Kinoloska starinarnica

Ob reorganizaciji domace knjiznice mi je v roke prisla knjiga Nenavadne podobe iz Brehmovega zivljenja zivali, ki je bila izdana daljnega leta 1978 pri Cankarjevi zalozbi. Moram priznati, da sem za to knjigo cisto pozabila, da jo imam in da sploh obstaja.

Avtor gospod Brehm se je rodil se bolj daljnega leta 1829 in zapustil obsezne zapise o zivalih (od nizjih do primatov) s celega sveta, ki jih je sreceval na svojih popotovanjih.

Seveda se je dotaknil tudi psov. Zanimivo branje, ki nam odpre okno v preteklost, takratno dojemanje zivali, ki je v nekaterih pogledih bolj napredno oziroma pravilno kot danes, v drugih smesno, spet v tretjih zastarelo in zgreseno.

Kakorkoli ze, uzivajte ob branju cca. 150 let starih zapisov in ne se jeziti, ce je »Stari Brehm« napisal kaj neprijetnega o pasmi, ki jo imate.

Psi so prilagojene osebnosti

»Svet sloni na pasjem razumu«. Tako je zapisano v Vedah, najstarejsemu in najbolj izvirnemu delu Zend Aveste, ene izmed najstarejsih knjih clovestva.
Samo dobri ljudje lahko dobro vzgojijo pse, samo moski jim lahko vcepijo pamet in razumevanje. Zenske niso vzgojiteljice in zato so sobni psicki vselej razvajena, nevzgojena, muhasta in ne redko potuhnjena bitja.
Kmecki pes je surov, robat toda zanesljiv tovaris, pastirski pes je pameten pastir, lovski pes odlicen lovec, ki za lovske vescine in lovi na lastno pest. Pes kakega brezdelnega odlicnika je samopasen lenuh in pravzaprav veliko bolj nevzgojen kakor surovi, nesolani pes kakega kmeta. Vsak pes se navzame ozracja, ki vlada v hisi, v kateri zivi, je razumevajoc, ce zivi pri pametnih ljudeh, postane osaben bedak, ce si mora njegov gospodar z napuhom napolniti praznino v glavi. Priljuden je, ce so ljudje v hisi drug z drugim prisrcni, ali je cemeren puscavnih, ce zivi pri starem samcu ali ostareli devici, ki je nihce ne obiskuje. V vseh okoliscinah se prilagodi najrazlicnejsim razmeram in vselej se preda cloveku z vso duso. Te velike vrline ljudje obicajno na zalost ne poznajo in zategadelj velja beseda »pasji« se danes za necastnega, medtem ko v resnici pomeni prav nasprotno.
Skoraj vse vrste psov imajo nekatere iste, svojevrstne navade. Tako tulijo in lajajo v mesec, ne da bi za to lahko nasli kak vzrok. Zakadijo se za vsem, kar hiti pred njimi, bodisi za ljudmi, zivalmi, vozovi, kroglami, kamni ali cim podobnim. Vse skusajo ujeti in zadrzati, ceprav cisto natancno vedo, da jim ulovljeni predmet ne more prav nic koristiti.
Velike umske sposobnosti psa se jasno odrazajo na njegovem obrazu in vsakdo mora pritrditi, da ima vsak pes cisto svoj izraz in da dveh pasjih obrazov prav tako ne moremo zamenjati kakor dveh cloveskih oblicij.

