Posvojitev psa in vedenje po njej

[Jana]

Za iztocnico citiram sporocilo simi iz Rokerjeve teme:

Ne, ni idealne iztočnice. Govorim in pišem slovensko, opozarjam, zahtevam, se na glavo postavljam, težim, sem zoprna....prijazna. Nič ne pomaga. S psom, posvojenim iz zavetišča ali s psom, ki ga pač imate oziroma dobite/kupite kjerkoli, je potrebno delat in se obnašat odgovorno. Dakar je prišla nazaj, Rokerja gledam na fotkah, spuščenega!! v Tivoliju, skratka vse je super in fajn.
Pa je daleč od tega. Nobene realne predstave o tem, kaj je odgovorno skrbništvo, ni. Ker pogodbeno ne morem zahtevati obveznega šolanja, bom pač oddajala le tiste, ki so vsaj načeloma za oddat brez pričakovanj, da gre lahko kaj narobe. Kaj naj pa z ostalimi? Jih uspavam, ker tule funkcionirajo, drugje pa očitno ne? Nočem prevzeti odgovornosti za to, da bo kdo od naših kdaj komu naredil kaj hudega, res ne.

Sposodila sem si cel Polonin post, ker je v njem zajela bistvo. Hkrati pa sem si sposodila še temo Rokerja zato, da boste lahko mogoče začeli razmišljati o tem kar vam Polona hoče povedati.
Imeti psa je odgovrnost, za katero se je vsak lastnik psa zavestno odločil, da jo bo prevzel.
Vzeti odraslega psa iz zavetiša je pa še večja odgovornost, ker ne veš nič, ampak čisto nič o tem kakšen je bil prej pes, kakšne so njegove reakcije, česa ne mara, česa se boji, kako pri čem reagira.
Ja, tisti v zavetiščih, ki delajo in živijo s psi vedo o njem to, kar je v zavetišču pes pokazal. Nekako predvidevajo kako se bo pes v novem okolju obnašal.
Odgovornost, ki jo prevzame posvojitelj pa je, da bo poskrbel za to, da bo pes, dokler ne spozna večino njegovih reakcij stalno na povodcu, da ga bo šolal in da se bo vedel odgovorno in v skladi s predpisi.
Šolanje odraslega psa je zelo dolgotrajen proces, šolanje odraslega psa iz zavetišča za katerega pa ne veš kako je prej živel, kakšne so njegove izkušnje je pa še bolj dolgotrajno. Zakaj? Pri odraslem psu, ki ga imamo od mladička točno vemo kako je na kaj raegiral, točno vemo v kakšni sitaciji se je kako odzval, naša napaka ali pa če smo realani neodgovrnost je, da smo čakali s šolanje tako dolgo, da je bil pes že odrasel in je postal moteč za nas in okolico, ponavadi je tako, da dokler ne postane moteč za nas je vseeno kako je moteč za okolico. A pri tem psu vemo kje smo ga zasrali.
Pri psu iz zavetišča pa ne vemo ničesar.
In če ničesar ne vemo, se moramo zavedati, da bomo najprej potrebovali zelo veliko časa, da bomo ugotovili vse "napake", da jih bomo lahko odpravili, bodimo realni veliko teh napak ne bomo mogli odpraviti, jih bomo pa lahko spravili toliko pod kontrolo, da bodo lahko normalno shajali s to napako.
Ampak za to si je potrebno vzeti čas, za to je potrebno potrpljenje, za to je potrebno polno odrekanja, za to je.......
Predno se odločimo za psa, se moramo vprašati ali sem se pripravljen odpovedati življenjskemu slogu, ki ga imam trenutno. Ali sem se sposoben odpevedati za nekaj časa kavicam, čvekanju, kinu,....in bom ta čas preživel tako, da bom s psom in ga bom opazoval. Sem se sposoben spopasti s vzponi in padci s psom, ki jih imaš v fazi šolanja. Sem si sposoben priznati, da o psih in njihovvem razmišljanju ne vem nič ali pa zelo malo in sem sposoben sprejeti mnenja drugih, ki so za to strokovno podkovani in imajo s psi izkušnje, pa ne zato, ker imajo svojega psa, s katerim imajo probleme, ampak ker se ukvarjajo s šolanjem psov in so jih nekaj že izšolali. Sem sposoben dati lastne potrebe po počitku in lagodnosti nekam na stran in tudi če si utrujen od službe iti v šolo, na sprehod, nuditi psu tisto kar je potrebno?
Ko si na ta vprašanja odgovorijo pritrdilno, ampak ne takoj, ja seveda, saj imam psa, ampak zelo dobro premislijo predno odgovorijo si morajo pošteno odgovoriti na vprašanje zakaj ravno tega psa.
Zakaj si med množico mladičkov izberejo ravno odraslega psa, ki je že nekaj časa v zavetišču, za katerega ti ljudje v zavetišču povedo, da ni idealen, da ima te in te problem, da je čuvaj, da ne mara drugih psov, mačk, da ......
Če samo pomislite na to, da zato ker je revček že tako dolgo v zavetišču in se vam smili, ne ga vzeti.
Če vam je simpatičen zato, ker vas spominja na kakšnega poznanega psa, ne ga vzeti.
Odraslega psa iz zavetišča si moraš želeti zaradi nejgovih specifik, zaradi karakterja ki ga ima, zaradi,.....nikakor pa ne zato ker se vam revček smili ali a zato, ker je komu podoben.
Tudi zato ker je določene pasme ali pa je njej podoben in bo zato dober čuvaj,....., to ni razlog za posvojitev!

