našega kokerčka. Avgusta je v zavetišče prišla Neža in bolj ko sem jo spoznavala, bolj se mi je vsedla v srce in zadelo me je kot amorjeva puščica, čeprav sem potrebovala nadaljnih pet mesecev, da je fant dal zeleno luč, vmes pa vsak večer najprej preverila, ali je Neži še v zavetišču. Tistega četrtka 4.1.2007, ko sva šla po Neži, ne bom pozabila nikoli v življenju, saj se je fant zaradi vseh takratnih okoliščin premislil dobesedno čez noč in sem za njegovo odločitev izvedela v službi - letela na wc, se zjokala od veselja in s tresočo roko Smetki napisala SMS, da popoldne prihajava po Neži.

Sama sem morda imela ob izbiri psa malo lažjo nalogo, saj sem kar nekaj časa hodila v zavetišče sprehajat, neobremenjena s posvojitvijo (ker tako nisem pričakovala, da bi bokserčka zamenjal posvojen kuža iz zavetišča) in tako različne kužke dodobra spoznala. Neži mi je tako rekoč sama prišla naproti in sva se do posvojitve kar dobro spoznali na sprehodih, majčkeno sem pa sem in tja o njej povprašala tudi Smetko, saj nisem hotela preglasno razglabljat, da sem en majčkeno uč nanjo vrgla. Moji kriteriji so bili predvsem to, da je kuža po velikosti in teži takšen, da ga bom lahko obvladovala, obvezno ne sme biti agresiven do muckov (trije notranji mačkoni) in da ni vedenjsko zelo problematičen,ker imava premalo izkušenj (fantov prvi kuža, moj prvi posvojeni) in zaradi službe nimava možnosti, da bi se vsekozi ukvarjala z njim.  Sama sem v tem času, ko hodim v Horjul in spremljam tale portal kar dobro spoznala različne vedenjske vzorce kužkov iz zavetišča in pozorno spremljala vse Smetkine nasvete in opozorila, ki jih je spisala na tem forumu, zato me posvojitve Neži ni bilo strah in je bila to tako čustvena kot razumska odločitev, saj sem v svoji betički premlela vsa vprašanja, na katera opozarjajo ob posvojitvi.
Jasno je bilo tudi, da ne glede na to, da Neli ni problematična, greva takoj k Xeni v šolo. Zato, da se obe nekaj naučiva in začneva z pravo vzgojo in šolanjem. Namreč, Neli je član družine in je oz. bo z nama praktično povsod (različne situacije in okolje), zato mi je pomembno, da je (bo) pravilno vzgojena in da bo dala skoz vsaj osnovno šolanje. Edina zadeva, ki je pri njej vedenjskega značaja, je občasna nesproščenost ob drugih psih, a ne vedno, vendar bova sčasoma tudi to sigurno odpravili. Zavedam se tudi, da se bo morda kakšno nezaželeno vedenje še pojavilo, vendar se tega ne bojim, saj vem, da se lahko kadarkoli obrnem na Smetko in Xeno. Tudi to, da se lahko vedno obrnem na Smetko, je bil eden izmed bistvenih kriterijev, da je bil posvojen Horjulček. Z Neli sedaj tečeva skupaj "na dolge proge" in mislim, da nama lepo uspeva.

S strokovnega vidika bodo glede posvojitev dodali tisti, ki se na to bolj spoznajo, sama pa sem samo želela predstaviti svojo zgodbo. Sama lahko rečem, da sem se zaradi tega poprejšnjega stika s Horjulčki, vseh pogovorov s Smetko, prisotnost ob posvojitvah drugih kužkov, ko sem poslušala Smetko, ko bodočih posvojiteljem razlaga zadeve, spremljanja foruma in vseh spisanih nasvetov in opozoril s strani Smetke, Jane, Sarabenji in ostalih forumcev, za posvojitev odločila z mirnim srcem in trezno glavo. Zavedam se, da se moram še marsičesa naučiti in da bo še kaka preizkušnja pred mano, a vem, da bova vse zastavljene cilje z Neli skupaj dosegli. Enkrat bova tudi na Kredarci pod Triglavom stale.

LP
Logiran
delavec@amis.net
rad prihajam sem
*
Sporočil: 1.444


« Odgovor #13 : nedelja, 25.02.2007 : 21:40:35 »

Upam, da ne bo koga naše pisanje prestrašilo, da bi si premislil posvojiti koga iz zavetišča, čeprav je doslej o tem razmišljal, ima pogoje in voljo.
Niso vsi zavrženi kosmatini problematični. Prav vsak pa potrebuje čas, da spozna kaj pričakujemo od njega in čas, da nam zaupa. Tudi jaz lahko iz lastnih izkušenj povem, da smo posvojili dva psa z bolj ali manj težko preteklostjo, pa nam nikoli ne bo žal. Pred tem smo bili prepričani edino v to, da imamo pogoje in željo brezdomčkom ponuditi svoj dom in vse kar paše zraven. Od nobenega psa pa ne moremo pričakovati, da bo idealen, saj tudi ljudje nismo.
l.p.
Logiran
Agnes
Neža Vilhelm
midi
**
Spol: Ženska
Sporočil: 2.127


Setri so carji!


