Ewchy je že nekaj malega napisala!
OK, tukajle je članek:
Pa veselo branje:
PO OSMIH LETIH ZOPET IZJEMEN USPEH
Zlata prinašalka Iza in Marko Bručan četrta na svetu
Konec junija in prve dni julija je že enajsto leto zapored potekalo svetovno prvenstvo reševalnih psov, ki ga je Mednarodna organizacija reševalnih psov (IRO) tokrat zaupala v organizacijo francoskim gasilcem. Mestece ob sredozemski obali La Grande Motte, blizu Montepellier-a je bilo gostitelj letošnjega svetovnega prvenstva reševalnih psov. Izbira lokacije ni bila najboljša, saj se poletne temperature gibljejo okoli 40 stopinj; in ker leži La Grande Motte ob izlivu reke Rone je vsepovsod mivka oziroma droben pesek. Predvsem pri iskanju pogrešanih oseb se je večina psov, prvič v življenju, srečala s tako podlago in razmerami. Pa pojdimo lepo po vrsti.
Odprava iz Slovenije je bila letos kar številčna. Tekmovalci so morali doseči na tekmah vsaj dve kvalifikaciji, da so lahko sodelovali v reprezentanci. Sestavljali so jo: Marko Bručan z zlato prinašalko Izo, Eva Gologranc z zlatim prinašalcem Mixom, Grozdan Grižančič z zlatim prinašalcem Sharkom, Tomaž Meglič z labradorko Šapo, Roman Starman z labradorko Kano, Bojan Verdelja z zlatim prinašalcem Šajem in Matjaž Zanut z labradorko Nušo in dr. Anton Grad kot vodja reprezentance. Poleg njih smo v Francijo potovali še, sodniki za delo reševalnih psov Vlado Gerbec, Ljubo Meglič in Katja Skulj, sodniška pripravnica Jerneja Ternovec, inštruktorja za delo reševalnih psov Sara Smerdel in Jure Turk ter vodniki reševalnih psov: Ines Bizilj, Ines Conradi, Katja Joha, Albin Martinčič, Meta Olovec, Jasna Petrovec, Živa Strašek in Maja Zajc in Andrej Olovec, ki je tekmovalce spremljal s kamero.
Poleg vodnikov ERP so Slovenijo kot tekmovalci zastopali tudi 4 vodniki DVRPS: Jure Gombač, Francelj Kastelec, Andrej Sterle, Miha Valič in vodja Matevž Cankar.
Večina odprave se je, na dolgo 16 urno potovanje, v Francijo podala že v petek, 24. junija zvečer in v jutranjih urah prispela na obalo Lyonskega zaliva. Nastanjeni so bili v apartmajih, ki so bili slabe dva kilometra oddaljeni od športnega parka, kjer so potekale vaje poslušnosti in premagovanja ovir. Slabost apartmajev je bila lokacija sredi betona, kjer se temperature prve tri dni noči niso spustile pod 25 stopinj. Ena skupina je bila nastanjena v kampu, ki je bil v bližini športnega parka. Tja sva v sredo zjutraj prispeli tudi Jerneja in Katja.
V ponedeljek se je uradni del začel z veterinarskim pregledom ter treningom poslušnosti in premagovanja ovir. V disciplini iskanje v ruševini je bilo prijavljenih 48 reševalnih parov, pri iskanju pogrešanih oseb pa 47. Zvečer je bilo žrebanje štartnih številk. Organizator oz. glavni pokrovitelj Royal Canine je organiziral ogled tovarne in raziskovalnega centra za vse udeležence. Tudi torek je bil rezerviran še za trening in veterinarske preglede.
V sredo pa se je začelo zares. Vsak tekmovalec je imel po eno disciplino na dan. Psi so se v treh dneh nekoliko privadili visokih temperatur in vlažnosti zraka. Kljub temu je organizator zaradi vročine nekoliko priredil urnik, delo je potekalo od šeste do enajste ure, v najhujšem času opoldanske vročine je bil premor. Popoldne se je delo nadaljevalo ob 16h in je trajalo do sončnega zahoda. Že prvi dan se je pokazalo, da razmere niso enake za vse. To sicer nikoli ni mogoče, vendar pa je bilo tu še bolj očitno. Predvsem pri iskanju, tako na ruševini kot pri iskanju pogrešanih oseb, so bili bolj uspešni psi, ki so delali zgodaj zjutraj ali pozno popoldne. Pri poslušnosti in premagovanju ovir vplivi vročine in vlage niso bili tako očitni, saj delo traja le 10 do 15 minut.
Naši vodniki so začeli dobro. Nekaj smole je imel debitant Grozdan s Sharkom, ki nista uspela doseči kvalifikacij pri poslušnosti. Pa tudi Matjaž z Nušo je imel težave pri iskanju pogrešanih. Iskanje je namreč potekalo na mivki, kjer je bilo nekaj večjih in manjših grmičkov. Teren je bil od začetka pregleden potem pa malo gosteje poraščen. Gibanje in vrtinčenje zraka na taki podlagi je bilo za naše pse nekaj povsem novega. Romana in Kano je Ljubo odpeljal na 50 km oddaljeno ruševino. Tu se je pokazalo, da organizacija prireditve, ni taka kot bi za svetovno prvenstvo morala biti. Tekmovalci so morali namreč sami organizrati prevoz. Pri izjemni vročini 37 stopinj sta na ruševini, ki je bila bolj podobna smetišču, s polno odpadnega železa, avtomobilov in zgradb, morala najti pet oseb v 40 minutah. Kana se je trudila in našla tri. Tomaž in Šapa sta prav tako našla tri pogrešane v težkih pogojih na pregreti ruševini. Bojan in Šaj pa sta prvi dan pokazala izjemno dobro poslušnost in kljub prvemu nastopu na svetovnem prvenstvu odlično premagala tremo.
Naslednji dan sta svoj nastop pričela tudi Marko in Iza s premagovanjem ovir. Kljub nekaj težavam z zdravjem in šepanju sva Izo skupaj z uradno veterinarko pripravile, da je ovire premagala zelo dobro. Eva in Mix sta zopet pokazala vrhunsko poslušnost, vendar je nemški sodnik nekoliko pristransko ocenil zadnjo vajo. Roman in Kana pa sta v poslušnosti dosegla kvalifikacije. Grozdan in Shark sta z ovirami opravila dobro, le pri usmerjanju na daljavo je bilo nekaj težav, Matjaž in Nuša sta pokazalo najboljše delo izmed vseh in dosegla najvišjo oceno v vajah premagovanja ovir na prvenstvu - 48 točk. Šaj je zaradi manjših napak dosegel 43 točk, Tomaž in Šapa pa žal nista dosegla kvalifikacij pri premagovanju ovir.
Petkov dan se je začel z oblaki na nebu, kar je zelo neobičajno za tamkajšnje razmere. Povedali so nam, da dežuje le pet dni na leto? Vsi smo mislili, da bo vročina prizanesla psom. A se je zaradi močnega vetra, ki pravzaprav od srede ni ponehal, kmalu (zopet) pokazalo sonce. Za vse naše, razen Eve in Marka, je bil to zadnji tekmovalni dan. Zadnja disciplina za Šapo in Nušo je bila poslušnost. Šapa zaradi počasnosti ni bila pozitivno ocenjena, Nuša pa se je izkazala in dobila drugo najboljšo oceno v tej disciplini.
Iza je kljub poškodbi odlično opravila vse vaje in z Markom sta bila v igri za visoko mesto. Eva in Mix sta pri premagovanju ovir pokazala, da sta usklajen tim in sta prav tako imela možnost za zelo dobro uvrstitev. Grozdan in Shark sta z iskanjem zaključila svoj nastop in glede na razmere opravila dobro delo in našla tri pogrešane. Šaj je bil pri iskanju na ruševini še nekoliko boljši in našel štiri osebe.
Jure Gombač z Zeno pri iskanju pogrešanih oseb in Miha Valič z Uko pri iskanju v ruševini sta našla vse pogrešane osebe in tekmovanje zaključila z dobrimi točkami v petek, bila sta v igri za visoka mesta.
V soboto smo imeli še dve železi v ognju. Mix in Eva sta pri iskanju na ruševini žal našla le štiri, kljub Mixovemu intenzivnemu delu vseh 40 minut.
Iza in Marko pa sta bila zelo uspešna in z doseženimi 180 točkami pri iskanju dosegla 4. mesto, ki ga je nazadnje dosegel Damijan Dimič s Kalo na prvem SP leta 1995. Damijan je s Kalo v naslednjih dveh letih dosegel še drugo in tretje mesto. Tako je uvrstitev Marka in Ize četrta najboljša uvrstitev reševalnega tima ERPS na svetovnih prvenstvih za reševalne pse.
Sobotno popoldne je prineslo tudi končne izračune, ki so pokazali da so svetovni prvaki vodniki KOSSP iz Hrvaške. Kot debitantje pa so dosegli izjemen uspeh tudi v posamični konkurenci, saj je Sara Marević z border collijem Mawlch Cap-om pri iskanju pogrešanih oseb osvojila 1. mesto, Tanja Janeš s hrvaško ovčarko Miško pa 3. mesto, Tibor Lugar z zlatim prinašalcem Mav-om je bil deseti. Vodniki KOSSP-a so se prvih »korakov v reševanju« učili pri nas in lahko rečemo da velja rek: znak dobrega učitelja je, da učenec preseže učitelja. Zaključek svetovnega prvenstva, podelitev medalj in priznanj je bilo v marini mesteca, sledila pa je večerja, z živo glasbo, v športnem parku. Vendar konca tega večera nismo dočakali, saj smo se po večerji odpeljali proti domu.
Izmed vseh udeležencev je kvalifikacije pri iskanju v ruševini doseglo 17, pri iskanju pogrešanih oseb pa 20 reševalnih timov.
Za organizacijo tega prvenstva ne moremo reči, da je bila dobra. Na poligon za iskanje v ruševini so se morali kandidati voziti s svojimi vozili, ažuriranje rezultatov je bilo počasno, preko spleta se jih sploh ni dalo dobiti, problem je bilo tudi sporazumevanje, saj je le malo Francozov govorilo angleško ali kakšne drug tuj jezik, kakor tudi ni bilo mogoče kupiti majice ali kakega drugega spominka s svetovnega prvenstva.
So pa se toliko boljše izkazali Švicarji – organizacija REDOG, prireditelji naslednjega svetovnega prvenstva reševalnih psov. Imeli so svoj razstavni prostor, kjer si lahko kupil majice, kape, nahrbtnike. Izdelano so imeli vabilo z opisom mesta, kjer prvenstvo bo in programom. Trajalo od 19. do 25. junija 2006, pričakujejo pa 200 tekmovalcev. Seveda bomo tam tudi vodniki in psi ERP Slovenije.
Jana. Vse pravice pridržane.