Zakaj sem tako dolga? Zato ker lahko v tej temi kjer je bilo pisano s strani posvojitelja da gre v šolo, pa napišem, kako je bilo. Roki oz. posvojitelji so komaj čakai, da se Roki začne šolat. A se ne. Bil je le dvakrat v šoli in v tem času ni osvojil odpoklica, niti pod razno se vodnikom ni pokazalo kako naj delajo s psom.
Kejr je razlog da ne hodi več v šolo......vse to o čemer sem pisala, da si moraš odgovoriti predno sploh pomisliš na posvojitev psa oz. predno se sploh odločiš za to da bi imel psa.

In tukaj pride zopet vprašanje odgovornosti. Bo Polona odgovorna za to, če bo Roker nekoga napadel v Tivoliju, ko ga kljub temu, da je bilo posvojiteljem povedano, da naj ga ne spuščajo dokler ne zna odpoklica imajo odvezanega?
Bom jaz kriva za to, ker sem jim jasno povedala da kot inštruktor ne prevzamem odgovornosti za psa, če bi oni le nekajkrat prišli? So odgovorne druge šole v katere ne gredo, ker je Roker trenutno priden?
Kdo bo kriv, ko upam da se to ne bo zgodilo, a lahko se danes zgodi, in Roker ne bo priden?

Odločiti se za psa je odgovornost. Odgovornost pa je prvo to, da se zavedaš kaj imaš in da narediš vse, da ne more priti do neljubih dogodkov.
Res je, šolanja nihče ne more zahtevati, dokler ne pride do ugriza. Imeti psa na povdcu je pa zakonsko določeno.
Odgovornost in zrelost človeka se pokaže s tem ali to spoštuje.
Je odgovorno in zrelo imeti psa v Tivoliju brez povodca en mesec po tem, ko še ne veš ali se pes drugih psov boji ali pa jih ne mara.
Pa vzemimo prvo pocijo da renči, ker se jih boji. Je zrelo in odgovorno imeti spuščenega psa in s tem izzivat pretep ker se bo pes preveč bal in rečanje ne bo dovolj zato bo prišlo do ugriza.
Če pa je druga opcija da jih ne mara potem pa tu sploh ne govorimo več o odgovornosti in zrelosti, ampak o brezpametnosti.

Kdo je sedaj odgovoren. Smetka, ki razmišlja o tem, da bi bilo bolje problematične pse evtanizirat ali bodoči lastniki, ki se ne zavedajo odgovornosti za te pse?

Na koncu bodo trpeli samo psi, ki se bodo vrnili nazaj v zavetišča in samo tisti, ki v zavetiščih delajo in......kje je tu odgovornost?

[Jana]

delavec@amis.net, povsem mi je jasno, da je cela vrsta neodgovornih lastnikov okrog, kar poskusajo regulirati celo z Zakonom o zasciti zivali.
Pa ni ta tema namenjena vzgojnim prijemom in neodgovornim lastnikom psov na splosno, saj je za to odprtih cela vrsta tem tako med vrocimi temami kot med vzgojnimi.

Tukaj zelimo izpostaviti predvsem vse mogoce vidike posvajanja psov s tako ali drugacno, predvsem pa neznano preteklostjo. Na eni strani so nase zelje po resitvah vseh psov, na drugi strani pa omejitve, ki jih kot bolj ali manj izkuseni imamo pred in po sami posvojitvi.

