Petarde so prepovedane!

[Pepsi]

Bi pa vseeno dodala, da se lahko vsak pes tudi kasneje, ko je starejši prične bati pokov.

Pri nas je takole:
Cockta se ni nič bala prvo leto, ko je bila še mladiček. Lani pa je petarda počila čisto blizu nje in je bilo konec. Smrkovca sem sicer iz gat stresla, ampak škoda je bila narejena. Zdaj je doma v redu, če sem jaz zraven in se delam, da ni nič. Na večernem sprehodu pa z repom med nogami ves čas gleda čez ramo in je vsa živčna, tudi če poči 2 km stran, tako da jo komaj prepričam, da gre vsaj lulat in takoj sili nazaj domov.
Od nje se je na žalost strahu nalezla tudi Sherry, ki je bila celo življenje flegma in je ni motilo ne grmenje, ne strele in ne petarde. Zdaj, pri devetih letih, je čisto panična in se varno počuti samo v kopalnici za WC-jem. Je nič ne tolažim, naštimala sem ji dekco in tako zadnjih nekaj dni večino večera preživi tam.

Tako da  je res dejstvo, da psa lahko postane strah kadarkoli v življenju. In da se strah lahko prenese z enega psa na drugega, prav tako.
Izjeme pa potrjujejo pravilo: moja tretja princesa  Pepsi se za pokanje sploh ne zmeni. Zvita v klopčič mirno smrči in je ne zanima nič.   Da bi le bilo še naprej tako!

Čim manj pokanja danes zvečer želim vsem! Pravzaprav niti ni tako zelo narobe, da dežuje...

[sanco1a]

Pri nas se je pa mačka, ki je bila lani čisto flegma, nalezla od psa, in sedaj skupaj kampirata v garderobni niši. Maček, ki je bil najbolj streloplašen (očitno je blazen mir na hribu sredi gozda), pa je  danes pogumno  izkoristil  njuno odsotnost za dodatno dozo mečkanja in vsako uro samo prečekira, če sta  še na mestu.

[sanco1a]

Po mojih izkušnjah (Trnovo-center) je res hudo od polnoči   do pol ene, pol ure smo skupaj v kopalnici, potem se najhuje umiri.
Je pa letos pri nas relativno mirno v primerjavi s preteklimi leti.
Ja, res, še najbolj pali, če se na strahove  ne oziraš. Samo ko je res vrhunec, jih popokam v najbolj oddaljen prostor.

[Rnata]

Že dve uri: Pupa v Binkotovem WC-ju v kopalnici (do letos njegovo najljubše skrivališče pred poki), Binko (kavalir moj zlati) v omari v hodniku.

[SILBA MIA]

Na Topniški smrdi po smodniku, kot po kakšni bitki, da o grmenju in pokanju in žvižganju sploh ne bi. TV je na full, pa nič kaj dosti ne pomaga, Ajša je prisegla, da bo pregnala tele bombaše, pa naj stane, kar hoče...Hudič je k jo lulat al pa tudi kakat tišči zgleda, sem naštimala časopis pred vhodna vrata, pa me samo bučkasto gleda, češ, kva je to, a zdej boš pa razmetavala, namest da pomagaš lajat...Sva bili optimistično zunaj, se je prec obrnila in hitro domov, je pozabila, da jo kaj tišči. Zdaj pa spet rine ven. Vmes se pa dere.

[miskica]

Naju je ob 1h zjutraj pričakala pokakana Pega. Dobesedno pokakana. Očitno je bilo tudi za našo skulirano in hermetično zaprto, z muziko zabavano Pegico vse to pokanje preveč.

[Pepsi]

Mi smo šli ob pol petih zjutraj lulat, ko me je Cockta s tačko po nosu, češ, "zdaj pa ne morem več".  Zdržale so od včeraj od petih popoldne, uboge reve. Zvečer smo sicer bili zunaj, ampak ni bilo šans, da kaj naredijo. So bile vse tri čisto preč in smo se samo obrnili nazaj - saj ni čudno, če je pa bilo kot v Afganistanu.   Res ne razumem, kaj imajo ljudje od tega.

Hvala bogu, da je konec!

[Rossy]

Mi, hvala bogu, ne živimo v centru mesta in pri nas ni bilo hujšega, sem se pa po oddaljenjem bobnenju večkrat vprašala, kaj za vraga folk uporablja, da tolk doni - bombe in tope