Buldogi, bokserji in mopsi

Neki samski moski si je kupil velikega buldoga in ga v druzbi prejsnjega lastnika ves vesel pripeljal v svojo sobo. Ko je hotel drugo jutro vstati iz postelje, je pes skocil proti njemu, se z obema prednjima nogama kljubovalno uprl ob posteljo, mu grozil s strasnim zobovjem tako nedvoumno, da je novi lastnik v trenutku spoznal, da bo pred mrcino varen samo, ce se ne bo premaknil. Se nekajkrat je poskusal vstati, toda vsakic se je ponovila ista zgodba in tako je moral mirno oblezati. Zgodilo se je, da ga prav tistega dne ni nihce obiskal in tako ga je doletelo zadovoljstvo, da je lahko svojemu prelepemu psu na ljubo ves dan stradal in trpel zejo v postelji. Naposled ga je neotesane in nevarne mrcine resil njen prejsnji gospodar.
Razumljivo je,zakaj dandanes buldoge malo gojijo po domovih. Buldogi niso tako sibke pameti, kakor obicajno ljudje mislijo; nasprotno, nekateri se po pameti lahko celo merijo s kodri.
Neki buldog je strasno rad pil bavarsko pivo in ga nezmotljivo razlikoval od drugih vrst piva. Ce ga je polokal zadosti, se je opil in ljudi zabaval z najrazlicnejsimi norcijami.
Bokser, ki sem ga spoznal pred kratkim, ni samo ljubljenec svojega gospodarja, temvec tudi miljenec njegove zene. Vdan ji je neomajno zvesto, hkrati pa je tudi ljubljen in ljubec prijatelj gospodarjevih konj. Ceprav je na pogled silno resnoben, vendarle izredno ljubi igro in salo, dovoljuje si nedolzne burke in je kdaj pa kdaj s svojimi nerodnimi burkami celo nadlezen.
K dogam spada tudi spacena podoba psa, ce lahko tako recem, mops (Canis familiaris molossus fricator).Pravzaprav je to pomanjsan buldog z nenavadnim okrnjenim gobcem in vijakasto zvitim repom. Tudi po cokati krepki rasti in neaupljivem znacaju je zelo podoben buldogu.
Mops je bil pravi pes starih devic in zvesta zrcalna podoba osamelih zensk, katerim pravimo zbadljivo stare device. Muhasti so, razvajeni in skrajno nevzgojeni; noben pameten clovek jih ne mara. Svet bi torej nicesar ne zgubil, ce bi ta odurna zival z vsem svojim potomstvom vre odsla po poti vsega zemeljskega.

Zavist, zdravilo za jazbecarje

Ob jazbecarju, ki gaje imel moj oce, sem spoznal, kako zavistni utegnejo biti psi.
Nas jazbecar je zagrizeno sovrazil vsa druga bitja na nasem dvoriscu. Z nobeno zivaljo ni zivel v slogi, najbolj pa se je prepiral s pincem, cigar klavrna strahopetnost mu je seveda vselej prinesla zmago.
In ta njegov smrtni sovraznik je nekoc postal zdravilo za obolelega jazbecarja. Ubogi pes je namrec zbolel in ves beden ze nekaj dni zavracal hrano. Vsa domaca zdravila, kar smo jih uporabljali dotlej, so bila zaman; kazalo je, da se psu hitro bliza konec. Kljub vsem njegovim necednim lastnostim smo bili vsi v hisi potrti in zlasti moja mati je z bridkostjo gledala, kako ga jemlje. Naposled pa se je domislila, da bi se nekaj poskusila. Pred bolnikovo lezisce je prinesla poln kroznik najbolj slastne pasje hrane. Jazbecar se je premaknil h krozniku in otozno pogledal socne kurje kosti in kose mesa, toda bil je preslaboten, prehudo bolan, da bi jih lahko pozrl. Tedaj pa je mati prinesla pinca in mu pokazala, naj izprazni kroznik. Kakor bi trenil, je bolnik vstal, se opotekel, vendar se je zbral in se obdrzal na nogah in kakor da bi vanj sinilo novo zivljenje, se je brezglavo pognal na pinca, zarencal, zalajal, se popenil od jeze, krepko savsnil svojega sovraznika, ki se ga je sunkovito otresel, ga do krvi ugriznil in se tako vznemiril, razkacil in otresel, da se jekakor mrtev sesedel na tla, vendar se mu je od tiste ure zdravje zboljsalo in je kmalu docela okreval.