[ticka]

naš bobi je bil balkonski kuža in ko smo ga dobili mu je bilo vse neznano, na sprehodu se je vsega ustrašil, lajal je na vse živo, skakal v ljudi in pse, popolnoma znorel ob hrani.... Na žalost podrobnosti iz njegovega "prejšnega" življenja ne vemo, tako da smo morali začeti iz popolne nule. Sedaj je že skoraj eno leto odkar ga imamo in čeprav je bil začetek zelo, zelo težak, smo se odločili, da vztrajamo in je sedaj precej boljši.
Če samo opišem par stvari iz prvega tedna...čuval je vse, kar je pomenilo, da nisi prišel iz enega prostora v drugega brez tveganja renčanja alo ugriza. Brat jih je parkrat pokasiral, ker se je bobiju zdelo, da on nima kaj iskat okrog drugih družisnkih članov. Ko je prvič dobil za jest, je bilo noro, mislim, da bi nam vsem roke odgriznil, če ne bi bil na vrvici...in takih stvari je še veliko. Zelo počasi smo prišli do te stopnje na kateri smo, pa še vedno je daleč do cilja... Ampak naše mnenje je bil ( predvsem od očija  ), da je treba dati kužku čas, da se privadi na nove situacije in ljudi, in ko smo že vsi obupali, je on vztrajal...
Sedaj je bobi naš, ga ne damo, predvsem pa se precej bolje zavedamo, kaj pomeni imeti kužka, ki ni bil nikoli socializiran, nikoli božan, nikoli hranjen. In mogoče smo se res zaleteli v osnovi, ampak mislim da se je na splošno vse izšlo kar vredu.
Več pa lahko napiše moja mami, ker je bobi predvsem njen
p.s. sporočilo je, ne odnehaj, bo bolje, samo malo pomoči in vztrajnosti potebuješ!!! 

[Sleepy]

Ne vem no, jaz sem sem tole temo razumela drugače. Nekako iz vidika kako posvojiti psa in ne kot še eno debato več o rodovniških in šteparjih....
Tudi se ne morem strinjat, da si večina ljudi zbira psa za delo. Prej bi rekla, da večina ljudi niti v malo šolo ne pride, kaj šele, da bi se ukvarjala z višjimi stopnjami šolanja. Danes si pač večina ljudi zbira psa ali zato, ker hoče družabnika (kar se mi zdi "najbolj pravi" razlog), ali zato, ker pač morajo imeti psa (ker je tudi to žal statusni simbol), ali zato, ker pač mora nekdo čuvati hišo... ali kaj vem kaj še, za delo pa.... mislim da v manjšini. (Samo mimogrede koliko borderjev pa v SLO čuva ovce - pa je kar nekaj občerejcev... )
Za posvojitev mešančka ni treba biti vrhunski kinolog, treba se je pa zanj (kot za vsakega drugega rodovniškega, pozlačenega ali pa za zadnje blatno ščene) odločiti s pravih vzgibov, slišati kaj nam govorijo, imeti posluh za psa in mu nameniti primerno vzgojo in šolanje. KZS tu nima nobene zveze (pravzaprav je nima nikjer kjer se govori o zapuščneih psih).

[Teski]

Se opravičujem, če sem "zabluzila" temo...
Jana, pa prestavi ali pa zbriši, če sem nasmetila ali, če vodim temo na stransko pot.

[simi]

Bi pa osvetlila tukaj nek problem. Veliko ljudi s kinološkimi izkušnjami ima te izkušnje zato, ker s svojimi psi veliko dela in jih tudi za delo uporablja. Večina ljudi, ki ima pse za delo jih dejansko izbira predvsem glede telesne zgradbe primerne za delo, značajskih lastnosti in jih videz dejansko ne sekira preveč (zato imamo običajno tudi delovne linije, ki pač navadno niso tako lepe kot razstavne) in sem prepričana, da mnogim ne bi bil problem imeti za delo nekega mešančka in bi bili pripravljeni posvojiti psa, a jim je žal všeč taka kinološka disciplina, kjer s psom brez rodovnika nimajo enakih možnosti kot s psi z rodovnikom.  Tako že sama KZS omejuje možnost, da bi azilaši prišli v roke ljudi, ki imajo že veliko izkušenj s kinologijo. Vesela sem, da imajo v nekaterih panogah psi brez rodovnika enake možnosti - npr. v reševanju, kjer lahko povem, da jih je kar nekaj, ki delajo s posvojenimi psi.

Je pa tudi res, da lahko te "enake možnosti" nerodovniških po drugi strani spodbudijo štepanje.

Hm, težko je biti pameten...

Toliko v razmišljanje - sicer le za en del obširne tematike o zavetiščnih kužkih.

LP, T

S tem ko sem napisala zgornji post nisem mislila delati nobene razlike med rodovniškimi in mešanci.
Moja jeza, ki se kopiči že nekaj časa je predvsem zato, ker se z rešiteljstvom odraslih psov dela medvedja usluga, ki jo naredimo s nepremišljeno posvojitvijo.
Govrim iz lastnih izkušenj kot človek, kii se ukvarja s šolanjem psov in ki imam trenutno doma dva psa z rodovnikom delovne pasme.
Spet bom daljša, povem že na začetku.
Zakaj z mojimi izkušnjami v šolanju, ki jih imam ne pomislim na psa iz azila, ampak sem si kupila točno določenega psa. Ker imam jasno predstavo o tem kaj si želim od psa. Že takoj sem vedela, da s psom ne bom tekmovala, vedela pa sem, da bo moj pes učni pripomoček za druge pse in ljudi. Zato sem potrebovala psa, ki ima stabilen karakter, ki ima dobre nagone, ki....da bo vse to kar si od njega želim prenesel.
Torej po tem, ko sem se odločila kaj hočem od psa, sem morala premislit kje bom to dobila - kje, v kateri pasmi in v katerem spou.
Tako je padla odločitev za samico in pasmo, ki jo imam. Ker sem točno vedala kaj hočem sem prvo samičko zavrnila, ker je že v leglu kazala določene stvari, za katere sem vedela da mi kasneje ne bodo všeč. Počakala na drugo leglo, bilo je to kar sem si želela in sedaj imam točno to, kar sem si želela.
Da ne bo to zvenelo tako, da ker ima psica rodovnik in je NO, se je pa pametna skotila. Ja pa jade 4 leta šolanja je bilo potrebnih, da psici popolnoma zaupam, da imam to kar sem si želela, med drugim tudi učni pripomoček za moje tečajnike.

Zakaj si z znanjem, ki ga imam nisem omislila psa iz zavetišča (pa je bila pred kratkim pri Poloni ena siva nemška ovčarka)?
Zato, ker sem imela pred Ajšo Dara.
Dar ni pes iz zavetišča zato ker do tja ni prišel saj smo ga prej vzeli mi.
Bil je privezan ob ograjno na ljubljanski obvoznici. Zakaj je ostal doma? Ker je bil tako lep, pa tačko je dal takoj kar prejšnji pes ni nikoli naredil, pa je bil 11 let pri nas. Pa tako dolge trapalnice je imel, pa.....en teden smo imeli skupaj njega in našega prvega psa, ki je bil star že 11 let in mu kolki niso več služili. Doma niti na sprehodu nobenega konflikta.
Dva meseca je bil Dar idealen kuža z edino napako, da je lulal le na kanalizacijskem jašku, ne na travi.
Potem je pa počasi ugotovil, da je tu doma in da bo on tukaj car. Začele so se težave, ki jih na začetku nismo opazili do takrat, ko se je prvič stpel s psom. Ker mu od takrat naprej ni bilo dovoljeno renčat na psa, ni več renčal, je pa izpopolnil taktiko. Psa je najprej povabil v igro, ko je pes prišel do njega, ga je imel v eni potezi na hrbtu.
Pes je šel v šolo takoj, ker so se ravno 14 dni po tem, ko smo padli na njegovo lepoto začeli tečaji. Lahko rečem, da je bil pri najboljšem kinologu, ki ga slovenija ima. Tudi njega je na začetku nategnil s svojim vedenjem. Naredili smo vse kar se je narediti dalo, njegovo šolanje ni trajalo 4 mesece kot je to običajno, ampak je trajalo vse štiri leta kar je bil z nami.
Vsak dan neka nova fora, vsakič ko srečaš psa ali ga bom dovolj hitro ustavila, da me ne bo potegnil za seboj, bo zarenčal na človeka, bo...
 Ja ostal je pri nas, ker je bil velik in podoben nemcu, ki smo ga imeli prej, nekako si ne predstavljamo majhnega psa.
Po pravici povedano, če ne bi imel raka na prostati in je bil zaradi tega uspavan bi bil v kratkem uspavam zaradi svojih napak.
Imeti psa, ob katerem ne moreš biti nikoli sproščen, ko moraš nenehno gledat kje je kakšen pes, ker drugače ga ne boš zadržal na povodcu, imeti psa, ki ga ne moreš niti za sekudno spustiti izpred oči....ne, jaz ne. Jaz imam psa zato, da je moj družabnik, da se ob njem sprostim, da grem lahko z njim na sprehod in da si ob tem spočijem možgane.
Če bi vedela takrat, ko ga je brat pripeljal domov, da bo tako, bi še isti moment odšel od doma ne glede na to, da je dajal tačko in mižikal z očmi....
Da smo vložili 4 leta vanj vsak sprehod, vsak moment ko je bil doma, razen ko je spal smo vedeli da bo vse ok, ne...tega se ne grem nikoli več.
Dar je bil fantastičen delovni pes. Vse je naredil na enem mestu enkrat in takrat brez napak, še enkrat na istem trevniku...ni šans, ne zlepa ne zgrda. Njemu ni treba.
Smo zafrknili v vzgoji, nismo, smo zafrknili s tem, da nismo bili preveč vstrajni, nismo. Zafrknili smo takoj ko je brat pripeljal psa domov. Padli smo na njego tačko in mižikanje.