« Odgovor #14 : nedelja, 25.02.2007 : 22:14:20 »

Imeti psa je nazarensko velika odgovornost. Vsi na veliko pišete o tem, kaj to pomeni in kaj za sabo potegne kuža. Vse lepo in prav. Če bi dejansko bili odgovorni do psov, potem zavetišč ne bi potrebovali. Ali bi jih bilo pa vsaj manj.

Veliko vidi vodnike in pse, ki se sproščeno sprehajajo po mestu in pes je popolnoma poslušen vodniku in ob njem mirno zaspi na kavi. Pa si kranjski Janez misli: I ja bi to radio. In si nabavi psa, ki mu je vizuelno všeč. Redko kdo se pozanima, kaj pomeni imeti psa in kaj lahko od psa pričakuje. Vsak bi se moral pred nakupom oz. posvojitvijo sploh vprašati, kakšen človek je, kakšen življenjski stil ima, kaj bi s psom rad počel in šele nato razmišljati, kaj temu ustreza. in kje lahko to dobi. Potem sledi šele razmišljanje o pasmi, nepasmi, iskanje vzrediteljev ... Na prste ene roke poznam ljudi, ki so to počeli pred nakupom ali posvojitvijo psa.  Redko kdo ve, koliko dela je bilo vloženega v psa, ki mirno drnjoha ob kavi. Ker je seveda pes živo bitje in prej ali slej začne misliti s svojo glavo, pesjani končajo bogvekje. Če imajo srečo, v zavetišču. Če je pa nimajo, pa bogve kje.

Biti vodnik psa pomeni veliko samoodpovedovanja in predvsem veliko samoizpraševanja in spreminjanja svojih navad in samega sebe. Pred nakupom psa bi se morali zavedati, da se bomo morali tudi mi držati določenih pravil (hehe Ordnung und Disziplin), če bomo hoteli, da se jih bo držal pes. To bo še bolj rigorozno, če ne vemo, od kod je pes, kaj je že doživel, kaj zna, kako se obnaša. To zahteva celodnevno opazovanje, analiziranje pasjega vedenja in naših reakcij. Samo tako bomo psa vsaj približno spoznali in razumeli, kaj nam govori. Nikoli pa ne vemo, kaj bo, kako bo, ali bo lahko spuščen, se bo lahko igral, bo maral otroke ... Če smo se pripravljeni spopasti s tem, lahko razmišljamo o posvojitvi psa iz azila. Sama tega znanja in potrpljenja nimam, pa tudi delo mi ne dovoljuje, da bi se psu lahko intenzivno posvečala kaj več, kot se mu zdaj. Zato se mi ne zdi pošteno do psa, da bi ga posvojila. Pa se mi psi v zavetiščih smilijo, ne zato, ker so tam (imeli so srečo, da so prišli do tja), ampak ker ne vem, kaj je bilo z njimi prej, kaj so prestajali ... Nikakor nas ne sme zavajati usmiljenje, dobrodelnost, ampak moramo prekleto premisliti, kaj počnemo in kaj dobimo ter kaj bo potem.

Vsaka vzgoja je dolgotrajen proces. Poteka intenzivno v mladičkastem in pubertetniškem obdobju, manj intenzivno pa celo življenje. Zato mi pokrov dvignejo tisti, ki menijo, da bi lahko kar na hitro v nekaj urah psa spravili v red. In to po možnosti še psa z neznano preteklostjo. Lepo vas prosim. Sama kot 'človeška' inštruktorica jezikov pubertetnika, ki ima jutri popravca in bi želel danes se vse naučiti, kar je zamudil v celem šolskem letu, mirno odslovim s pridigo z naslovom: A pa ti čisto resno misliš?

Moj namen (in mislim, da tudi namen nikogar drugega v tej temi) nikakor ni, da bi prestrašili bodoče posvojitelje. Vesela bi bila, če bi se jim ob vsem tem pisanju porodilo kakšno dodatno vprašanje, kak drug pogled na psa in bi zato lahko postali boljši vodniki in psi zglednejši spremljevalci.

Lp Neža
Logiran

Ne hodi pred menoj, morda ne bom sledil. Ne hodi za menoj, morda ne bom vodil. Hodi ob meni in mi bodi prijatelj.
(Albert Camus)
Strani: [1] 2 3 4 5 6 ... 9   Gor
Natisni
mojpes.net  |  Kajin kotiček  |  zaščita živali in razno  |  Tema: Posvojitev psa in vedenje po njej
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2023 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines