ZGODBE VZREDITELJEV

[Jasna]

Pozdravljeni,

Ovo mi se pa vse bolj dopada. Naša priča je skoraj enaka.

Začeli smo takole: dve leti smo izbirali pasmo in smo se do dobra informirali o vsem mogočem in nemogočem (in še vedno premalo-to danes lahko rečem). Izbrali smo basset hounda zaradi njegovega značaja in pre vsega zaradi hčerke, ki se je blazno - beri histerično - bala psov (sama ga je izbrala). Dve leti pa po je živio življenje kauč-pesa. Kako v Lendavi imamo razstavo, to verjetno vsi veste, so nas prijatelji prepričali, da ga razstavimo, kar je bilo bolj za hec kot za res. Takrat je v "hudi" konkurenci tri psa (kar ni danes ni malo) osvojil CAC, CACIB in BOB. Po pravici povedano sploh nismo vedeli , a še manj znali kaj to pomeni. Da ne duljim, danes imamo tri psa enega basseta (9 let) in dva beagla (mamo-4 leta in sina-15 mesecev) ter dva legla za sabo (drugo je staro 3,5 tedna). Z vzrejom smo začeli zaradi popularizacije pasme beagl, ker zelo malo ljudi jo pozna in na razstavah jih nisi srečal. Naša Coco je bila med prvimi redno prisotnimi beagli na slovenskih razstavah. Pripeljana je z Hrvaške in ko smo je vpisali v Slo. rodovno knjigo je dobila številko 16 koncem 1998 leta. Toliko o prisotnosti in popularnosti pasme. V drugo leglo smo privolili zaradi pritiskov potencialnih kupcev. Ko te "nadlegujejo" par mesecev popustiš. Skrbno izbiramo nove lastnike rajši z kužijem počakam par mesecev, kot da ga odam ne pravemu. Vsaki potencialni novi lastnik je seznanjen z našimi pogoji in če se strinja kužija lahko dobi, če pa ne, mu se zahvalim za povpraševanje in kuži ostaja pri nas doma. Prveč rada imamo te majhne kepice, da jih lahko odamo samo tako. Toliko o vzreji in našem stavu do nje.
To je naš pot v kinologijo in ni mi žal.

Za informacijo: živimo v trosobnem stanovanju na drugem nadstropju v bloku in imamo tri otroka, kar pomeni 5  dvonožnih "živina" in trenutno 6 štirinožnih. Prav lepo se imamo.

Lep pozdrav iz trenutno sončne Lendave

[ARTI]

Živjo,Slavi in ostali.Sodeč po zastarelosti teme,lahko rečem samo dve:ali je nezanimljiva,ali pa nas je dobrih rejcev (ne po kvaliteti psov)zelo malo.    Za vzrejo sem se odločil zaradi velikega veselja do psov.Sedaj imam dva ,ki pa nista mojadva prva.      Kot vidim ,ni samo moj največji problem pri vzrji,- oddaja mladičkov.    Ko si izberem že prej previrjene kupce,jim polek mladička dam še kup napotkov in gradiva,polek teg ,pa sem jim vedno na razpolago,za vsakeršno pomoč. Izkazalo se je že,da ni najboljši lastnik tisti,ki sem bil najbolj navdušen nad njim.Stem,da imam kar težavno pasmo,(Aljaški Malamut) imam pri iizbiri kupcev še toliko težje delo,saj tak pes ni za vsakogar,najmanj pa za novega lastnika,ki nima izkušenj in bi mu bil prvi pes,kot sem že omeni vrubriki-o pasmah.  Če pa govorimo o zaslužku,dobro vemo da ga z pravilno vzrejo NI.  Naj vam povem še eno zgodbico.  Začelo se je pri lanski paritvi.Ker moj samec ni mogel opraviti sam,sem se odločil za umetn paritev,pa tudi iz tega -nič,ni se prijelo.Pri naslednji gonitvi sem ponovil umetno paritev in čez 60 dni so na svet pokukali štirje krasni mladički.Nekaj dni kasneje,se mi pes ni več vzdignil na noge.Vnela se mu je  prostata,za povrhu,pa še ledvice,psu je zrastla temperatura na 40 st..itd.Pri starosti psičkov mesec in pol,driska ki se ne neha.Pse mi je nekdo zastrupil,tako nas je bilo sedaj pri veterinarju kar 7 z mano vred.Psički so dobili nove lastnike,nekaj dni kasneje pa je moj Arti preživel še torzijo,ti Slavi veš kako to zgleda. Pa naj še kdo reče koliko sem zaslužil z mladički. baj baj ARTI

[petea]

Lepo pozdravljeni.
Ker sem relativno nova članica foruma, zdaj intenzivno prebiram dosedanje zapise.
Vesela sem, Valvasor, da si začela s tako zanimivo temo, ki je večina pasjeljubcev ne pozna preveč dobro - življenje vzrediteljev.
Tako vsaj malo resneje dobimo predstavo o vašem vloženem trudu in času. Škoda le, da ta na to temo noče biti večjega odziva.

LP, Petea

[duncan]

Zivjo!

Upam, da je tema se aktualna!
Imam namrec eno vprasanje za vzreditelje in sicer kako gledajo na to ce je kupec doma "dalec stran" in se o vsem (kaksni so mladicki, kaksni so starsi ....) pogovarja po telefonu, se pravi ne pride kuzka pogledat ampak mu ga vzreditelj poslje po avionu?
je to obicajno? lahko tu govorimo o zaupanju vrednih vzrediteljev  ali se tu bolj kaze denarni interes?
Prosim, povejte kako bi ravnali vi ce se vam oglasi nekdo iz Francije na primer?

lep pozdrav vsem

[kaja]

No, jaz imam pa malo lepse izkusnje s tujimi vzreditelji. Kontaktirala sem jih mnogo, pa recimo, da sem na koncu pristala na treh (dva v Nemciji, eden na Nizozemskem). Vsi trije so mi ze takoj po prvem kontaktu poslali rodovnike in ocenjevalne liste z razstav ter vse zdravstvene dokumente (rezultate slikanja kolkov in ocesnih testov s podpisi veterinarjev). So pa vsi trije zahtevali, da pridem po mladicka sama, izberem pa ga lahko po slikah in glede na njihove nasvete. Meni so takrat vsi delovali posteno, dva sem tudi srecala osebno na razstavi in se z njima pogovorila. In glede na to, da so njihovi mladicki prodani po celem svetu mislim, da se jim taksna prodaja ne zdi nic nenavadnega. Naj tudi povem, da sem cisto slucajno izvedela, da me je eden od vzrediteljev preveril preko lastnika kuzka iz njegovega prejsnjega legla, ki zivi v Avstriji in je reden gost slovenskih razstav. Tudi prav, saj sem tudi jaz njega preverila podolgem in pocez!
Sicer pa lahko vzreditelja preveris tudi tako, da kontaktiras pasemski klub v tisti drzavi in povprasas o njegovi vzreji. Mogoce pa je ze kaksen kuza iz njegove vzreje tudi v Sloveniji!

Kaj bi storila jaz, ce bi bil kupec iz tujine? Edina moznost, da bi dobil mojega mladicka je, da bi prisel na obisk. Ali prej, da ga izbere in potem mladica dam na letalo, ali pa pri starosti za oddajo. Sigurno pa brez osebnega stika pri meni ne bi slo! lp

[duncan]

 
Zivjo!

Hvala za vse odgovore, Kaja, se popolnoma strinjam s teboj!
Vprasanje sem namrec zastavila zato, ker sta prijatelja (iz Amerike, trenutno zivimo vsi v Franciji) kupovala psa in to zelo redko pasmo Maremma Abbruzze. Tako sta nasla vzreditelja iz Italije, s katerim sta kontaktirala, vendar je po moje tudi ta kontakt bil bolj tako, saj so se med seboj sporazumevali v zelo polomljeni francoscini. Vzreditelj jima je zatrdil, da so psi vrhunski, imajo vse preglede.... ter jima ga po treh kontaktih ki so bili opravljeni v roku dveh tednov letalsko poslal po avionu.
Sama se grozno razocarana nad obema, nad vzrediteljem, ki cetudi ima dobre, zdrave pse (psicka ima danes veterinarski pregled) se ni niti pozanimal kaksna sta nova lastnika (ki pa nimata pojma o pasji vzgoji in je to njun prvi pes- on je bil zelo zelo skepticen, ker o psih res ne ve nicesar, ona pa si je samo grozno zelela to pasmo in kot tolazbo mozu dejala da se bosta pomenila o vsem ko bo kuza prispel) in nad novima lastnikoma zaradi vsega zgoraj napisanega.
Sama sem jima poskusala odpreti oci, da imeti psa, zdravega lepo vzgojenega psa ni enostavno, pa sem naletela na gluha usesa.
Ko je psicka prispela na letalisce (povsem dehidrirana, prestrasena, zelo zasopla....) je "ona" ugotovila, da pa je to malo velik kuza (saj je ze pri starosti 2 mesecev velika kot moj 2 leti star beagel) in da bi ji mogoce pri starosti 6 mesecev dali injekcijo da ne bi vec rastla (ker to baje veliko pocnejo v ZDA)......

Se opravicujem, ker sem se tako razpisala, a sem res tako razocarana in mi je tako zal tega kuzka in vseh kuzkov ki pridejo v novi dom kot lepe male kepice po kaksnem letu pa pristanejo v raznih zavetiscih ali pa kar na cesti ,ker so "popolnoma nemogoci, nevzgojeni, agresivni......." psi!

lp

[kaja]

Če bomo kdaj imeli mladiče, bom sigurno najbolj tečen človek pri spoznavanju bodočih lastnikov   in spraševanju vseh sort malenkosti. Ker take male kepe ne bi dala v roke ravno komurkoli.

Sva ze dve! Pa upam, da je taksnih ljudi vse vec. Mene je vzrediteljica (ta, pri kateri sem potem vzela psa) sprasevala vse zivo, pa zgleda, da sem ji bila kar vsec, ker drugace ne bi dobila edine, tezko pricakovane psicke v leglu.   lp