Nauk Dara me bo spremljal celo življenje. Nikoli več ne bom vzela odraslega psa.
Sedaj me bo kdo vprašal kaj pa če mi kdo vrne sedaj mojega mladička, ki so stari 3 leta.
Če mi ga bi vrnil bi vedela zakaj. Zato, ker bi zafrknili pri vzoji in bi bil glede na karakteristike, ki jih nosi v svojih genih tak čuvaj, da bi bil že zelo hud agresivc.
če mi ga vrnejo....ne sprašujem ga kdo hoče ali ne. Direkt ga odpeljem na evtanazijo. Nobenemu na tem svetu ne privoščim življenja, ki roko na srce ni življenje ampak vsakodnevno matranje sebe  in okolice.

Mi je kot inštruktorju izziv vzeti odraslega psa, pa je vseeno je iz zavetišča ali pa ga je nekdo privezal za ograjo. Ne, ne bi bil, ker moj pes mi bo za sprostitev in ne za to, da se bom vseskozi ukvarjala z njim.
Pa če bi imela tekmovalne apetite in če si vzamem za primer sivo nemko, ki je bil pri Poloni, bi jo vzela?
Ne, ker da dobiš dobrega tekmovalca rabiš minimalno 4 leta šolanja, da lahko rečeš da je tvoj pes stabilen in lahko z njim tekmuješ. Pri tej psici smo vedeli le to, da ima dober plenski nagon, nismo pa vedeli kako je s pritiski, kakšen karakter ima.....vse to spoznaš preko procesa šolanja.
In zakaj ljudem, ki jim imeti psa ni imeti psa za na sprehod ampak imeti psa za to, da bo z njim tekmoval ne pride na kraj pameti, da bo šel po psa v zavetišče. Ker ima točno vizijo kaj hoče in konec koncev tudi kaj rabi. In ker od začetka vzgaja in šola psa s točno določenim ciljem.
Smo sedaj kinologi z znanjem krivi, da so takšni psi v zavetiščih saj imamo znanje za njih?
Mogoče smo samo odgovorni in se zavedamo kaj pomeni vzeti odraslega psa.
Ja res je kupijo tekmovalci odraslega psa, a kakšnega? Takšnega, ki je preverjen, za katerega vedo vse. Tako pluse kot minuse. In v tem plusu vidijo kaj lahko z njim dosežejo, ker recimo če pes ni dober na obrambi je pa dober v sledi tekmujejo v sledenju.
Zato videti neko možno rešitev, da bomo tisti, ki imamo znanje vzeli odraslega psa.....bojim se da ne.

[delavec@amis.net]

Upam, da ne bo koga naše pisanje prestrašilo, da bi si premislil posvojiti koga iz zavetišča, čeprav je doslej o tem razmišljal, ima pogoje in voljo.
Niso vsi zavrženi kosmatini problematični. Prav vsak pa potrebuje čas, da spozna kaj pričakujemo od njega in čas, da nam zaupa. Tudi jaz lahko iz lastnih izkušenj povem, da smo posvojili dva psa z bolj ali manj težko preteklostjo, pa nam nikoli ne bo žal. Pred tem smo bili prepričani edino v to, da imamo pogoje in željo brezdomčkom ponuditi svoj dom in vse kar paše zraven. Od nobenega psa pa ne moremo pričakovati, da bo idealen, saj tudi ljudje nismo.
l.p.