Lovski psi zanicujejo susmarske lovce

Dobro izurjen lovski pes je v resnici cudovita zival in docela zasluzi svoje latinsko ima Canis sagax. Tudi ta je cloveski pes, kakor pravi Scheitlin, saj ga odlikuje pravi cloveski razum. Natancno ve, kaj mora delati in ce spremlja dobro solan lovski pes slabega lovca, mu cesto pretanjeno pokaze svoje zanicevanje.
Tako sem spoznal prepelicarja z imenom Basko, ki jeznal vse, kar je clovek lahko kdajkoli pricakoval od njegove vrste. Njegov gospodar je bil odlicen strelec, ki pri dvajsetih strelih na leteco divjad ni nikoli ali pa samo enkrat zgresil. Nekoc je prisel k nasemu Weidmannu sin njegovega prijatelja, mlad uradnik, ki je znal vsekakor bolje sukati pero kakor pusko. Prosil ga je za dovoljenje, da bi smel malo loviti. Gozdar mu je dovolil z besedami: »Pojdite, vendar dobro merite, sicer vam bo Basko hudo zameril.« Lov se je zacel, Basko je kmalu zavohal jato jerebic in obstal v njihovi blizini kakor marmorni kip. Lovec mu je ukazal, naj jih prezene. Jerebice so prhnile v zrak, puska je pocila, toda nobena ni padla na tla. Basko se je na moc zacudel ozrl in zadosti zgovorno pokazal, da ga je minila dobra volja. Vendar je sel z lovcem naprej, izsledil drugo jato in zgodilo se je kakor prvic. Tedaj je prisel tesno k strelcu, ga na moc zanicljivo pogledal in zdirjal naravnost domov. Se leto in dan ta lovec ni mogel vzeti s seboj na polje Baska, ki je bil sicer vnet za lov; prezir do slabega strelca se je globoko ugnezdil v njegovem srcu.

Ovcarji in pastirji

Spanski pastirski pes je prav tako nagle jeze kakor njegov gospodar, nemski ovcar pa se od svojega gospodarja navzame dobrodusnosti.
Ce je gospodar lovski tat, tedaj postane njegov pes kmalu podoben najbistrejsemu lovskemu psu; ce si njegov gospodar prizadeva, da bi si picli vsakdanji kruh izboljsal z nabiranjem gob, mu jih ovcar pomaga nabirat; ce pa se mora njegov zapovednik spopasti z dvo- ali stirinoznimi roparji, opravi ovcar v tem boju levji del; ce zivi pastir mirno in spokojno, tedaj ni bolj krotkega bitja, kakor je njegov pes. Nekateri ovcarski psi resnicno razumejo vsako gospodarjevo besedo.
Neki opazovalec, ki mu kaze verjeti, mi je pravil, da je sam slisal, kako je neki pastir ukazal psu, nj posebej pazi na »repico«. Pes je za kak trenutek osupnil, kajti dotlej ni se nikoli slisal te besede. Psenica in rz, jecmen in oves, travnik in polje, da, to so bile znane reci, toda repica? Malo je pomisljal, obhodil credo, preiskal posamezne njive in se naposled ustavil ob polju, nakaterem se je pridelek razlikoval od tistih znanih: To je torej morala biti repica in v resnici je bilo tako!

Tujski vodnik spic

»V blizini zelo obiskanega letovisca z lepo okolico,« mi je pripovedovala duhovita in pametna zenska, »sem spoznala najbolj vrlega spica, kar mi jih je kdaj prekrizalo pot. Zeleli smo obiskati bliznje razgledne tocke in prosili gostilnicarja, naj nam pokaze pot. 'Dal vam bom vodnika, na katerega se lahko zanesete,' je odvrnil mozakar in poklical svojega psa. 'Spic,' je dejal, 'vodil bos druzbo gospa in gospodov in jim vse razkazal, vse, slisis?'
Spic je pomahal z repom, obhodil vso druzbo, ovohal vsakega posameznika in se odpravil. Vodil nas je navkreber v hrib. Nekaj clanov druzbe je zaostalo. Spic je mirno sedel ob pot in pocakal, dokler nas niso dohiteli. Tedaj je nizdol po hribu prisla druga druscina, kije imela prejsnji dan istega vodnika; prepoznali so psa in ga zaceli vabiti k sebi. Spic pa je v zahvalo samo prijazno pomahal z repom in ker seje zavedal svoje naloge, ni zapustil novih znancev. Druzbo, ki mu je bila zaupana, je vodil zdaj levo, zdaj desno s poti; na vsaki razgledni tocki je sedel, dokler se nismo odpravili dalje. Naposled se je obrnil. Svojo nalogo je odlicno odlicno opravil, nicesar ni spregledal, izpustil nobene zanimive tocke, zgubil nobenega clana druzbe. Ko smo se vrnili, seje vidno razveselil gospodarjeve pohvale in nasega ljubkovanja.«

Vir: Nenavadne podobe iz Brehmovega življenja živali; 1978; izbral Eugen Skasa-Weiss, Cankarjeva zalozba